Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 33. nedeljo med letom

Dan 12,1-3

V tistem času bo nastopil Mihael, veliki knez, ki stoji nad sinovi tvojega ljudstva. To bo čas stiske, kakršne še ni bilo, odkar je nastalo ljudstvo, do tega časa. V tistem času bo rešeno tvoje ljudstvo; vsakdo, ki se najde zapisan v knjigi. Mnogi med temi, ki spijo v prahu zemlje, se bodo prebudili; nekateri za večno življenje, drugi pa za sramoto in večno gnusobo. Razumni bodo sijali kakor sijaj neba in tisti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, kakor zvezde za vso večnost.

Heb 10,11-14.18

In vsak duhovnik pristopi in vsak dan opravlja službo in večkrat daruje iste žrtve, ki nikoli ne morejo odvzeti grehov. Ta pa je za grehe opravil eno žrtev in za vselej sédel na Božjo desnico. Odtlej čaka, da bodo njegovi sovražniki položeni za podnožnik njegovih nog. Z eno samo daritvijo je namreč za vselej naredil popolne tiste, ki s posvečujejo. Kjer pa je to odpuščeno, ni več daritve za grehe.

Mr 13,24-32

 »Toda v tistih dneh, po tisti stiski,
bo sonce otemnelo
in luna ne bo dajala svoje svetlobe.
Zvezde bodo padale z neba
in nebeške sile se bodo majale.

Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo. In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba.«

»Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že muževna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu, pred vrati. Resnično, povem vam: Ta rod ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.« »Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče«.

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Viktorin Ptujski pravi: »Besedila, ki se nanašajo na poslednjo sodbo je potrebno razlagati glede na pomen, ki ga vsebujejo in ne glede na časovno zaporedje dogodkov.« Sv. Ambrož pravi: »Cerkev je luč in zvezda, ki osvetljuje naše zemeljsko življenje, toda greh ga lahko oddalji od Kristusove luči.« Sv. Avguštin opozarja: »Tudi najbolj zvesti bodo slabotni pred temi stiskami.« Sv. Beda Častitljivi pa pravi: »Dokončni prihod Luči bo zatemnil svetlobo zvezd.« Tertulijan razlaga: »Sin človekov bo prišel, sodil bo vse narode, s tem bo napravil konec stiskam narodov in uslišal bo želje svetih.« Avguštin nadaljuje: »Med temi nesrečami bo Bog storil, da vstane človeštvo iz Adamovega greha in vzpostavi novo človeštvo v Kristusovem imenu. Če smo mu nasprotovali ob njegovem prvem prihodu, bomo trepetali ob njegovem drugem prihodu. Kristus bo namreč prišel z močjo in veličastvom v svojem telesu in v vstalih telesih njegovih vernikov.«

Tertulijan pojasni pomen prilike o smokvinem drevesu: »Sadovi pomladnih dreves napovedujejo poletje, tako kot preizkušnje sveta napovedujejo kraljestvo.« Sv. Hipolit nadaljuje: »Poletje torej pomeni konec sveta.« Sv. Metod Olimpski pa razlaga takole: »Kakor je v Svetem pismu uničenje prehod iz enega stanja v drugo boljše in odličnejše stanje, tako bo konec sveta za kristjane prehod iz zemeljskega v odličnejše stanje v nebeškem kraljestvu.« Origen zatrdi: »Božja Beseda ne mine, medtem ko zemeljske stvari minejo.« Sv. Gregor Veliki to še bolj slikovito pojasni: »Nič ni bolj bežnega, kot je človeška beseda, in nič ni bolj trajnega na tem svetu, kot je Božja beseda.«

Misli Benedikta XVI.

Prišli smo do zadnjih dveh tednov bogoslužnega leta. Gospodu se zahvalimo, da nam je omogočil ponovno prehoditi to pot vere, tako starodavno pa vedno novo, skupaj z veliko duhovno družino Cerkve. Ta neprecenljivi dar nam omogoča, živeti v zgodovini Kristusovo skrivnost ter sprejeti v brazde našega osebnega in skupnostnega bivanja seme Božje Besede, seme večnosti, ki od znotraj preoblikuje ta svet in ga odpira za nebeško kraljestvo. Na poti nedeljskih svetopisemskih beril nas je spremljal Evangelij po Marku, ki nam danes prestavlja del Jezusovega govora o koncu časov. V tem govoru je stavek, ki se nas še posebej dotakne s svojo jasno zgoščenostjo: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle« (Mr 13,31). Ustavimo se ter premislimo to Kristusovo prerokbo.

