Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za polnočno sveto mašo
Iz 9,1-6
Ljudstvo, ki je hodilo v temi,
je zagledalo veliko luč,
nad prebivalci v deželi smrtne sence
je zasvetila luč.
Pomnožil si narod,
naredil si veliko veselje.
Veselijo se pred teboj,
kakor se veselijo ob žetvi,
kakor se radujejo, ko delijo plen.
Kajti jarem njegovega bremena
in palico na njegovem hrbtu,
šibo njegovega priganjača
si zlomil kot na dan Midjáncev.
Kajti vsak vojaški škorenj, ki hrupno koraka,
in ogrinjalo, ki je prepojeno s krvjo,
bo sežgano, bo hrana za ogenj.
Kajti dete nam je rojeno,
sin nam je dan.
Oblast je na njegovih ramah,
imenuje se:
Čudoviti svetovalec, Močni Bog,
Večni Oče, Knez miru.
Oblast se bo širila
in miru ne bo konca
na Davidovem prestolu in v njegovem kraljestvu.
Vzpostavil ga bo in utrdil
s pravico in pravičnostjo
od zdaj in na veke.
Gorečnost Gospoda nad vojskami bo to naredila.
Lk 2,1-14
Tiste dni je od cesarja Avgusta prišel ukaz, naj se popiše ves svet. To popisovanje je bilo prvo v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoje mesto. Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In porodila je sina, svojega prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora.
Prav v tistem kraju so pastirji prebivali na prostem in ponoči stražili pri svoji čredi. In glej, Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala. Prevzel jih je velik strah. Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Kajti glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod. To vam bo znamenje: našli boste dete, povito v plenice in položeno v jasli.« In nemudoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila:
»Slava Bogu na višavah
in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.«
Razlaga cerkvenih očetov
Sveti Janez Krizostom pravi: »Ko bralec pride do Jezusovega rojstva, vidi v njem izvor vseh večjih praznikov Cerkve: velike noči, vnebohoda, binkošti«. »Prvi del besedila nas s časovnimi napotki popisa prebivalstva ter rojstva uvede v zgodovinski okvir Jezusovega rojstva«, dodaja Evzebij iz Cezareje. Kasij pa pravi: »Avgustovo zmagoslavje je podoba Kristusovega, po katerem so bili vsi verniki popisani v božjem imenu«. Sv. Beda pa to razlaga takole: »Ker se je rodil med popisom, je nato plačal cesarju prispevek tako, da je njegova navzočnost na svetu lahko prinesla večen mir«, in dodaja: »Čeprav je bil Jezus spočet v Nazaretu, je Marija zaradi popisovanja morala iti v Betlehem, da bi se On rodil v Davidovem mestu, saj Betlehem pomeni 'hiša kruha'«. Ciril Aleksandrijski pa nadaljuje z razlago besedila takole: »Marija je bila Jožefova zaročenka, toda otrok v njenem telesu je bil spočet brez moškega semena. Devica Marija je bila svetišče za Jezusovo meso«. Sv. Beda to nadalje razlaga: »On je zelo jasno Bog in človek, Marijin prvorojenec in prvorojenec vsega človeštva, prvorojenec milosti«, »ki se je ponižal zato, da bi mi postali popolni ljudje«, pa k temu dodaja sv. Ambrož. Sv. Beda nadalje pravi: »Jezus leži v jaslih povit v plenice in ne v škrlat s Tira«. Janez Menih nadaljuje: »Po plenicah nas je Jezus osvobodil vezi greha, ki nas je vklenil v verige«. »To nam razodeva, kako je prevzel našo slabotno človeško naravo, da bi nas pripeljal do naše prvotne obleke, ki je nesmrtnost« pravi sv. Janez Krizostom. Več cerkvenih očetov pravi, da »On leži v jaslih kot krma za tiste, ki se obnašajo kot živali, za nas pa je sedaj kruh iz nebes«.
