Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za slovesni praznik Kristusa Kralja vesoljstva in Svetovni dan mladih
Dan 7,13-14
V nočnih videnjih sem gledal:
Glej, z oblaki neba
je prihajal nekdo kakor Sin človekov;
dospel je do Pradavnega
in privedli so ga predenj.
Dana mu je bila oblast,
čast in kraljestvo,
in vsa ljudstva, narodi in jeziki
so mu služili.
Njegova oblast je večna oblast,
ki ne preide,
in njegovo kraljestvo,
ki ne bo uničeno.
Raz 1,5-8
Milost vam in mir od njega, ki je, ki je bil in ki pride, in od Jezusa Kristusa, ki je zanesljiva priča, prvorojenec izmed umrlih in vladar nad kralji zemlje. Njemu, ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov ter napravil iz nas kraljestvo in duhovnike za svojega Boga in Očeta, njemu slava in oblast na veke vekov. Amen.
Glej, prihaja z oblaki in videlo ga bo vsako oko,
tudi tisti, ki so ga prebodli,
in zaradi njega se bodo bíli na prsi
vsi narodi na zemlji.
Da, amen.
Jaz sem Alfa in Omega, govori Gospod Bog, on, ki je, ki je bil in ki pride, vladar vsega.
Jn 18,33-37
Tedaj je šel Pilat spet v sodno hišo, poklical Jezusa in mu rekel: »Si ti judovski kralj?« Jezus mu je odgovoril: »Praviš ti to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni?« Pilat je odvrnil: »Sem mar jaz Jud? Tvoj narod in véliki duhovniki so te meni izročili. Kaj si storil?« Jezus je odgovoril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.« Pilat mu je rekel: »Torej si ti vendarle kralj?« Jezus je odgovoril: »Ti praviš: Kralj sem. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Vsak, kdor je iz resnice, posluša moj glas.«
Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Avguštin takole razlaga Jezusove besede »Moje kraljestvo ni od tega sveta«: »On ne pravi, da ni v tem svetu, ampak da ni 'od tega sveta'. Verniki so v svetu, pa niso od tega sveta. Od sveta je namreč vsak človek, ker je stvaritev in potomec Adamovega rodu, omadeževan z grehom, a ni več od tega sveta od trenutka, ko je prerojen v Kristusu.« Sv. Ciril Jeruzalemski namreč pravi: »Mi ne oznanjamo samo prvega Kristusovega prihoda, temveč tudi drugega, ki bo veliko lepši od prvega. Prvi je bil namreč razodetje trpljenja, drugi pa nosi pečat božjega kraljevanja. Med prvim je bil podvržen ponižanju križa, pri drugem pa ga bo obdajala množica angelov ter ga slavila.«
Misli Benedikta XVI.
Med homilijo je Benedikt XVI. izhajajoč iz odlomka Janezovega evangelija, ko Pilat zaslišuje Jezusa in ga vpraša: »Si ti judovski kralj?« (Jn 18,33), razložil razliko med politično nadvlado ter zemeljskim kraljestvom in Božjim kraljestvom ter Kristusovim kraljevanjem.
Jezus je namreč med vsem svojim javnim delovanjem skušal razložiti in pokazati, da je Božje kraljestvo in njegovo mesijansko poslanstvo drugačno, kot so ga pričakovali Judje in tudi apostoli. Posebej jasno je to postalo po pomnožitvi kruha, ko je množica drugače razumela znamenje, ki ga je Jezus storil in ga je hotela postaviti za kralja. Jezus pa se je umaknil na samoten kraj in zatem jasno usmeril svoj pogled ter korak proti Jeruzalemu in Golgoti, saj je Božje kraljestvo popolnoma drugačno od zemeljskih kraljestev.
Zaradi tega je pred neoboroženim, krhkim in ponižanim človekom, kot je bil Jezus, oblastnik, kot je bil Pilat, začuden obstal. Začuden je bil nad tem, ker je slišal govoriti o kraljestvu služabnikov in je zato postavil vprašanje, ki se mu je zdelo paradoksalno: 'Torej si ti vendarle kralj?' Kakšen kralj bi lahko bil ta človek, ki je v takšnem stanju? Toda Jezus mu je potrdil: 'Ti to praviš; Kralj sem. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Vsak, kdor je iz resnice, posluša moj glas' (Jn 18,37). Jezus govori o kralju, o kraljestvu, toda poudarek ni na nadvladi, temveč na resnici... Jezus je prišel, da bi razodel ter prinesel novo kraljevanje, tisto Božje. Prišel je, da bi pričeval za resnico, da je Bog ljubezen (prim. 1Jn 4,8.16) in da hoče vzpostaviti kraljestvo pravičnosti, ljubezni in miru. Kdor je odprt za ljubezen, prisluhne temu pričevanju ter ga z vero sprejme in vstopi v Božje kraljestvo.
