Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška na Spomin vseh vernih rajnih

Rim 5,17-21

Kajti če je smrt zaradi enega prestopka zakraljevala po enem, bodo tisti, ki prejemajo obilje milosti in daru pravičnosti, toliko bolj kraljevali v življenju po enem, Jezusu Kristusu. Kakor se je torej po prestopku enega človeka zgrnila obsodba na vse ljudi, tako tudi zaradi pravičnega dejanja enega prihaja na vse ljudi opravičenje, ki daje življenje. Kakor so namreč zaradi neposlušnosti enega človeka mnogi postali grešniki, tako bodo tudi zaradi poslušnosti enega mnogi postali pravični. Postava pa je nastopila zato, da bi se prestopek pomnožil. Toda kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost, da bi prav tako, kakor je greh kraljeval s smrtjo, po našem Gospodu Jezusu Kristusu milost kraljevala s pravičnostjo za večno življenje.

Mt 11,25-30

Tedaj je Jezus spregovoril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim in razodel malim. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč.

Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.«

Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spočili. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste počitek svojim dušam, kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«

Razlaga cerkvenih očetov

Origen pravi: »V tem odlomku Sin slavi Očeta, ki je že predvidel, da bo Beseda prešla od judov k poganom.« Teodor iz Erakleje pa pravi: »Jezus je imenoval modre pismouke in farizeje, čeprav oni nimajo v posesti modrosti, ampak nekaj, kar je podobno modrosti, zaradi zvitosti njihovih besed. Ribiče ,nevajene zla, pa je imenoval otročiče, katerim lahko razodene svojo Besedo.« Sv. Hilarij iz Poitiersa nadaljuje: »Mi lahko spoznamo Očeta, ker poznamo Sina.« Sveti Ciril iz Aleksandrije in sv. Janez Krizostom to bolj podrobno razložita: »Samo Oče pozna Sina in samo božanski Sin pozna večnega Gospoda, iz katerega je bil rojen. Samo Sveti Duh, ki je Bog, lahko razume Božje globine, ker je sodeležen pri Očetu in Sinu.« Sveti Avguštin se sprašuje: »Kaj se naučimo od njega, katerega jarem nosimo? Globoko koplji, pojdi v globino, odpri svoje srce karitativni ljubezni, pripravi temelj ponižnosti.« Neznani avtor k temu dodaja: »To je breme, ki spodbuja in daje moč tistemu, ki ga prenaša. Ne podpiramo namreč mi milosti, temveč je milost, ki nas podpira.«

Cerkveni oče Ambrož pri pogrebnem nagovoru za svojega umrlega brata Satira pravi: »Smrt sicer ni spadala k naravi, a je postala naravna. Bog je ni od začetka predvidel, marveč jo je podaril kot zdravilo /.../ Zaradi prestopka je človekovo življenje zaznamovano z vsakdanjo muko in neznosnim tarnanjem in je postalo tako bedno. Potrebno je bilo končati tegobe, da smrt spet vzpostavi tisto, kar je življenje izgubilo. Neumrljivost bi bila bolj breme kakor dar, če ne bi posijala milost.« Že prej je Ambrož dejal: »Smrti ni treba objokovati, smrt je vzrok zveličanja...«.

Misli Benedikta XVI.

Na praznik Vseh svetih zremo 'sveto mesto, nebeški Jeruzalem, ki je naša domovina' (Hvalospev za Vse svete). Danes pa še vedno obrnjeni k tem poslednjim rečem, obhajamo spomin vseh vernih rajnih, 'ki so pred nami odšli v večnost z znamenjem vere in počivajo v miru' (Prva evharistična molitev). Zelo pomembno je, da mi kristjani živimo odnos s pokojnimi v resnici vere ter gledamo na smrt in onostranstvo v luči razodetja. Že apostol Pavel piše prvim skupnostim in jih opominja, 'da se ne boste vdajali žalosti kakor drugi, ki nimajo upanja. Če namreč verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog tiste, ki so zaspali prek Jezusa, privedel skupaj z njim' (1Tes 4,13-14). Tudi danes je potrebno evangelizirati resničnosti smrti in večnega življenja, ki sta še posebej podvrženi vraževerju in sinkretizmu, da krščanska resnica ne bo pomešana z različnimi mitološkimi predstavami.