»Kakor je angel katehiziral Marijo in Jožefa, tako sedaj angeli katehizirajo pastirje« nadaljuje z razlago sv. Ambrož. Origen ob tem dodaja: »Kakor vsi pastirji čred, ki hodijo za njimi, tudi ti pastirji potrebujejo Kristusovo navzočnost. Angeli naznanjajo v Jezusu tistega, ki ozdravlja narode«. Sv. Beda nadaljuje: »Ko angel oznanja, da se je danes rodil Zveličar, naznanja zarjo novega dne, ki prihaja po navzočnosti Božjega kraljestva v ljudeh ter po Kristusovem javnem delovanju in bo pregnala temo«. »Zveličar ima dve čudežni rojstvi: 'Večno rojen iz Očeta se je sedaj enkrat rodil iz device'« pravi sv. Avguštin. Sv. Gregor Nazianški pa pravi: »Ko začne s plenicami otroka Jezusa, kot z znamenjem rojstva Mesija in zaključi z njegovim mrtvim telesom povitim v povoje za pogreb, Luka s tem poveže med sabo Jezusovo rojstvo, njegovo smrt in vstajenje«. Gregor Veliki pa pravi: »V Jezusovem rojstvu se Božja slava razodeva na zemlji kot mir ter dobra volja med Bogom in človeštvom, med angeli in ljudmi«. Sv. Avguštin ob tem pravi: »Jezus je mož miru, celotno in popolno učlovečenje modrosti«. Sv. Efrem Sirski pa vse to povzame v sledečo misel: »Z rojstvom in smrtjo Jezusa iz Nazareta, sta v miru povezani nebo in zemlja«.
Misli Benedikta XVI.
Duhovne misli Benedikta XVI. za polnočno sveto mašo
Berilo iz Pisma sv. Pavla Titu, ki smo ga ravnokar slišali, se slovesno začenja z besedo apparuit, ki se ponovi tudi pri zorni maši: apparuit – 'se je pojavil'. Ta beseda pomeni program, s katerim hoče Cerkev na kratko povzeti bistvo Božiča. Prej so ljudje na mnogotere načine govorili in delali človeške podobe Boga. Bog sam je na različne načine govoril ljudem (prim. Heb 1,1; berilo pri dnevni maši). Zdaj pa se je zgodilo nekaj več: On se je pojavil. Pokazal se je. Prišel je iz nedostopne svetlobe, v kateri prebiva. On sam je prišel med nas. To je bilo za starodavno Cerkev veliko božično veselje: Bog se je pojavil. Ni več zgolj neka ideja, ni samo nekaj, kar bi bilo mogoče zaslutiti iz besed. On 'se je pojavil'. Zdaj pa se vprašamo: Kako se je pojavil? Kdo je On v resnici? Berilo zorne maše s tem v zvezi pravi: »Pojavili sta se Božja dobrota … in njegova ljubezen do ljudi« (Tit 3,4). Za ljudi iz predkrščanske dobe, ki so se spričo grozot in protislovij sveta bali, da bi tudi Bog ne bil povsem dober, ampak bi bil nedvomno lahko tudi krut in samovoljen, je bilo to resnično 'razglašenje', 'epifanija', velika luč, ki nam je zasvetila: Bog je čista dobrota. Tudi danes se ljudje, ki jim ne uspe več v veri prepoznati Boga, sprašujejo, če je poslednja sila, na kateri temelji svet in ki upravlja s svetom, resnično dobra ali pa je zlo enako močno in izvorno kot dobro in lepo, ki ga v svetlih trenutkih srečamo v našem svetu. »Pojavili sta se Božja dobrota … in njegova ljubezen do ljudi.« To je nova in tolažilna gotovost, ki nam je dana za Božič.
Pri vseh štirih božičnih mašah bogoslužje navaja odlomek iz knjige preroka Izaija, ki še bolj oprijemljivo opisuje razodetje, ki se je zgodilo na Božič: »Dete nam je rojeno, sin nam je dan. Oblast je na njegovih ramah, imenuje se: Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru. Oblast se bo širila in míru ne bo konca« (Iz 9,5-6). Ne vemo, ali je prerok s to besedo mislil na kakega otroka iz svojega zgodovinskega obdobja. Zgleda pa nemogoče. To je edino starozavezno besedilo, kjer je o nekem otroku, o nekem človeškem bitju rečeno: imenuje se Močni Bog, Večni Oče. Pred nami je videnje, ki gre daleč preko zgodovinskega trenutka proti tistemu, kar je skrivnostno, postavljeno v prihodnost. Otrok je v vsej svoji šibkosti močni Bog. Otrok je v vsem svojem pomanjkanju in odvisnosti večni Oče. »In míru ne bo konca.« Prerok je prej o tem govoril kot o 'veliki luči' in v zvezi z mirom, ki izhaja iz njega, je trdil, da bo sežgana vsaka priganjaška palica, vsak vojaški škorenj, ki strumno koraka, vsak s krvjo omočeni plašč (prim. Iz 9,1.3-4).