Vam dragi in častitljivi bratje kardinali, še posebej pri tem mislim na tiste, ki sem jih včeraj umestil, je zaupana ta zahtevna odgovornost, da z resnico pričujete za Božje kraljestvo. To pomeni, da vedno postavljate na prvo mesto Boga ter njegovo voljo in ne koristi tega sveta ter njegovo oblast. Posnemajte Jezusa, ki je pred Pilatom, v tako ponižujočem stanju, kot je opisano v evangeliju, razodel svojo slavo, to je ljubezen do konca, ko je za ljubljene osebe daroval svoje življenje. To je razodetje Jezusovega kraljestva. Zato s skupnim srcem enodušno molimo: 'Advenitat regnum tuum' (Pridi k nam tvoje kraljestvo). Amen.
Današnji praznik je postavljen na konec bogoslužnega leta ter povzema Kristusovo skrivnost 'prvorojenega med umrlimi ter vladarja nad vsemi mogočniki zemlje' in tako odpre naš pogled k polnemu uresničenju Božjega kraljestva, ko bo Bog ves v vseh (prim. 1Kor 15,28). Sv. Ciril Jeruzalemski namreč pravi: 'Mi ne oznanjamo samo prvega Kristusovega prihoda, temveč tudi drugega, ki bo veliko lepši od prvega. Prvi je bil namreč razodetje trpljenja, drugi pa nosi pečat božjega kraljevanja. Med prvim je bil podvržen ponižanju križa, pri drugem pa ga bo obdajala množica angelov ter ga slavila'. Vse Jezusovo poslanstvo ter vsebina njegovega sporočila naznanjata Božje kraljestvo ter ga z znamenji in čudeži uresničujeta med ljudmi. Kot nas spominja 2. vatikanski koncil, se to kraljestvo kaže predvsem v osebi Jezusa Kristusa (Lumen gentium 5), ki ga je vzpostavil s svojo smrtjo na križu ter s svojim vstajenjem. S tem se je razodel kot Gospod in Mesija ter kot Duhovnik na veke. To Kristusovo kraljestvo je bilo zaupano Cerkvi, ki je 'kal' in njegov 'začetek' ter ima nalogo oznanjati in širiti ga v moči Svetega Duha med vsemi ljudstvi. Ob koncu za to določenega časa, bo Gospod izročil Kraljestvo Bogu Očetu in mu predstavil vse tiste, ki so živeli po zapovedi ljubezni.
Dragi prijatelji, vsi mi smo poklicani k nadaljevanju Božjega zveličavnega dela tako, da se spreobrnemo k evangeliju ter odločno začnemo hoditi za tistim Kraljem, ki ni prišel, da mi mu stregli, ampak da bi stregel in pričeval za resnico (prim. Mr 10,45; Jn 18,37). V tem smislu vas vabim, da molite za šest novih kardinalov, ki sem jih včeraj umestil, da bi jih Sveti Duh utrdil v veri in ljubezni ter jih napolnil s svojimi darovi, da bodo živeli to novo odgovornost v nadaljnji posvetitvi Kristusu in njegovemu kraljestvu. Ti novi člani kardinalskega zbora lepo predstavljajo vesoljno razsežnost Cerkve. So namreč pastirji Cerkva v Libanonu, Indiji, Nigeriji, Kolumbiji ter na Filipinih. Eden od njih pa že dolgo časa službuje pri Svetem sedežu.
Na zadnjo nedeljo bogoslužnega leta obhajamo slovesni praznik Kristusa Kralja vesoljstva. Današnji evangelij nam ponovno predstavi dramatično zasliševanje, med katerim je Pilat zasliševal Jezusa, ko mu je bil ta izročen z obtožbo, da si je prisvojil naziv 'judovski kralj'. Na vprašanja rimskega namestnika je Jezus z odgovori potrdil, da je kralj, toda ne od tega sveta (prim. Jn 18,36). On ni prišel, da bi gospodoval nad ljudstvi in ozemlji, temveč da bi ljudi osvobodil sužnosti greha ter spravil z Bogom. Zato je dodal: »Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Vsak, ki je iz resnice rojen, posluša moj glas« (Jn 18,37).