Obhajanje vernih rajnih, kateremu je posvečen 2. november, nam pomaga spomniti se na naših dragih, ki so nas zapustili, kakor tudi vseh duš, ki so na poti k polnosti življenja, ki je v nebeški Cerkvi, h kateri nas povzdiguje današnji praznik. Vse od začetkov krščanske vere, je zemeljska Cerkev ob spoznanju povezanosti z vsem mističnim telesom Jezusa Kristusa, z veliko pobožnostjo gojila spomin na pokojne ter darovala zanje spravno-prosilna dela. Naša molitev za pokojne ni samo koristna temveč je potrebna, saj more ne le pomagati jim, marveč tudi napraviti njihovo priprošnjo za nas učinkovito (prim KKC 958). Tako nas tudi obisk pokopališč, ki ohranja čustveno povezanost z tistimi, ki so nas v tem življenju imeli radi, spominja, da se vsi stegujemo k drugemu življenju, ki je onkraj smrti. Zato jok ob zemeljski ločitvi ni močnejši od gotovosti vstajenja ter upanja, da bomo dosegli blaženo večnost, ki je 'nekaj takega kakor izpolnjeni trenutek, v katerem nas zajema celota in mi zajemamo celoto' (Rešeni v upanju, 12). Saj je predmet našega upanja ravno veseliti se vso večnost ob Božji navzočnosti. To je svojim učencem obljubil Jezus sam, ko je rekel: 'Spet vas bom videl, in vaše srce se bo veselilo, in vašega veselja vam ne bo nihče vzel' (Jn 16,22).

V svoji okrožnici o krščanskem upanju, sem se spraševal o skrivnosti večnega življenja (prim. Rešeni v upanju, 10-12). Kaj je večno življenje? Vseeno se moramo vprašati povsem izrecno: ali je krščanska vera tudi za nas danes upanje, ki spreminja in nosi naše življenje? V iskanju odgovora bi rad izhajal iz klasične oblike dialoga, s katerim je krstni obred začel sprejem novorojenega v občestvo verujočih in prerojenje v Kristusu. Duhovnik je najprej povprašal starše, kakšno ime so izbrali otroku in nato vprašal: kaj hočeš od Cerkve? Odgovor: vero. In kaj ti daje vera? Večno življenje. Po tem pogovoru so starši prosili za otroka dostop k veri, ker so v veri videli ključ za »večno življenje«. Dejansko gre – danes kakor nekoč – za to pri krstu, ko postaneš kristjan: ne gre za dejanje podružabljanja v občestvo, ne samo za sprejem v Cerkev, ampak starši pričakujejo za krščenca več: da mu vera, h kateri spada telesnost Cerkve in njenih zakramentov, podari življenje – večno življenje. Vera je substanca upanja. A tu se pojavi vprašanje: ali pravzaprav to sploh hočemo – večno živeti?

Morda mnogi ljudje vere danes preprosto zato ne marajo, ker se jim večno življenje ne zdi nič prizadevanja vrednega. Saj sploh nočejo večnega življenja, marveč to sedanje življenje, in vera v večno življenje se dozdeva pri tem prej kot ovira. Večno – neskončno – živeti se dozdeva prej prekletstvo kakor dar. Gotovo, smrt bi radi odrinili kar najbolj daleč. Toda živeti nenehno in brez konca – more biti navsezadnje samo dolgočasno in končno neznosno. Natanko to pove na primer Cerkveni oče Ambrož pri pogrebnem nagovoru za svojega umrlega brata Satira pravi: »Smrt sicer ni spadala k naravi, a je postala naravna. Bog je ni od začetka predvidel, marveč jo je podaril kot zdravilo /.../ Zaradi prestopka je človekovo življenje zaznamovano z vsakdanjo muko in neznosnim tarnanjem in je postalo tako bedno. Potrebno je bilo končati tegobe, da smrt spet vzpostavi tisto, kar je življenje izgubilo. Neumrljivost bi bila bolj breme kakor dar, če ne bi posijala milost.« Že prej je Ambrož dejal: »Smrti ni treba objokovati, smrt je vzrok zveličanja...«.

Radi bi nekakšno življenje samo, dejansko življenje, ki se ga nato ne dotakne niti smrt. A hkrati ne poznamo tega, k čemur nas žene. Ne moremo nehati iztegovati se po tem in vendar vemo, da vse, kar moremo izkusiti in uresničiti, ni tisto, po čemer hrepenimo. Tako to izraža Jezus pri Janezu: »Spet vas bom videl, in vaše srce se bo veselilo, in vašega veselja vam ne bo nihče vzel« (Jn 16,22). V tej smeri moramo misliti, če hočemo razumeti, kam meri krščansko upanje; razumeti tisto, kar pričakujemo od vere, od naše zedinjenosti s Kristusom.