Bog se je pojavil – kot otrok. Prav na ta način se je zoperstavil slehernemu nasilju in nosi sporočilo, ki je mir. V tem trenutku, ko svet nenehno na mnogih krajih in na številne načine ogroža nasilje, kjer se vedno znova pojavljajo priganjaške palice in v kri namočeni plašči, kričimo Gospodu: Ti, močni Bog, si se pojavil kot otrok in si se nam pokazal kot tisti, ki nas ljubi in po katerem bo ljubezen zmagala. Dal si nam vedeti, da moramo biti skupaj s teboj delavci za mir. Všeč nam je, da si otrok, všeč nam je tvoje nenasilje, toda trpimo, ker nasilje še vedno traja na svetu. Zato te prosimo tudi: pokaži svojo moč, o Bog. V tem našem času, v tem našem svetu daj, da bodo sežgali priganjaške palice, v kri namočene plašče in bobneče škornje vojakov, tako da bo tvoj mir zmagal na tem našem svetu.
Božič je razglašenje – razodetje Boga in njegove velike luči v otroku, ki se je rodil za nas. Rodil v betlehemskem hlevu, ne v kraljevskih palačah. Ko je Frančišek Asiški leta 1223 praznoval Božič v Grecciu z volom in oslom pri jaslih, polnih sena, je postala vidna nova razsežnost božične skrivnosti. Frančišek Asiški je Božič imenoval »praznik vseh praznikov« – bolj kot druga slavja – in ga je praznoval »z neizrekljivo zavzetostjo« (2 Cel 199; FF 787). Z veliko pobožnostjo je poljubljal podobe Deteta in je po otroško brbljal ljubke besede, kot nam poroča Tomaž Čelanski (prav tam). Za starodavno Cerkev je bil praznik vseh praznikov Velika noč: Kristus je z vstajenjem razdejal vrata smrti in tako korenito spremenil svet; za človeka je ustvaril prostor v Bogu samem. Dobro, Frančišek ni spremenil, ni hotel spremeniti te objektivne hierarhije praznikov, interne zgradbe vere, ki ima središče v velikonočni skrivnosti. In vendar se je z njegovo pomočjo in po njegovem načinu verovanja zgodilo nekaj novega: Frančišek je v povsem novi globini odkril Jezusovo človeškost. To, da je bil človek, se je pokazalo najbolj očitno v trenutku, ko je bil Božji Sin, rojen iz Device Marije, povit v plenice in položen v jasli. Vstajenje predpostavlja učlovečenje. Božji Sin kot otrok, kot pravi človeški otrok – je globoko ganil srce asiškega svetnika, tako da je vero spremenil v ljubezen. »Pojavili sta se Božja dobrota in njegova ljubezen do ljudi,« ta stavek sv. Pavla je tako dobil povsem novo globino. V otroku iz betlehemskega hleva se lahko tako rekoč dotaknemo Boga in ga pobožamo. Tako je bogoslužno leto dobilo drugo središče v prazniku, ki je predvsem praznik srca.
Vse to nima v sebi nič sentimentalnega. Prav v novem izkustvu Jezusove človeške resničnosti se razodeva velika skrivnost vere. Frančišek je ljubil Jezusa-otroka, ker mu je postala v njegovem otroštvu jasna Božja ponižnost. Bog je postal ubog. Njegov Sin se je rodil v uboštvu hleva. V detetu Jezusu se je Bog naredil odvisnega, potrebnega ljubezni od ljudi, bil je tak, da je potreboval njihovo – našo – ljubezen. Danes pa je Božič postal praznik trgovin, kjer zaslepljujoč blišč zasenči skrivnost Božje ponižnosti, ki nas vabi k ponižnosti in preprostosti. Prosimo Gospoda, naj nam pomaga, da bomo s pogledom prodrli preko bleščečih fasad tega časa in za njimi našli otroka iz betlehemskega hleva, da bomo tako odkrili pravo veselje in pravo luč.
Nad jaslimi, ki so bile med volom in oslom, je dal Frančišek obhajati presveto evharistijo (prim. 1 Cel 85; FF 469). Kasneje je bil nad tistimi jaslimi zgrajen oltar, da bi tam, kjer so nekoč živali jedle seno, zdaj lahko ljudje prejeli za odrešenje duše in telesa meso žrtvovanega Jagnjeta, Jezusa Kristusa, kakor pripoveduje Čelanski (prim. 1 Cel 87; FF 471). V sveti noči v Grecciu je Frančišek kot diakon osebno z zvonkim glasom zapel božični evangelij. Po zaslugi sijajnih pesmi bratov je bilo slavje en sam izbruh veselja (prim. 1 Cel 85-86; FF 469-470). Prav srečanje z Božjo ponižnostjo se je spremenilo v veselje: njegova dobrota ustvarja pravi praznik.