Izraz 'nebo in zemlja', pogost v Svetem pismu, označuje pravzaprav celotno vesolje, ves kozmus. Jezus izjavlja, da bo vse to prešlo. Ne samo zemlja, ampak tudi nebo, ki je tukaj razumljeno v smislu vesolja in ne kot sinonim za Boga. V Svetem pismu ni dvoumnosti. Vse stvarstvo je zaznamovano z minljivostjo. Sem spadajo tudi vsi pobožanstveni elementi starodavnih mitologij. Nobene pomešanosti ni med stvarstvom in Stvarnikom. Obstaja jasna razlika. S tem jasnim razločkom Jezus trdi, da njegove besede 'ne bodo prešle', torej so Božje in zato večne. Čeprav so izrečene v konkretnosti njegovega zemeljskega bivanja, so preroške v pravem smislu besede, kakor je Jezus zatrdil na drugem mestu, ko se je obrnil na nebeškega Očeta: »Kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, ter verovali, da si me ti poslal« (Jn 17,8). V znani priliki se Kristus primerja s sejalcem in razloži, da je seme Beseda (prim. Mr 4,14). Tisti, ki ga poslušajo, ga sprejmejo, obrodijo sad (prim. Mr 4,20) in njih je nebeško kraljestvo, torej živijo pod njegovim gospostvom. Ostanejo na svetu, pa niso več od sveta, saj nosijo v sebi kal večnosti, počelo preoblikovanja. Ta se kaže že sedaj po lepem življenju, ki ga poživlja dejavna ljubezen (karitas) in bo na koncu obrodilo vstajenje mesa. Poglejte, kakšno moč ima Kristusova Beseda.

Dragi prijatelji, Devica Marija je živo znamenje te resnice. Njeno srce je bilo 'dobra zemlja', ki je s popolno razpoložljivostjo sprejelo Božjo Besedo tako, da je bilo vse njeno bivanje preoblikovano po Sinovi podobi ter je bila sprejeta v večnost z dušo in telesom. S tem je bila že v naprej deležna večne poklicanosti vsakega človeškega bitja. Ko bomo molili Angelovo češčenje, naj njen odgovor angelu postane naš odgovor: »Zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38), da bomo lahko hodili za Kristusom po poti križa in tako tudi mi prispeli v slavo vstajenja.

Evangeljski odlomek današnje predzadnje nedelje liturgičnega leta nam približa Jezusov govor o poslednjih časih (Mr 13,24-32), ki velja za najtežje besedilo evangelijev. Ta težava izhaja tako iz vsebine kot jezika. Govori namreč o dogodku, ki presega naše kategorije. Zato Jezus uporabi podobe in besede iz Stare zaveze, predvsem pa doda novo središče, ki je on sam, skrivnost njegove osebe in njegove smrti in vstajenja. Današnji evangeljski odlomek se začne z apokaliptičnimi podobami: »Sonce bo otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale« (Mr 13,24-25). Ta del je nato omiljen s sledečim: »Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo« (Mr 13,26).