Misli papeža Frančiška

Laurentino, homilija, petek, 2. november 2018
Današnje bogoslužje je realistično, je konkretno. Postavi nas v tri razsežnosti življenja, razsežnosti, ki jih razumejo tudi otroci: preteklost, prihodnost in sedanjost. Danes je dan, ko se spominjamo preteklosti. Dan, ko se spominjamo tistih, ki so hodili pred nami, nas spremljali, nam dali življenje. Priklicati v spomin. Spominjati se.

Spomin je tisti, ki krepi ljudi, ker se čutijo ukoreninjeni na poti, ukoreninjeni v zgodovini, ukoreninjeni v ljudstvu. Spomin nam pomaga razumeti, da nismo sami, smo ljudstvo. Ljudstvo, ki ima zgodovino, ki ima preteklost, ki ima življenje. Spomin na mnoge, ki so z nami podelili del poti in so tukaj. Ni se lahko spominjati. Velikokrat smo preveč utrujeni, da bi šli nazaj in razmišljali o tem, kaj se zgodilo: v mojem življenju, v moji družini, v ljudstvu. Vendar pa je danes dan spomina, spomina, ki nas vodi h koreninam: k mojim koreninam, h koreninam mojega ljudstva.

Danes je tudi dan upanja. Drugo berilo je govorilo o tem, kar nas čaka: »Novo nebo, nova zemlja in sveto mesto Jeruzalem, novi, lep … da bi mogli razumeti, kaj nas čaka, smo slišali naslednje besede: "Videl sem ga, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina." Čaka nas lepota. … Spomin in upanje. Upanje, da se bomo srečali; upanje, da bomo prišli tja, kjer je ljubezen, ki nas je ustvarila; kjer je ljubezen, ki nas pričakuje: Očetova ljubezen.«

Med spominom in upanjem je še tretja razsežnost, to je pot, ki jo moramo prehoditi in po kateri hodimo. In kako hoditi po poti ne da bi se zmotili? Katere so luči, ki mi bodo pomagale, da ne bom zgrešil poti? Kateri je navigator, ki nam ga je dal Bog sam, da ne bi zgrešili poti? To so blagri, ki nas jih je naučil Jezus v evangeliju. Ti blagri – krotkost, uboštvo v duhu, pravičnost, usmiljenje, čistost srca – so luči, ki nas spremljajo, da ne bi zgrešili poti: to je naša sedanjost.

Na tem pokopališču obstajajo tri razsežnosti življenja: spomin, lahko ga vidimo tukaj; upanje, ki ga bomo zdaj obhajali v veri, ne gledanju; in luči, ki vodijo naše korake, da ne bi zgrešili poti – to so blagri, ki smo jih slišali v evangeliju.

Prosimo danes Gospoda, naj nam da milost, da nikoli ne bi izgubili spomina, da nikoli ne bi skrivali spomina; naj nam da milost upanja, saj je upanje Njegov dar: da bi znali upati, gledati obzorje, da ne bi ostajali zaprti pred zidom. Vedno je potrebno gledati obzorje in upanje. In naj nam da milost, da bi razumeli, katere so luči, ki nas bodo vodile na poti, da ne bi zgrešili ter tako prišli tja, kjer nas pričakujejo z veliko ljubezni.

Homilija, ponedeljek, 2. november 2020
Job je bil poražen, še več konec je bilo z njim. Njegovo bivanje med to svojo boleznijo, s kožo, ki se je skoraj odluščila, je bilo že na točki, da bo umrl, skoraj brez mesa, ima Job gotovost in pravi: »Jaz vem, da je moj Rešenik živ in se bo poslednji vzdignil nad prah«. V trenutku, ko je Job dol, dol, dol, ga objame svetloba in toplota, ki mu zagotovi: »Videl bom svojega Rešenika. S temi očmi ga bom videl. To vidim sam, moje oči ga bodo zrle in nihče drug«. Takšna gotovost v trenutku, ko je vsega konec, skoraj konec življenja, je krščansko upanje. To upanje je dar. Ne moremo ga posedovati, saj je dar, za katerega moramo prositi: »Gospod, daj mi upanje«. Toliko slabih stvari je, ki nas pripeljejo do obupavanja, do misli, da bo vse končno poraženo, da po smrti ni več nič. A Jobov glas se vrača, vrača: »Vem, da je moj Rešenik živ in se bo kot poslednji dvignil nad prah in jaz ga bom videl, jaz sam, s temi očmi«.