Kdor hoče dandanes vstopiti v cerkev Jezusovega rojstva v Betlehemu, odkrije, da je vhod, ki je bil nekoč visok pet metrov in pol in skozi katerega so cesarji in kalifi vstopali v svetišče, večinoma zazidan. Ostala je samo nizka odprtina, visoka meter in pol. Namen je bil verjetno bolje zaščititi cerkev pred morebitnimi napadi, predvsem pa onemogočiti, da bi kdo na konju vstopil v božjo hišo. Kdor hoče vstopiti na kraj Jezusovega rojstva, se mora skloniti. Zdi se mi, da se v tem kaže globoka resnica, za katero hočemo, da se nas dotakne tudi to sveto noč. Če hočemo najti Boga, ki se je prikazal kot otrok, moramo sestopiti s konja svojega 'razsvetljenega' razuma. Odložiti moramo svoje lažne gotovosti, svoj intelektualni napuh, ki nam onemogoča dojemati Božjo bližino. Slediti moramo notranji poti sv. Frančiška – poti k tisti skrajni notranji in zunanji preprostosti, ki omogoča srcu, da vidi. Skloniti se moramo, iti tako rekoč duhovno peš, da bi lahko vstopili skozi portal vere in srečali Boga, ki je drugačen od naših predsodkov in mnenj; Bog, ki se skriva v ponižnosti komaj rojenega Deteta. Obhajajmo torej bogoslužje te svete noči in odvrnimo pozornost od tega, kar je snovno, merljivo in otipljivo. Pustimo, da nas naredi preproste ta Bog, ki se razodeva srcu, ki je postalo preprosto. In prosimo v tej uri še posebej za vse tiste, ki morajo ta Božič preživeti v revščini, bolečini, kot izgnanci, da bi se jim pokazal žarek Božje dobrote; da bi se njih in nas dotaknila tista dobrota, ki jo je Bog hotel z rojstvom svojega Sina v hlevu prinesti na svet. Amen.
Misli papeža Frančiška
Polnočna sveta maša, 24. december 2015
To noč je zasijala »velika luč« (Iz 9,1); nad vsemi nami je zasvetila luč Jezusovega rojstva. Kako resnične in sodobne so besede preroka Izaija, ki smo jih slišali: »Zbúdil si silno radost, narédil si veliko veselje!«
Naše srce je že bilo polno veselja v pričakovanju tega trenutka; zdaj pa se to občutje še pomnoži in prekipeva, ker se je obljuba izpolnila in se končno uresničila. Veselje in radost nam zagotavljata, da sporočilo, ki ga vsebuje ta noč, resnično prihaja od Boga. Ni prostora za dvom; pustimo ga dvomljivcem, ki nikoli ne najdejo resnice, ker sprašujejo samo razum. Ni prostora za brezbrižnost, ki vlada v srcu tistih, ki ne zmorejo ljubiti, ker jih je strah, da bi kaj izgubili. Pregnana je vsaka žalost, ker je Dete Jezus pravi tolažnik srca.
Danes se je rodil Božji Sin: vse se je spremenilo. Zveličar sveta prihaja, da postane deležen naše človeške narave, nismo več sami in zapuščeni. Devica nam ponuja svojega Sina kot začetek novega življenja. Resnična luč prihaja razsvetlit naše življenje, pogosto zavito v senco greha. Danes znova odkrivamo, kdo smo! V tej noči se nam odkriva pot, ki jo moramo prehoditi, da bomo dosegli cilj. Zdaj mora izginiti vsak strah in preplašenost, ker nam luč kaže pot proti Betlehemu. Ne moremo ostati negibni. Ni nam dovoljeno obstati na mestu. Moramo iti pogledat svojega Zveličarja, položenega v jasli. To je razlog za veselje in radost: to Dete je »rojeno za nas«, »nam je dano«, kot oznanja Izaija (prim. Iz 9,5). Ljudstvu, ki že dva tisoč let hodi po vseh poteh sveta, da bi vsakega človeka pritegnilo v to veselje, je zaupano poslanstvo, da predstavi »kneza miru« in postane njegovo učinkovito orodje med narodi.
Ko torej slišimo, da se govori o Kristusovem rojstvu, ostanimo v molku in pustimo, da spregovori samo Otrok; vtisnimo v svoje srce njegove besede, ne da bi odmaknili pogled z njegovega obličja. Če ga vzamemo v naročje in se mu pustimo objeti, nam bo prinesel mir srca, ki ne bo imel konca. Ta Otrok nas uči, kaj je zares bistveno v našem življenju. Rodi se v uboštvu sveta, ker zanj in za njegovo družino ni bilo prostora v prenočišču. Zatočišče in oporo najde v hlevu in je položen v živalske jasli. In vendar iz tega niča izvira luč Božja slave. Tu se za ljudi preprostega srca začenja pot resnične osvoboditve in večne rešitve.
