Duhovne misli papeža Frančiška za praznik posvetitve Lateranske bazilike

Angel Gospodov, nedelja, 9. november 2014
Danes se z bogoslužjem spominjamo »posvetitve lateranske bazilike«, ki je rimska stolnica ter jo izročilo imenuje »mater vseh cerkva mesta in sveta« (Urbe et Orbe). Z nazivom »mati« ni toliko mišljena sveta stavba bazilike, ampak delovanje Svetega Duha, ki se v tej stavbi razodeva in pomnožuje preko službe rimskega škofa v vse skupnosti, ki so v enosti s Cerkvijo, katere na čelu je.

Vsakič, ko obhajamo posvetitev kakšne cerkve, nas to spomni na bistveno resnico, da je svetišče, narejeno iz opek, znamenje skozi zgodovino žive in delujoče Cerkve, torej tistega »duhovnega svetišča«, kakor pravi apostol Peter, katerega »živi kamen, zavržen od ljudi, a izbran ter dragocen za Boga« (1Pt 2,4-8), je Kristus sam. Jezus je v evangeliju današnjega bogoslužja, ko je govoril o templju, razodel osupljivo resnico, da Božji tempelj ni samo zgradba, narejena iz opek, ampak je predvsem njegovo telo, narejeno iz živih kamnov. V moči krsta postane vsak kristjan del Božje stavbe (prim. 1Kor 3,9), še več, postane Božja Cerkev. Duhovna zgradba, Cerkev, skupnost ljudi, posvečenih s Kristusovo krvjo ter z Duhom vstalega Gospoda, zahteva od vsakega od nas, da je v skladu z darom vere in da hodi po poti krščanskega pričevanja. Ni pa to lahko, to vemo vsi… biti v življenju skladen z vero ter pričevanjem. Iti moramo naprej ter storiti, da bo naše življenje vsak dan skladno s tem. Kristjan je takšen, ne zaradi tega kar reče, temveč zaradi tega, kar dela, zaradi načina, kako se obnaša. Ta skladnost nam daje življenje in je milost Svetega Duha, za katero pa moramo prositi. Cerkev je bila na začetku svojega življenja ter poslanstva v svetu skupnost, ustanovljena, da bi izpovedovala vero v Jezusa Kristusa Božjega Sina ter človekovega Odrešenika, vero, ki deluje po karitativni ljubezni. Ti dve gresta skupaj. Tudi danes je Cerkev poklicana, da je v svetu skupnost, ki po krstu zakoreninjena v Kristusu, izpoveduje ponižno in pogumno vero Vanj ter jo izpričuje s karitativno ljubeznijo. K temu prvotnemu namenu morajo biti usmerjene vse pastoralne institucionalne strukture in organizmi. Torej, ta bistveni namen je pričevanje vere s karitativno ljubeznijo. Karitativna ljubezen je izraz vere in vera je razlaga temelja, ki je karitativna ljubezen.

Današnji praznik nas vabi k premišljevanju o občestvu vseh Cerkva, torej te krščanske skupnosti ter nas spodbuja k prizadevanju, da bo človeštvo lahko preraslo meje sovraštva ter ravnodušnosti in si prizadevalo graditi mostove razumevanja ter dialoga, da bo ves svet ena sama družina v bratstvu in solidarnosti spravljenih ljudstev med seboj. Cerkev je namreč znamenje ter predokus tega novega človeštva, ko živi ter širi svoje pričevanje evangelija, ki je sporočilo upanja ter sprave za vse ljudi.

Prosimo za priprošnjo Sveto Marijo, naj nam pomaga postati kakor ona, »Božja hiša« živo svetišče Njegove ljubezni.