Toda, kaj je ta 'resnica', za katero je Kristus prišel pričevat na svet? Vse njegovo bivanje razodeva, da je Bog ljubezen. To je torej resnica, za katero je On v polnosti pričeval z žrtvovanjem svojega življenja na Kalvariji. Križ je 'prestol,' s katerega je razodel plemenito kraljevanje Božje Ljubezni tako, da se je daroval v zadostitev za greh sveta in porazil gospodovanje 'vladarja tega sveta' (Jn 12,31) ter dokončno vzpostavil Božje kraljestvo. To Kraljestvo se bo v polnosti razodelo ob koncu časov, potem ko bodo podvrženi vsi sovražniki in kot zadnja smrt (prim. 1Kor 15,25-26). Tedaj bo Sin izročil Kraljestvo Očetu in bo končno 'Bog vse v vsem' (1Kor 15,28). Pot za dosego tega cilja je dolga in ne dopušča bližnjic. Potrebno je namreč, da vsaka oseba svobodno sprejme resnico Božje ljubezni. On je namreč Ljubezen in Resnica, in tako ljubezen kot resnica se nikoli ne vsiljujeta. Trkata na vrata srca in razuma. In kamor smeta vstopiti, prineseta mir in veselje. Način Božjega kraljevanja je ta je njegov zveličavni načrt, ki je skrivnost v svetopisemskem pomenu, torej kot načrt, ki se postopoma razodeva skozi zgodovino.
Toda v čem je Jezusova kraljevska oblast? Nikakor ni takšna, kot je oblast kraljev in velikašev tega sveta, temveč je božja oblast, ki daje večno življenje, osvobaja od zla ter porazi nadvlado smrti. Torej je oblast Ljubezni, ki zna iz zla izluščiti dobro, omehčati otrdelo srce, prinesti mir v najhujši spor, prižgati upanje v najgostejši temi. To kraljestvo milosti, se nikoli ne uveljavi s silo, temveč spoštuje našo svobodo. Kristus je prišel, da bi pričeval za resnico (prim. Jn 18,37), kot je to izjavil pred Pilatom. Kdor sprejme njegovo pričevanje se postavi pod njegovo 'zastavo', če se izrazimo s podobo ljubo sv. Ignaciju Loyolskemu. Vsaka vest torej neizogibno stoji pred izbiro: za kom hočem hoditi? Za Bogom ali hudičem? Za resnico ali lažjo? Izbira Kristusa pa ne zagotavlja uspeha glede na merila tega sveta, pač pa zagotavlja mir in veselje, ki ju lahko samo On da. To potrjuje v vseh obdobjih izkušnja tolikih mož in žena, ki so se v Kristusovem imenu, v imenu resnice in pravičnosti, znali upreti dobrikanju dvoličnosti zemeljskih oblasti ter celo z mučeništvom zapečatili svojo zvestobo.
Devica Marija je bila na edinstven način pridružena temu Kristusovemu kraljevanju. Njo, ponižno nazareško dekle, je Bog prosil, da bi postala Mati Mesija. Marija je z vsem svojim bitem odgovorila na ta klic in s tem pridružila svoj brezpogojni 'da', 'daju' sina Jezusa ter s tem postala z Njim pokorna vse do žrtvovanja. Zaradi tega jo je Bog povišal nad vse stvari in Kristus jo je okronal kot Kraljico nebes in zemlje. Cerkev in vse človeštvo izročimo njeni priprošnji, da bi Božja ljubezen lahko kraljevala v srcih vseh in bi se tako izpolnil Božji načrt pravičnosti in miru.
Kličimo varstvo Svete Marije na vsakega od njih ter nad vernike, ki so jim zaupani. Naj nam vsem Devica Marija pomaga živeti sedanji čas v pričakovanju Gospodove vrnitve in z vso močjo prositi Boga: 'Pridi k nam tvoje Kraljestvo' ter izpolnjevati tista dela luči, ki nas vedno bolj približujejo nebesom z zavestjo, da med nemirnimi dogodki zgodovine Bog nadaljuje z gradnjo svojega Kraljestva ljubezni.
Misli papeža Frančiška
Angel Gospodov, nedelja, 22. november 2015
Dragi bratje in sestre, dober dan. Na to zadnjo nedeljo bogoslužnega leta obhajamo slovesni praznik Kristusa Kralja. V današnjem evangeliju zremo Jezusa, ko se pred Pilatom predstavi kot kralj kraljestva, ki »ni od tega sveta« (Jn 18,36). To ne pomeni, da je Kristus kralj nekega drugega sveta, temveč da je kralj na drugačen način, je kralj na tem svetu. Gre namreč za nasprotovanje dveh logik. Svetna logika, ki temelji na častihlepnosti, na tekmovalnosti in za ta boj uporablja orožje strahu, izsiljevanja in manipuliranja z vestjo. Evangeljska, to je Jezusova logika, pa se izraža v ponižnosti, v zastonjskosti ter se uveljavlja na tih, a učinkovit način z močjo resnice. Kraljestva tega sveta se včasih obdržijo z nasiljem, rivalstvom in zatiranjem, medtem ko je Kristusovo kraljestvo, »kraljestvo pravičnosti, ljubezni in miru« (glavna prošnja).