Od tega Otroka, ki na svojem obličju nosi vtisnjene poteze dobrote, usmiljenja in ljubezni Boga Očeta, izvira za vse nas, njegove učence, kakor uči apostol Pavel, naloga, da »se odpovemo brezbožnosti« in bogastvu sveta, da bi živeli »razumno, pravično in res pobožno« (Tit 2,12).
V družbi, pogosto pijani od porabništva in užitka, obilja in udobja, videza in samoljubja, nas On kliče k treznemu vedenju, to je k preprostemu, uravnoteženemu, premočrtnemu, sposobnemu dojeti in živeti bistveno. V svetu, ki je prevečkrat trd do grešnika in popustljiv do greha, je potrebno gojiti močan čut pravičnosti, iskanja in udejanjanja Božje volje. Znotraj kulture brezbrižnosti, ki neredko slednjič postane neusmiljena, naj bo naš življenjski slog raje poln pobožnosti, empatije, sočutja, usmiljenja, ki jih vsak dan črpamo iz vodnjaka molitve.
Kakor betlehemskim pastirjem naj se tudi nam oči napolnijo z začudenjem in občudovanjem, ko v Detetu Jezusu zremo Božjega Sina. In pred njim naj iz naših src privre molitev: »Pokaži nam, Gospod, svoje usmiljenje in daj nam svoje rešenje!« (Ps 85,8).
Polnočna sveta maša, 24. december 2018
Jožef se je z Marijo, svojo ženo, povzpel »v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem« (Lk 2,4). To noč se tudi mi povzpnimo v Betlehem, da bi tam odkrili skrivnost božiča.
1. Betlehem: ime pomeni hiša kruha. V tej »hiši« je danes Gospod s človeštvom dogovorjen za srečanje. On ve, da potrebujemo hrano za življenje. Prav tako pa tudi ve, da hrana sveta ne nasiti srca. V Svetem pismu je izvirni greh človeštva povezan prav z jemanjem hrane: »vzela je od njegovega sadu in jedla«, pravi Prva Mojzesova knjiga (3,6). Vzela je in jedla. Človek je postal pohlepen in pogolten. Mnogim se zdi, da je smisel življenja imeti, napolniti se s stvarmi. Nenasitna lakomnost zaznamuje človeško zgodovino, vse do današnjih protislovij, ko se jih malo obilno gosti in preveč ljudi nima kruha za življenje.
Betlehem je preobrat, s katerim se spremeni potek zgodovine. Tam se Bog, v hiši kruha, rodi v jaslih. Kakor da bi nam rekel: tukaj sem za vas, kot vaša hrana. Ne jemlje, podarja hrano; ne podari le nekaj malega, ampak samega sebe. V Betlehemu odkrijemo, da Bog ni nekdo, ki jemlje življenje, ampak Tisti, ki daje življenje. Človeku, ki je od začetka navajen jemati in jesti, Jezus začne govoriti: »Vzemite, jejte. To je moje telo« (Mt 26,26). Telesce betlehemskega Deteta začenja širiti nov zgled življenja: ne hlastati in kopičiti, ampak podeliti in podariti. Bog postane majhen, da bi bil naša hrana. Ko se hranimo z Njim, Kruhom življenja, se moremo ponovno roditi v ljubezni in zlomiti spiralo pohlepa in nenasitnosti. Iz »hiše kruha« Jezus ponovno pripelje človeka domov, da bi postal sorodnik svojega Boga in brat svojega bližnjega. Pred jaslimi razumemo, da to, kar hrani življenje, niso dobrine, ampak ljubezen; ne požrešnost, ampak dejavna ljubezen; ne obilje, s katerim bi se bahali, ampak preprostost, ki jo je potrebno ohranjati.
Gospod ve, da se moramo hraniti vsak dan. Zato se nam je podaril vsak dan svojega življenja, od jasli v Betlehemu do dvorane zadnje večerje v Jeruzalemu. In še danes ponovno na oltarju postane razlomljen Kruh za nas: trka na naša vrata, da bi vstopil in večerjal z nami (prim. Raz 3,20). Za božič na Jezusovi zemlji prejmemo Kruh iz nebes: to je hrana, kateri nikoli ne poteče rok uporabe, ampak nam daje že danes okušati večno življenje.