Upanje ne osramoti, nam je rekel Pavel. Upanje nas privlači in nam da smisel življenja. Jaz ne vidim onkraj. A upanje je Božji dar, ki nas privlači v življenje, v večno veselje. Upanje je sidro, ki ga imamo na drugi strani. Mi se oklepajoč te vrvi podpiramo, kajti vem, da je moj Rešenik živ in da ga bom videl. To je dobro ponavljati v trenutkih veselja in v težkih trenutkih, v trenutkih smrtne nevarnosti.

Ta gotovost je Božji dar, saj mi ne bomo nikoli mogli imeti upanja s svojimi močmi. Prositi moramo zanj. Upanje je zastonjski dar, ki ga ne bomo nikoli bili vredni. Nam pa je dan, podarjen, je milost.

To je potrdil tudi Gospod. To je upanje, ki ne razočara: »Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni.« To je cilj upanja, iti k Jezusu. »In kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal«. Gospod nas bo sprejel tam, kjer je sidro. Življenje v upanju je takšno, da se močno oprijemamo z vrvjo v roki vedoč, da je sidro tam zgoraj. To sidro pa ne razočara, ne razočara.

Danes ob misli na tolike brate in sestre, ki so odšli, nam bo dobro delo gledati pokopališče in zreti navzgor ter ponavljati kot Job: »Jaz vem, da je moj Rešenik živ. To vidim sam, moje oči ga bodo zrle in nihče drug«. In to je moč, ki nam jo da upanje, torej ta zastonjski dar, ki je krepost upanja. Naj vsem nam ga da Gospod.

Homilija papeža Frančiška, četrtek, 2. november 2023
Obhajanje dneva, kot je današnji, nas pripelje do dveh misli: spomina in upanja. Spomin na tiste pred nami, ki so živeli svoja življenja, ki so končali svoja življenja. Spomin na toliko ljudi, ki so nam delali dobro, v družini, med prijatelji. In tudi spomin na tiste, ki niso uspeli narediti veliko dobrega, a so bili sprejeti v Božji spomin, v Božje Usmiljenje. Obstaja skrivnost tega velikega Gospodovega Usmiljenja.

In potem upanje. To je takšen spomin, s katerim gledamo naprej, da pogledamo na našo pot, na svojo pot. Hodimo naproti srečanju z vsemi, z Gospodom. In prositi moramo Gospoda za to milost upanja. Upanje, ki nikoli ne razočara. Nikoli! Upanje, ki je tista vsakdanja vrlina, ki nas pelje naprej, nam pomaga reševati probleme in iskati izhode iz mnogih težav. Ampak vedno naprej, naprej. To rodovitno upanje, ta teološka krepost vsakega dne, vseh trenutkov. Rekel bi, teološka krepost kuhanja, ki je pri roki in nam vedno pomaga. Upanje, ki ne razočara. In med spominom in upanjem je ta napetost ...

Osredotočil bi se na nekaj, kar se mi je zgodilo ob vstopu. Pogledal sem starost teh padlih. Večina med 20 in 30. Prekinjena življenja, življenja brez prihodnosti, tukaj. In pomislil sem na starše, na matere, ki so prejele tisto pismo: »Gospa, v čast mi je povedati, da imate sina heroja« - »Ja, heroja, ampak so mi ga vzeli«. Toliko solz v teh prekinjenih življenjih. In nisem mogel kaj, da ne bi pomislil na današnje vojne. Enako se dogaja tudi danes z veliko mladimi in starimi ljudmi. V vojnah sveta, tudi tistih, ki so nam najbližje, v Evropi ali zunaj ... Koliko mrtvih. Življenje je uničeno, ne da bi se tega zavedali.

Danes ob misli na pokojne, ob spominu na pokojne in v upanju prosimo Gospoda za mir, da se ljudje ne bi več pobijali v vojnah. Veliko nedolžnih mrtvih, veliko vojakov, ki tam pustijo svoja življenja. In zakaj je temu tako? Vojne so vedno poraz. Vedno. Ni popolne zmage, ne. Vedno – ja, eden premaga drugega, ampak ... – za tem je poraz cene, ki jo je potrebno plačati.

Molimo h Gospodu za naše pokojne, za vse, za vse. Naj jih Gospod vse sprejme. In tudi naj se nas Gospod usmili in nam da upanje. Upanje, da gremo naprej in da jih bomo našli vse skupaj z Njim, ko nas pokliče. Tako naj bo.