Kristus se je razodel kot kralj. Kdaj? Med dogodkom križa! Kdor gleda Kristusov križ, ne more ne videti presenetljivo zastonjskost ljubezni. Kdo med vami bi rekel: 'Oče, to je bil polom'. Ravno to, v polomu greha, greh je polom, v polomu človeške častihlepnosti, je zmagoslavje križa, je zastonjskost ljubezni, v polomu križa, je vidna ljubezen. In ta ljubezen, ki nam jo da Jezus, je zastonjska. Ko kristjan govori o sili in moči to pomeni, da se sklicuje na silo križa in moč Jezusove ljubezni. Ta ljubezen ostane trdna in nedotaknjena tudi, ko je zavržena in postane izpolnitev življenja, preživetega v popolni podaritvi samega sebe v prid človeštva. Na Kalvariji so se mimoidoči in voditelji posmehovali Jezusu pribitemu na križ in ga skušali: »Reši samega sebe in stopi s križa« (Mr 15,30), 'reši samega sebe'. Vendar pa je paradoksalno Jezusova resnica ravno to, kar so mu z zasmehovalnim tonom metali nasprotniki v obraz: »Samega sebe ne more rešiti!« (v. 31). Če bi Jezus stopil s križa, bi podlegel skušnjavi princa tega sveta, saj On ne more rešiti samega sebe ravno zato, da bi rešil druge. Ravno zato, ker je dal svoje življenje za nas, zame. Ko rečemo, da je Jezus dal življenje za svet, je res. A je veliko lepše reči: »Jezus je dal svoje življenje zame«. Danes na trgu naj vsak v svojem srcu reče: »Dal je svoje življenje zame«, da bi rešil vsakega od nas naših grehov.
Kdo je to razumel? To je dobro razumel eden od dveh hudodelcev, ki sta bila z Njim križana, torej ta tako imenovani 'dobri razbojnik', ki ga je prosil: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo« (Lk 23,42). Bil je razbojnik, bil je pokvarjen, bil je tam obsojen na smrt zaradi vseh hudodelstev, ki jih je v svojem življenju storil. Vendar je v Jezusovi drži, v Jezusovi krotkosti videl ljubezen. In to je moč Kristusovega kraljestva, torej ljubezen. Zaradi tega nas Jezusovo kraljevanje ne tlači, temveč nas osvobaja naših slabosti in bede ter opogumlja naj hodimo po poti dobrega, po poti sprave in odpuščanja. Glejmo Kristusov križ in dobrega razbojnika in recimo vsi skupaj to, kar je rekel 'dobri razbojnik': »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo.« Vsi skupaj: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo.« Prosimo Jezusa, ko smo slabotni, grešni, poraženi, da nas pogleda: »Ti si tam, ne pozabi name!«
Zaradi tolikih bridkosti, ki so na svetu ter zaradi preštevilnih ran na mesu človeštva, prosimo Devico Marijo, naj nas podpira pri našem prizadevanju posnemati Jezusa, našega Kralja, da bomo uresničevali njegovo kraljestvo z dejanji nežnosti, sočutja in usmiljenja.
Angel Gospodov, nedelja, 25. november 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan! Slovesni praznik Jezusa Kristusa Kralja vesoljstva, ki ga obhajamo danes, je postavljen na konec bogoslužnega leta in spominja, da življenje stvarstva ne napreduje slučajno, temveč gre proti končnemu cilju, torej dokončnemu razodetju Kristusa, Gospoda zgodovine in vsega stvarstva. Zaključek zgodovine bo njegovo večno kraljestvo.
Današnji evangeljski odlomek (prim. Jn 18,33b-37) nam govori o tem kraljestvu, o Kristusovem kraljestvu, o Jezusovem kraljestvu, ko pripoveduje ponižujočo situacijo, v kateri se je znašel Jezus, potem ko je bil aretiran v Getsemaniju, zvezan, zasramovan, pripeljan pred jeruzalemske oblasti. In potem je bil pripeljan pred rimskega prokuratorja kot tisti, ki ogroža politično oblast s tem, da bi postal judovski kralj. Pilat je torej napravil preiskavo in ga je v dramatičnem zasliševanju dvakrat vprašal, če je kralj (prim. vv. 33b.37).