V Betlehemu odkrijemo, da se življenje Boga pretaka po žilah človeštva. Če ga sprejmemo, se zgodovina spreminja, začenši z vsakim izmed nas. Kadar namreč Jezus spremeni srce, središče življenja ni več moje pohlepno in sebično srce, ampak On, ki se rodi in živi za ljubezen. Ko smo to noč poklicani, da bi se povzpeli v Betlehem, hišo kruha, se vprašajmo: katera je hrana mojega življenja, ki se ji ne morem odpovedati? Ali je Gospod ali kaj drugega? Nato se ob vstopu v votlino, ko v nežni revščini Deteta prepoznamo nov vonj življenja, vonj preprostosti, vprašajmo: ali za to, da bi živel, resnično potrebujem mnoge stvari, zapletene recepte? Ali se lahko odpovem mnogim nepotrebnim prilogam, da bi izbral bolj preprosto življenje? V Betlehemu, ob Jezusu, vidimo ljudi, ki so hodili, kot so Marija, Jožef in pastirji. Jezus je Kruh na poti. Ne želi lene, dolge in sedeče prebave, ampak prosi, da bi hitro vstali od mize, da bi služili, kakor razlomljen kruh, za druge. Vprašajmo se: ali za božič razlomim svoj kruh s tistim, ki ga nima?
2. Po Betlehemu, hiši kruha, premišljujmo o Betlehemu, Davidovem mestu. Tam je bil David kot deček pastir in kot takšnega ga je Bog izbral, da bi bil pastir in voditelj svojega ljudstva. Na božič so v Davidovem mestu tisti, ki sprejmejo Jezusa, prav pastirji. Tisto noč jih je prevzel »velik strah« (Lk 2,9) – pravi evangelij – vendar jim je angel rekel: »ne bojte se« (v. 10). V evangeliju se besede ne bojte se velikokrat ponovijo: zdijo se kot odpev Boga, ki išče človeka. Človek se namreč od začetka, ponovno zaradi greha, boji Boga: »strah me je bilo in sem se skril« (1Mz 3,10), reče Adam po tem, ko je grešil.
Betlehem je zdravilo proti strahu, saj Bog tam kljub človekovim »ne«-jem, za vedno reče »da«: za vedno bo Bog z nami. In zato, da njegova prisotnost ne bi vzbujala strahu, postane nežno dete. Ne bojte se: to ni rečeno svetnikom, ampak pastirjem, preprostim ljudem, ki se v tistem času gotovo niso odlikovali po vljudnosti in pobožnosti. Davidov Sin se rodi med pastirji, da bi nam povedal, da nikoli več nihče ni sam; imamo Pastirja, ki premaga naše strahove in nas ljubi vse, brez izjem.
Betlehemski pastirji nam prav tako pravijo, kako naj gremo Gospodu naproti. Oni ponoči bedijo: ne spijo, ampak delajo to, kar bo Jezus večkrat naročil: bedeti (prim. Mt 25,13; Mr 13,35; Lk 21,36). Ostajajo čuječi, čakajo budni v temi; in Bog jih »obsije« (prim. Lk 2,9). To velja tudi za nas. Naše življenje je lahko pričakovanje, ki se tudi v nočeh težav izroča Gospodu ter si ga želi; tedaj bo prejelo njegovo luč. Lahko pa je tudi zahteva, kjer so pomembne le lastne moči in lastna sredstva; vendar pa v tem primeru srce ostane zaprto za Božjo luč.
Gospod želi, da ga pričakujemo in ne moremo ga pričakovati na kavču, v spanju. Pastirji se namreč zganejo: »hitro so odšli«, pravi besedilo (v. 16). Ne stojijo na mestu kot tisti, ki mislijo, da so prišli na cilj in ne potrebujejo ničesar, ampak se odpravijo, pustijo čredo nezavarovano, tvegajo za Boga. In po tem, ko so videli Boga, kljub temu, da niso bili izkušeni govorci, gredo in ga oznanjajo, tako da so se »vsi, ki so slišali, začudili temu, kar so jim povedali pastirji« (v. 18).
Pričakovati budni, iti, tvegati, pripovedovati o lepoti: to so dejanja ljubezni. Dobri Pastir, ki na božič pride, da bi dal ovcam življenje, bo na veliko noč Petru, in preko njega nam vsem, zastavil končno vprašanje: »Ali me ljubiš?« (Jn 21,15). Od odgovora bo odvisna prihodnost črede. To noč smo tudi mi poklicani, da odgovorimo, da mu tudi mi rečemo: »Ljubim te«. Odgovor vsakega posameznika je bistven za celotno čredo.
»Pojdimo torej v Betlehem« (Lk 2,15): tako so rekli in storili pastirji. Tudi mi, Gospod, želimo priti v Betlehem. Pot, tudi danes, vodi navzgor: premagati je potrebno vrh sebičnosti, ne sme se zdrsniti v brezna posvetnosti in potrošništva. Želim priti v Betlehem, Gospod, saj me tam pričakuješ. Želim se zavedati, da si Ti, položen v jasli, kruh mojega življenja. Potrebujem nežen vonj tvoje ljubezni, da bi bil tudi jaz ob svojem času razlomljen kruh za svet. Vzemi me na svoje rame, dobri Pastir: ljubljen od Tebe, bom mogel tudi jaz ljubiti in prijeti za roko brate. Božič bo torej tedaj, ko ti bom lahko rekel: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim« (prim. Jn 21,17).