Sin človekov je sam Jezus, ki povezuje sedanjost s prihodnostjo. Starodavne besede prerokov so naposled našle središče v osebi Mesije iz Nazareta: on je resnični dogodek, ki sredi razdejanja sveta ostaja nepremična in trdna točka. To potrdijo naslednje Jezusove besede: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle« (Mr 13,31). Božja Beseda je v Svetem pismu začetek stvarstva: vse stvaritve, začenši z nebesnimi telesi kot so sonce, luna, ozvezdja, so pokorne Božji besedi, ki jih je ustvarila. Ta stvariteljska sila božanske Besede se je osrediščila v Jezusu Kristusu, Besedi, ki je meso postala, in prihaja tudi iz njegovih besed, ki so resnično ozvezdje, ki usmerja človekovo misel in hojo na zemlji. Jezus ne opisuje konca sveta, in ko uporablja apokaliptične podobe, se ne obnaša kot ''vedeževalec''.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 15. november 2015
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje predzadnje nedelje bogoslužnega leta, nam predstavi del Jezusovega govora o poslednjih dogodkih človeške zgodovine, usmerjene proti polni dopolnitvi Božjega kraljestva (prim. Mr 13,24-32). Ta govor je Jezus imel v Jeruzalemu pred svojo zadnjo veliko nočjo. Vsebuje nekatere apokaliptične elemente kot so vojne, hudo pomanjkanje, kozmični preobrati: Pravi »Sonce bo otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale (vv. 24-25). Pa vendar vsi ti elementi niso bistvo sporočila. Središče, okoli vsega se vrti Jezusov govor, je On sam, skrivnost njegove osebe in njegove smrti ter vstajenja in njegova vrnitev ob koncu časov.

Naš poslednji cilj je srečanje z vstalim Gospodom. Želim vas vprašati, kdo med vami pričakuje to, da bo dan, ko bom iz obličja v obličje srečal Gospoda. To se zgodi pri maši. Mi ne pričakujemo nekega datuma ali kraja, temveč pričakujemo srečanje z osebo, z Jezusom. Zato ni problem, kdaj se bodo zgodili napovedani dogodki poslednjih časom, temveč da bomo pripravljeni. Tudi ne gre za to, da vemo, kako se bodo zgodile te stvari, temveč kako se moramo obnašati danes, ko čakamo nanje. Poklicani smo živeti v sedanjosti in tako z vedrino ter z zaupanjem v Boga ustvarjati prihodnost. Prilika o smokvi, ki je muževna, kot znamenje, da je poletje blizu (prim. vv. 28-29), pravi, da nas pogled na konec ne sme odvrniti od življenja v sedanjosti, temveč gledati naše dni v luči upanja, tistega, ki ga je tako težko živeti. Je najmanjša med vrlinami, toda najmočnejša. Naše upanje ima obličje, obličje vstalega Gospoda, ki bo prišel » z veliko močjo in slavo« (v. 26), torej razodeva svojo križano ljubezen spremenjeno v vstajenju. Jezusovo zmagoslavje ob koncu časov bo zmagoslavje križa, prikaz, da je žrtvovanje samega sebe iz ljubezni do bližnjega, posnemajoč Kristusa, edina zmagoslavna moč in edina trdna točka sredi pretresov in tragedij sveta.

Gospod Jezus ni samo točka prihoda zemeljskega romanja, temveč je stalna navzočnost v našem življenju. Vedno je ob nas, vedno nas spremlja. Zaradi tega, ko govori o prihodnosti ter nas usmerja proti njemu, je vedno zato, da nas pripelje v sedanjost. On se zoperstavlja lažnim prerokom, proti vedeževalcem, ki napovedujejo skorajšnji konec sveta, kakor tudi proti neizbežni usodi. On je ob nas, hodi ob nas. Želi nam dobro. Želi namreč svoje učence vseh časov odvrniti od radovednosti glede datuma, napovedi, horoskopov ter usmeriti našo pozornost na sedanjost zgodovine. Poziva nas, to pa, k pričakovanju in budnosti, s katero odvrnemo nepotrpežljivost kakor tudi dremavost, tako beg v prihodnost, kakor zasužnjenost s sedanjim časom in posvetnostjo. Rad bi vas vprašal, toda ne odgovorite mi. Vsak naj odgovori pri sebi. Kdo bere horoskop? Vsak naj si sam odgovori. Ko te prime, da bi bral horoskop, se spomni, da je Jezus ob tebi. Bolje to, bo bolje zate.

Tudi danes nismo brez naravnih in moralnih nesreč, niti brez sovražnosti in nadlog vseh vrst. Vse mine, nas na to spominja Gospod, samo On, njegova Beseda ostaja kakor luč, ki vodi in opogumlja naše korake. On nam vedno odpušča, saj je ob nas. Samo gledati moramo vanj, saj je ob nas in bo spremenil naše srce. Devica Marija naj nam pomaga zaupati v Jezusa, trden temelj našega življenja in z veseljem vztrajati v njegovi ljubezni.