Jezus je najprej odgovoril, da njegovo kraljestvo »ni od tega sveta« (v. 36). Potem pa je potrdil: »Ti praviš: Kralj sem« (v. 37). Iz vsega Jezusovega življenja je razvidno, da On nima političnih ambicij. Spomnimo se, da je bila po pomnožitvi kruha množica navdušena nad čudežem in ga je hotela razglasiti za kralja, da bi vrgla rimsko oblast in vzpostavila izraelsko kraljestvo. Toda za Jezusa je kraljestvo nekaj drugega, ki se prav gotovo ne udejanji z uporom, nasiljem in močjo orožja. Zato se je sam umaknil na goro, da bi molil (prim. Jn 6,5-15). Sedaj, ko odgovarja Pilatu, mu da vedeti, da se njegovi učenci niso bojevali in ga branili. Pravi: »Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.«
Jezus hoče dati razumeti, da je nad politično oblastjo še ena druga veliko večja in se je ne doseže s človeškimi sredstvi. On je prišel na zemljo, da bi izvajal to oblast, ki je ljubezen in bi pričeval za resnico (prim. v. 37). Gre za božansko resnico, ki je dejansko osrednje sporočilo evangelija: »Bog je ljubezen« (1Jn 4,8) in hoče vzpostaviti na svetu svoje kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru. Jezus je kralj tega kraljestva, ki se razteza vse do konca časov. Zgodovina nas uči, da so kraljestva, utemeljena na moči orožja in goljufije, krhka in prej ali slej razpadejo. Toda Božje kraljestvo pa je utemeljeno na ljubezni ter se zakorenini v srce. Božje kraljestvo se zakorenini v srce in tistemu, ki ga sprejme, podeli mir, svobodo in polnost življenja. Vsi mi hočemo mir, vsi mi hočemo svobodo, vsi mi hočemo polnost. Kako se to stori? Pusti, da se Božja ljubezen, Božje kraljestvo, Jezusova ljubezen ukorenini v tvojem srcu in imel boš mir, imel boš svobodo in imel boš polnost.
Jezus nas danes prosi, naj pustimo, da bo On postal naš kralj. Kralj, ki nas je s svojo besedo, s svojim zgledom ter s svojim življenjem žrtvovanim na križu rešil iz smrti, ta kralj kaže pot izgubljenemu človeku, da novo luč našemu bivanju, zaznamovanemu z dvomi, s strahom in z vsakodnevnimi preizkušnjami. Toda ne smemo pozabiti, da Jezusovo kraljestvo ni od tega sveta. On bo lahko dal novi smisel našemu življenju, ki je včasih postavljeno na težko preizkušnjo tudi zaradi naših napak ter naših grehov, vendar samo pod pogojem, da ne sledimo logikam tega sveta in njegovim »kraljem«.
Devica Marija naj nam pomaga sprejeti Jezusa kot kralja našega življenja in širiti njegovo kraljestvo tako, da bomo pričevali za resnico, ki je ljubezen.
Angel Gospodov, nedelja, 21. november 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja zadnje nedelje liturgičnega leta doseže višek v Jezusovi trditvi, ko pravi: »Kralj sem« (Jn 18,37). Te besede je izgovoril pred Pilatom, medtem ko je množica vpila, naj ga obsodi na smrt.
On pravi, da je kralj, množica pa vpije, naj ga obsodi na smrt. Jasno nasprotje. Ključna ura je prišla. Prej Jezus ni hotel, da so mu ljudje vzklikali kot kralju. Spomnimo se tistikrat po pomnožitvi kruha in rib, ko se je umaknil, da bi sam molil (prim. Jz 6,14-15).
Dejstvo je, da je Jezusovo kraljevo dostojanstvo precej drugačno od posvetnega. »Moje kraljestvo«, pravi Pilatu, »ni od tega sveta« (Jn 18,36). On ni prišel, da bi gospodoval, temveč da bi služil. Ne prihaja z znamenji moči, temveč z močjo znamenj. Ne nosi dragocenih oblačil, temveč je na križu brez vsega. Ravno z napisom danim na križ, je bil Jezus opredeljen kot »kralj« (prim. Jn 19,19). Njegovo kraljevo dostojanstvo je resnično onkraj človeških meril. Lahko rečemo, da ni kralj kot drugi, ampak je kralj za druge. Ponovno premislimo Kristusa pred Pilatom, ko pravi, da je kralj, ravno v trenutku, ko je množica proti Njemu, medtem ko se je takrat, ko je hodila za njim in mu vzklikala, distanciral od tega vzklikanja. Jezus tu pokaže, da je popolnoma svoboden do zemeljskega slovesa in slave. In mi, se vprašajmo, ga znamo v tem posnemati? Zmoremo obvladovati svojo težnjo, da bi nas nenehno iskali in potrjevali ali pa storimo vse, da nas drugi cenijo? V tem, kar počnemo, še zlasti v našem krščanskem prizadevanju štejejo aplavzi ali služenje?