Polnočna sveta maša, 24. december 2021
V noči zasveti luč. Pojavi se angel, pastirje obda Gospodova slava in končno pride več stoletij pričakovano oznanilo: »Danes se vam je rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod« (Lk 2,11). Presenetljivo pa je to, kaj doda angel. Pastirjem pokaže, kako naj najdejo Boga, ki je prišel na zemljo: »To vam bo znamenje: našli boste dete, povito v plenice in položeno v jasli« (v. 12). Poglejte znamenje: dete. To je vse: dete v surovi revščini jasli. Ni več luči, ni več sijaja, ni več angelskih zborov. Le dete. Nič drugega ni, kot le-to kar je napovedal Izaija: »Dete nam je rojeno« (Iz 9,5).
Evangelij vztraja pri tem nasprotju. Pripoveduje o Jezusovem rojstvu, začenši s cesarjem Avgustom, ki da popisati ves svet. Prikazuje prvega cesarja v vsej njegovi veličini. Toda takoj zatem nas popelje v Betlehem, kjer ni nič posebnega, le ubogo dete zavito v plenice, in pastirji okoli njega. Tam v majhnosti je Bog. Poglejte sporočilo: Bog ne jezdi na veličini, ampak se spusti v majhnost. Majhnost je pot, ki si jo je izbral, da bi nas dosegel, se dotaknil naših src, nas rešil in nas vrnil k temu, kar je pomembno.
Bratje in sestre, ko stojimo pred jaslicami, poglejmo v središče. Pojdimo onkraj luči in okraskov, ki so lepi ter zrimo Dete. V njegovi majhnosti je ves Bog. Priznajmo ga: »Dete, ti si Bog, Bog-dete.« Dovolimo, da gre to škandalozno začudenje skozi nas. Tistega, ki objema vesolje, je treba zadržati. Njega, ki je ustvaril sonce, je potrebno ogreti. Njega, ki je nežnost sama, je treba ljubkovati. Neskončna ljubezen ima drobceno srce, ki oddaja blag utrip. Večna Beseda je otročiček, to je nezmožen govoriti. Kruh življenja je treba nahraniti. Stvarnik sveta je brezdomec. Danes je vse obrnjeno: Bog prihaja na svet majhen. Njegova veličina je ponujena v majhnosti.
In mi – vprašajmo se – ali znamo sprejeti to Božjo pot? To je izziv Božiča: Bog se razodeva, a ga ljudje ne razumejo. Za oči sveta postane majhen, mi pa še naprej iščemo veličino kot svet, morda celo v njegovem imenu. Bog se zniža, mi pa se hočemo povzpeti na piedestal. Najvišji kaže na ponižnost, mi pa se stegujemo, da bi naredili vtis. Bog išče pastirje, nevidne, mi pa iščemo vidnost. Jezus se je rodil, da bi služil, mi pa se vsa leta ženemo za uspehom. Bog ne išče moči in oblasti, ampak nežnost in notranjo majhnost.
To je tisto, kar prosimo Jezusa za Božič: milost majhnosti. »Gospod, nauči nas ljubiti majhnost. Pomagaj nam razumeti, da je to pot do resnične veličine«. Toda kaj konkretno pomeni sprejeti majhnost? Najprej je treba verjeti, da Bog želi priti v majhne stvari v našem življenju, da se želi naseliti v vsakdanje stvarnosti, v preproste geste, ki jih delamo doma, v družini, v šoli, v službi. V našem običajnem življenju želi doseči izjemne stvari. To je sporočilo velikega upanja: Jezus nas vabi, naj cenimo in ponovno odkrijemo majhne stvari v življenju. Če je tam z nami, kaj nam manjka? Pustimo za seboj obžalovanje zaradi veličine, ki je nimamo. Opustimo pritoževanje in dolge obraze, pohlep, ki nas pušča nezadovoljne! Majhnost, čudenje tega majhnega deteta, je tisto pravo sporočilo.