Angel Gospodov, nedelja, 18. november 2018
V evangeliju za današnjo nedeljo (glej Mr 13,24-32), Jezus želi poučiti svoje učence o prihodnjih dogodkih. To ni najprej govor o koncu sveta, ampak je prej povabilo k dobremu življenju v sedanjosti, k čuječnosti in stalni pripravljenosti, da bomo polagali račun o svojem življenju, ko bomo k temu poklicani. Jezus pravi: »Toda v tistih dneh, po tisti stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba« (Mr 13,24-25).

Pri teh besedah pomislimo na prvo stran Prve Mojzesove knjige, kjer se nahaja pripoved o stvarjenju: sonce, luna, nebesna telesa, ki od vsega začetka svetijo v skladu s svojo ureditvijo in dajejo luč, kar je znamenje življenja, so v današnjem evangeljskem odlomku opisane v svojem propadanju, kako padajo v temo in kaos, kar je znamenje konca. Luč pa, ki bo sijala v tistem zadnjem dnevu, bo edina in nova: to bo luč Gospoda Jezusa, ki bo prišel v slavi z vsemi svetniki. Ob tistem srečanju bomo končno videli njegovo obličje v polni luči Trojice; obličje, ki žari v ljubezni in pred katerim se bo v celotni resnici pokazalo tudi vsako človeško bitje.

Zgodovina človeštva in tudi osebna zgodovina vsakega med nami, ne more biti razumljena kot preprosto sosledje besed in dejanj, ki nimajo nobenega smisla. Prav tako se je ne more razlagati v luči neke fatalistične vizije, kakor da bi že vse bilo določeno glede na usodo, ki odvzema vsak prostor svobode in s tem preprečuje izbire, ki so rezultat dejanske odločitve.

V današnjem evangeliju Jezus pravi, da imata zgodovina ljudstev in zgodovina posameznikov cilj, ki ga morata doseči: končno srečanje z Gospodom. Ne poznamo ne časa ne načina, kako se bo to zgodilo. Gospod je poudaril, da tega »ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin« (Mr 13,32). Vse je varovano v skrivnosti Očeta. Pa vendar poznamo temeljno načelo, s katerim se moramo soočiti. Jezus pravi: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle« (Mr 13,31). Dejanska ključna točka je tole: tisti dan bo vsak med nami moral dojeti, če je beseda Božjega Sina razsvetlila njegovo osebno življenje ali pa ji je obrnil hrbet in raje zaupal svojim lastnim besedam. Bolj kot kadarkoli prej bo to trenutek, da se dokončno prepustimo Očetovi ljubezni in zaupamo v njegovo usmiljenje.

Nihče ne more ubežati pred tem trenutkom. Zvijačnost, ki jo pogosto uporabimo pri našem obnašanju, da bi potrdili podobo, ki jo hočemo dati, ne bo več uporabna. Na isti način, moč denarja in ekonomskih sredstev, s katerimi mislimo, da lahko kupimo vse in vsakega, se ne bo več mogla uporabiti. S sabo ne bomo imeli ničesar drugega kot to, kar smo uresničili v tem življenju, ko smo verjeli njegovi besedi: vse in nič od tistega, kar smo živeli ali opustili. S sabo bomo odnesli samo to, kar smo dali..

Ob koncu je še povabil, naj se zatečemo k priprošnji Device Marije, da nas spoznanje naše začasnosti na zemlji ne pahne v tesnobo, ampak naj nam bo poziv k odgovornosti do nas, do bližnjega in do celotnega sveta.

Angel Gospodov, nedelja, 14. november 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangeljski odlomek današnjega bogoslužja se začne z Jezusovim stavkom, ki nas pusti prestrašene: »Sonce bo otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba'« (Mr 13,24-25). Toda, a je tudi Gospod začel s katastrofičnostjo? Ne, ni to njegov namen. Rad bi, da bi razumeli, da vse na tem svetu slej ko prej mine. Tudi soncu, luni in zvezdam, ki oblikujejo nebesni svod – (v italijanščini) je to beseda, ki nakaže na trdnost, stabilnost – je namenjeno, da preminejo.