Jezus ne samo, da se izogiba iskanju zemeljske veličine, ampak tudi napravlja svobodno in neodvisno srce tistega, ki hodi za njim. On nas, dragi bratje in sestre osvobaja podložnosti zlu. Njegovo kraljestvo je osvobajajoče, v njem ni nič neznosnega. Jezus obravnava vsakega učenca kot prijatelja, ne kot podložnika. Kristus, čeprav je nad vsemi vladarji, ne vzpostavlja linije ločitve med samo in drugimi, saj jih želi imeti za brate in sestre, s katerimi želi podeljevati svoje veselje (prim. Jn 15,11). Kdor hodi za njim, se ne izgubi, nič ne izgubi, pridobi pa dostojanstvo. Kajti Kristus noče okoli sebe servilnosti, ampak svobodne ljudi. Sedaj pa se vprašajmo, od kod izhaja Jezusova svoboda? Odkrijemo jo, če se vrnemo k njegovi trditvi pred Pilatom: »Kralj sem. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. (Jn 18,37).
Jezusova svoboda prihaja iz resnice. In njegova resnica nas osvobaja (prim. Jn 8,32). Toda Jezusova resnica ni ideja, nekaj odmišljenega. Jezusova resnica je resničnost, je On sam, ki napravlja v nas resnico, saj nas osvobaja pretvarjanj in lažnosti, ki jih imamo v sebi. S tem ko smo z Jezusom, postajamo pristni. Kristjanovo življenje ni neka predstava, med katero se lahko nadene najbolj pripravno masko. Kajti ko Kristus kraljuje v srcu, ga osvobaja hinavščine, zvijačnosti, dvoličnosti. Najboljši dokaz, da je Kristus naš kralj je distanca do stvari, ki onesnažujejo življenje in ga napravljajo dvoumnega, medlega in žalostnega. Ko je življenje dvoumno, je žalostno, zelo žalostno. Prav gotovo moramo vedno računati na omejitve in nezadostnosti, saj smo vsi grešniki. Toda, kadar se živi pod Jezusovim gospodovanjem, se ne postane pokvarjeni, lažni, nagnjeni k prikrivanju resnice. Se ne živi dvojnega življenja. Dobro si zapomnite: grešniki »da«, pokvarjenci »nikoli«.
Naj nam Marija pomaga vsak dan iskati resnico Jezusa, Kralja vesoljstva, ki nas osvobaja zemeljskih sužnosti in nas uči obvladovati naše pregrehe.
Homilija, sveta maša, nedelja Kristusa Kralja, Svetovni dan mladih 21. november 2021
Dve podobi iz Božje besede, ki smo jo slišali, nam pomagata, da se približamo Jezusu, Kralju vesoljstva. Prva, ki je vzeta iz knjige Razodetja sv. Janeza in jo je prerok Daniel napovedal v prvem berilu, je opisana z besedami: »Prihaja z oblaki.« (Raz 1,7; Dan 7,13). Nanaša se na veličastni prihod Jezusa kot Gospoda in cilja zgodovine. Druga podoba je iz evangelija: Kristus, ki je pred Pilatom in mu reče: »Jaz sem kralj.« (Jn 18,37) Dobro je, dragi mladi, da se zaustavimo in zremo ti dve Jezusovi podobi, ko začenjamo pot proti Svetovnemu dnevu mladih 2023 v Lizboni.
Zaustavimo se torej ob prvi: Jezus, ki prihaja z oblaki. Gre za podobo, ki govori o Kristusovem prihodu v slavi ob koncu časov: daje nam razumeti, da bo Jezus tisti, ki bo imel zadnjo besedo glede našega obstoja in ne mi. On je tisti – še pravi Sveto pismo –, ki »jezdi na oblakih« (Ps 68,5) in v nebesih razodeva svojo moč (prim. ibid., v. 34-35): to pomeni, da je Gospod, ki prihaja z višave in nikoli ne zaide; je Tisti, ki kljubuje temu, kar mine, je naše neomajno zaupanje. Gospod je. To preroštvo upanja razsvetljuje naše noči. Pravi nam, da Bog prihaja, je Bog prisoten, je Bog na delu in usmerja zgodovino k sebi, k dobremu. Prihaja »z oblaki«, da bi nas opogumil, kakor da bi rekel: »Ne pustim vas samih, ko vaše življenje ovijajo temni oblaki. Jaz sem vedno z vami. Prihajam, da razjasnim in storim, da zablesti vedrina.«
Vendar pa prerok Daniel razloži, da je videl Gospoda priti z oblaki neba »v nočnih videnjih« (Dan 7,13). V nočnih videnjih: Bog prihaja ponoči, med oblaki, ki so pogosto temni in se zgrinjajo nad našim življenjem. Vsak med nami pozna te trenutke. Potrebno ga je prepoznati, gledati onkraj noči, dvigniti pogled, da bi ga videli sredi temin.