Vendar je še več. Jezus ne želi priti le v male stvari našega življenja, ampak tudi v našo majhnost: v naš občutek šibkosti, krhkosti, neustreznosti, morda celo napačnosti. Sestra, brat, če te tako kot Betlehem obdaja tema noči, če čutiš okoli sebe hladno brezbrižnost, če rane, ki jih nosiš v sebi, kričijo: »Majhen si, nič nisi vreden, nikoli ne boš ljubljen, kot si želiš«, ti nocoj odgovarja Bog in ti pravi: »Ljubim te takšnega, kot si. Tvoja majhnost me ne straši, tvoja krhkost me ne skrbi. Za vas sem se naredil majhnega. Da bi bil tvoj Bog, sem postal tvoj brat. Preljubi brat, ljubljena sestra, ne bojta se me, ampak v meni najdita svojo veličino. Blizu sem vama in prosim vaju le za to: zaupajta mi in mi odprita svoje srce«.
Sprejeti majhnost pomeni še nekaj: objeti Jezusa v današnjih malih. Ljubiti ga v zadnjih, služiti mu v ubogih. Ti so najbolj podobni Jezusu, ki se je rodil reven. V njih želi biti počaščen. V tej noči ljubezni nas prevzema en sam strah: da bi ranili Božjo ljubezen, ranili jo s tem, da bi s svojo brezbrižnostjo zaničevali reveže. To so Jezusovi izbranci, ki nas bodo nekega dne sprejeli v nebesih. Neki pesnik je zapisal: »Kdor ni našel nebes tu spodaj, jih bo pogrešal tam zgoraj« (E. Dickinson, Pesmi, XVII). Ne izgubimo pogleda na nebesa, zdaj poskrbimo za Jezusa, pobožajmo ga v pomoči potrebnih, saj se je z njimi poistovetil.
Poglejmo še enkrat jaslice in bomo videli, da je Jezus ob rojstvu obkrožen z malimi, z revnimi. Pastirji so. Bili so najpreprostejši, a bili so najbližje Gospodu. Našli so ga, ker so »prebivali na prostem in ponoči stražili pri svoji čredi« (Lk 2,8). Tam so delali, ker so bili revni in njihovo življenje ni imelo urnika, ampak je bilo odvisno od črede. Niso mogli živeti, kakor in kjer so želeli, ampak so se prilagajali potrebam ovc, za katere so skrbeli. In Jezus se rodi tam, blizu njih, blizu pozabljenih na obrobju. Prihaja tja, kjer je človeško dostojanstvo na preizkušnji. Prihaja, da bi oplemenitil izključene, se najprej razkrije njim: ne učenim in pomembnim ljudem, temveč ljudem, ki delajo. Bog prihaja nocoj, da bi trdoto dela napolnil z dostojanstvom. Opozarja nas, kako pomembno je, da z delom dajemo človeku dostojanstvo, pa tudi, da dajemo dostojanstvo njegovemu delu, saj je človek gospodar in ne suženj dela. Na dan življenja ponavljamo: dovolj je bilo smrti na delovnem mestu! In zavežimo se k temu.
Še zadnjič poglejmo jaslice in razširimo pogled do njihovih robov, kjer zagledamo modre, ki so se odpravili na romanje, da bi počastili Gospoda. Poglejmo in razumimo, da se vse okoli Jezusa sestavi v enotnost. Niso tam samo zadnji, pastirji, ampak tudi učenjaki in bogataši, modri. V Betlehemu so skupaj revni in bogati, tisti, ki ga častijo kot modri, in tisti, ki delajo kot pastirji. Vse se na novo uredi, ko je Jezus v središču, ne naše predstave o Jezusu, ampak On, Živi.
Torej dragi bratje in sestre, vrnimo se v Betlehem, k izvoru: k bistvu vere, k prvi ljubezni, k češčenju in dejavni ljubezni. Poglejmo na potujoče modre in se kot sinodalna Cerkev na svoji poti odpravimo v Betlehem, kjer je Bog v človeku in človek v Bogu; kjer je Gospod na prvem mestu in je češčen; kjer zadnji zasedajo mesto, ki mu je najbližje; kjer so pastirji in modri skupaj v bratstvu, ki je močnejše od vsake delitve na razrede. Naj nam Bog da, da bomo uboga in bratska Cerkev v češčenju. To je bistveno. Vrnimo se v Betlehem.
Dobro nam bo delo iti tja, poslušni božičnemu evangeliju, ki nam predstavlja Sveto družino, pastirje, modre, vse ljudi na poti. Bratje in sestre, odpravimo se na pot, saj življenje je romanje. Vstanimo, prebudimo se, ker je nocoj zasvetila luč. To je nežna svetloba, ki nas spominja, da smo v svoji majhnosti ljubljeni otroci, otroci luči (prim. 1 Tes 5,5). Bratje in sestre, veselimo se skupaj, saj nihče ne bo ugasnil te luči, Jezusove luči, ki od nocoj dalje sveti na svetu.