Na koncu pa Jezus pove, kar se ne bo zrušilo: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle« (v. 31). Gospodove besede ne preidejo. On vzpostavi razliko med pred poslednjimi, ki bodo minile in poslednjimi rečmi, ki bodo ostale. To je za nas dragoceno sporočilo za orientacijo pri pomembnih življenjskih odločitvah. Pri orientaciji v kaj se v življenju splača vlagati? V to, kar mine ali v Gospodove besede, ki ostanejo za vedno? Jasno, da vanje. Toda ni lahko, ker stvari, ki se pojavijo pred našimi čuti in nam dajejo takojšnjo potešitev, nas privlačijo. Medtem ko Gospodove besede, čeprav lepe, gredo onkraj neposrednega in zahtevajo potrpežljivost. Skušani smo, da se oprimemo tega, kar vidimo in se dotikamo, ker se nam zdi to bolj zanesljivo, je človeško, a to je skušnjava. Toda gre za prevaro, kajti »nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle«. Poglejte, povabilo je, naj ne gradimo življenja na pesku. Ko se gradi hišo, se najprej globoko skoplje ter se postavi solidne temelje. Samo naivnež bi rekel, da gre za denar, ki je vržen proč za nekaj, kar se ne vidi. Za Jezusa pa je zvesti učenec tisti, ki utemelji svoje življenje na skali, kar je njegova Beseda, ki ne preide, na trdnost Jezusovih besed (prim. Mt 7,24-27). To je temelj življenja, ki ga Jezus hoče od nas in ki ne bo prešel.

Sedaj pa vprašanje, - vedno ko se bere Božja Beseda, se postavljajo vprašanja, - vprašajmo se, kaj je središče, kaj je utripajoče srce Božje Besede? Kaj je tisto, kar daje življenju trdnost in ne bo minilo? Sv. Pavel nam pove, kaj je središče, kaj je utripajoče srce Božje Besede, ki daje trdnost. To je dejavna ljubezen. »Dejavna ljubezen pa nikoli ne mine« (1Kor 13,8), pravi sv. Pavel, torej ljubezen. Kdor dela dobro, vlaga za večnost. Ko vidimo velikodušno in uslužno osebo, ki je krotka, potrpežljiva, ne zavida, ne čenča, se ne ponaša, se ne napihuje, je spoštljiva (prim. 1Kor 13,4-7), je to oseba, ki gradi nebesa na zemlji. Morda ne bo opažena, ne bo imela kariere, ne bo o njej novic v časopisih, pa vendar to, kar počne, ne bo izgubljeno. Kajti dobro ni nikoli izgubljeno, dobro ostane za vedno.

In mi, bratje in sestre se vprašajmo, v kaj v življenju vlagamo? V stvari, ki minejo, kot je denar, uspeh, zunanji videz, fizično blagostanje? Od teh stvari ne bomo nesli nič s seboj. Smo navezani na zemeljske stvari, kakor da bomo tukaj večno živeli? Ko smo mladi in zdravi je vse v redu, ko pa pride ura slovesa, bomo morali pustiti vse. Današnja Božja Beseda nas opominja, da prizorišče tega sveta mine. Ostala pa bo samo ljubezen. Utemeljiti življenje na Božji Besedi ni torej beg iz zgodovine, ampak je potopitev v zemeljske stvarnosti, da se jih napravi trdne, da se jih spremeni z ljubeznijo, se v njih vtisne znamenje večnosti, Božje znamenje. Poglejte zdaj nasvet pri sprejemanju pomembnih odločitev. Ko ne vem, kaj storiti, ko je potrebno sprejeti dokončno odločitev, pomembno odločitev, odločitev, ki vsebuje Jezusovo ljubezen, kaj moram storiti? Preden se odločimo, si predstavljajmo, da stojimo pred Jezusom, kakor bo to ob koncu življenja, pred Njim, ki je ljubezen. Pomislimo na tja, na njegovo obličje, na prag večnosti in sprejmimo odločitev za danes. Tako moramo odločati. Vedno gledati večnost, gledati Jezusa. Ne bo morda najlažja, najbolj neposredna, bo pa tista dobra, to vam zagotavljam (prim. sv. Ignacij Lojolski, Duhovne vaje, 187).