Dragi mladi, gledati v nočnih videnjih! Kaj to pomeni? Imeti oči svetle tudi v temi, ne prenehati iskati svetlobe sredi temin, ki jih večkrat nosimo v srcu in vidimo okoli sebe. Dvigniti pogled s tal kvišku, ne zato, da bi zbežali, ampak da bi premagali skušnjavo, da bi ostali razprostrti na tleh svojih strahov. Nevarnost namreč je, če nas vodijo naši strahovi. Ne ostanimo zaprti v svoje misli in se smilili samim sebi. Dvigni pogled, vstani! Povabilo je, da dvigneš pogled, da vstaneš. Je povabilo, s katerim se na nas obrača Gospod in ki sem ga želel ponoviti v Poslanici, ki je namenjena vam, mladi, da bi spremljala to leto poti. To je najbolj težavna in fascinantna naloga, ki vam je zaupana: stati pokonci, medtem ko se zdi, da vse propada; biti stražarji, ki znajo videti svetlobo v nočnih videnjih; biti graditelji sredi razvalin, ki jih je na tem svetu veliko, veliko; biti sposobni sanjati. Zame je ključno glede mladega človeka, ki ni sposoben sanjati, saj se je ubožec predčasno postaral. Biti sposobni sanjati, saj kdor sanja, namreč dela sledeče: ne dopusti, da ga posrka noč, ampak prižge plamen, luč upanja, ki oznanja jutrišnji dan. Sanjajte, bodite budni, s pogumom glejte na prihodnost.
Želel bi vam reči tole: mi, mi vsi, smo vam hvaležni, kadar sanjate. Vendar je res, ko mladi sanjajo, pogosto zganjajo hrup… Zganjajte hrup, saj je vaš hrup sad vaših sanj. To pomeni, da ne želite živeti v noči, ko storite, da Jezus postane vaš življenjski sen in ga objamete z veseljem, z nalezljivim navdušenjem, ki nam dobro dene! Hvala, kadar zmorete pogumno nositi naprej sanje; kadar ne prenehate verovati v luč tudi sredi noči življenja; kadar si goreče prizadevate za to, da bi bil naš svet lepši in bolj človeški. Hvala, kadar gojite sanje po bratstvu, ko skrbite za rane stvarstva, se borite za dostojanstvo najšibkejših in širite duha solidarnosti in podelitve. In predvsem hvala, ker v svetu, ki je potlačen zaradi dobička v sedanjosti in teži k zadušitvi velikih idealov, ne izgubite na tem svetu zmožnosti, da bi sanjali! Nikar ne živite brezvoljni ali omamljeni. Ne, živi sanjajte. To pomaga nam odraslim in Cerkvi. Da, tudi kot Cerkev moramo sanjati, potrebujemo navdušenje in gorečnost mladih, da bi bili priče Boga, ki je vedno mlad!
In želel bi vam reči še eno stvar: mnoge vaše sanje se ujemajo z evangeljskimi. Bratstvo, solidarnost, pravičnost, mir: to so iste sanje, ki jih ima Jezus za človeštvo. Ne bojte se odpreti za srečanje z Njim: On ljubi vaše sanje in vam jih pomaga uresničiti. Kardinal Martini je rekel, da Cerkev in družba potrebujeta »sanjače, ki nas ohranjajo odprte za presenečenja Svetega Duha« (Nočni pogovori v Jeruzalemu. O tveganjih na poti vere). Sanjači, ki nas ohranjajo odprte za presenečenja Svetega Duha. To je lepo. Želim vam, da bi bili med temi sanjači!
In sedaj pridemo do druge podobe, to je Jezus, ki Pilatu reče: »Sem kralj.« Pretrese njegova odločnost, njegov pogum, njegova najvišja svoboda. Bil je aretiran, peljejo ga v sodno hišo, zaslišuje ga tisti, ki ga lahko obsodi na smrt. V takšnih okoliščinah bi lahko pustil, da bi prevladala naravna pravica do obrambe, se morda poskušal »pogoditi«, najti kompromis. Nasprotno pa Jezus ne skriva lastne identitete, ne prikriva svojih namenov, ne izkoristi špranje rešitve, ki jo je tudi Pilat pustil odprto. Ne. S pogumom resnice odgovori: »Kralj sem.« Prevzame odgovornost za svoje življenje: prišel sem za določeno poslanstvo in grem do konca, da bi izpričal Očetovo kraljestvo. Pravi: »Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico.« (Jn 18,37) Prišel je brez dvoličnosti, da bi z življenjem oznanil, da je njegovo kraljestvo drugačno od kraljestev sveta, da Bog ne kraljuje, da bi povečal svojo moč in potlačil druge; ne kraljuje z vojskami in s silo. Njegovo kraljestvo je kraljestvo ljubezni. Jaz sem kralj, ampak tega kraljestva ljubezni. Sem kralj kraljestva tistega, ki podari svoje življenje za zveličanje drugih.
Dragi mladi, Jezusova svoboda privlači! Dopustimo, da odseva v nas, da nas vzdrami, da v nas vzbudi pogum resnice. Lahko se vprašamo: če bi bil zdaj tukaj, na Pilatovem mestu pred Jezusom in bi ga gledal v oči, česa bi me bilo sram? Pred Jezusovo resnico, pred resnico, ki je Jezus, katere so moje lažnivosti, ki ne vzdržijo, moje dvoličnosti, ki jih On ne mara? Vsakdo med nami jih ima. Poiščite jih, poiščite jih. Vsi imamo te lažnivosti, ta popuščanja, ta popravljanja stvarnosti, da bi se križ oddaljil. Da bi v sebi ustvarili resnico, se moramo postaviti pred Jezusa. Moramo ga častiti, da bi bili znotraj svobodni, da bi bilo življenje osvetljeno in ne bi dopustili, da bi nas zavedle trenutne mode, ognjemet potrošništva, ki slepi in ohromi. Prijatelji, tukaj nismo zato, da bi nas očarale sirene sveta, ampak zato, da vzamemo v roke svoje življenje, da »zagrizemo v življenje«, da ga živimo v polnosti!
Tako v Jezusovi svobodi najdemo tudi pogum, da gremo proti toku. To je beseda, ki jo hočem poudariti: iti proti toku, imeti torej pogum iti proti toku, ne proti nekomu, kar je vsakodnevna skušnjava, kakor delajo tisti, ki pomilujejo same sebe in spletkarijo, ki vedno krivijo druge; ne, proti nezdravemu toku našega sebičnega, zaprtega in togega jaza, ki večkrat išče naveze, da bi preživel. Iti torej proti toku, da bi šli po Jezusovih sledeh. On nas uči, naj gremo proti zlu le s krotko in ponižno silo dobrega. Brez bližnjic, brez neresnic, brez lažnosti. Naš svet, ki je ranjen zaradi toliko zla, ne potrebuje drugih dvoumnih kompromisov; ljudi, ki gredo sem in tja kot morski valovi, kamor jih zanaša veter, kamor jih vodijo lastni interesi, tistih, ki so malo na desni in malo na levi, potem ko so zaslutili, kaj se izplača. Tem se reče ekvilibristi. Kristjan, ki tako počne, je bolj ekvilibrist kot kristjan. Ekvilibristi vedno iščejo samo zato neko pot, da si ne bi umazali rok, da se ne bi vključili v življenje in vzeli stvari resno. Prosim vas, naj vas bo strah postati mladi ekvilibristi. Bodite svobodni, bodite pristni, bodite kritična vest družbe. Ne bojte se kritik! Mi namreč potrebujemo vaše kritike. Mnogi med vami kritizirajo na primer onesnaževanje okolja. To potrebujemo. Bodite svobodni s kritikami. Bodite goreči za resnico, da boste mogli s svojimi sanjami reči: moje življenje ni suženj logik tega sveta, saj vladam z Jezusom za pravičnost, ljubezen in mir! Dragi fantje in dekleta, želim vam, da bi vsak izmed vas čutil veselje, da bi rekel: »Z Jezusom sem tudi jaz kralj.« Sem kralj: sem živo znamenje ljubezni Boga, njegovega sočutja in nežnosti. Sem sanjač, ki ga je očarala svetloba evangelija in z upanjem gledam v nočnih videnjih. In kadar padem, v Jezusu ponovno najdem pogum za to, da se borim in upam; pogum, da ponovno sanjam. V vsakem življenjskem obdobju.
