Jutranja homilija: Bog nikoli ne zanika svojega očetovstva

Andreja Červek – Vatikan

»O da bi bil vendar jaz umrl namesto tebe!«

Izhodišče papeževe jutranje homilije, ki jo je imel med mašo v kapeli Doma sv. Marte, je bilo berilo iz 2. Samuelove knjige (2 Sam 18,9-10.14.24-25.30-32;19,1-4), kjer beremo o koncu dolge bitke, v kateri se Absalom bori proti svojemu očetu, kralju Davidu, da bi zasedel njegov prestol. A Absalom umre in David joče za svojim sinom: »Moj sin Absalom! O da bi bil vendar jaz umrl namesto tebe!« Kot je zatrdil papež Frančišek, Davidov jok ob smrti njegovega sina, ki se je obrnil proti njemu, je preroštvo ljubezni Boga Očeta do nas, je ljubezen, ki je šla vse do Jezusove smrti na križu. Gospod je Oče in nikoli ne zanika svojega očetovstva.

David je trpel zaradi vojne, ki jo je proti njemu bil njegov lastni sin Absalom. Celo ljudstvo je prepričal, da se je borilo z njim, tako da je David moral pobegniti iz Jeruzalema in rešiti svoje življenje. Bil je bosonog, s pokrito glavo, nekateri so vanj metali kamenje, saj so vsi bili na strani Davidovega sina, ki je prevaral ljudi, zapeljal jih je z obljubami.

V Davidovem joku vidimo Božje srce

Današnji odlomek nam pripoveduje, kako David čaka na novice iz bitke in kako mu Etiopijec prinese sporočilo o smrti njegovega sina. Davida ob novici spreleti groza, joče in govori: »Moj sin Absalom! Moj sin! Moj sin Absalom! O da bi bil vendar jaz umrl namesto tebe!« In tisti, ki so bili ob njem, so se čudili temu njegovemu odzivu.

»'Ampak zakaj jočeš? On je bil proti tebi, zanikal te je, zanikal je tvoje očetovstvo, žalil te je, preganjal te je; raje se veseli, praznuj, saj si zmagal!' A reče samo: 'Moj si, moj sin.' In joče. Ta Davidov jok je zgodovinsko dejstvo, a je tudi preroštvo. Daje nam videti Božje srce, kaj stori Gospod z nami, ko se od njega oddaljimo; kaj dela Gospod, ko se uničujemo z grehom, zbegani, izgubljeni. Gospod je oče in tega očetovstva nikoli ne zanika: 'Moj si, moj, sin.'.«

Kot je dodal papež, mi naletimo na ta Božji jok takrat, ko se gremo spovedat svojih grehov, kajti ne gremo v neko 'čistilnico', da bi odstranili nek madež, ampak gremo k očetu, ki joče zame, saj je oče.

Bog ne zanika svojih otrok

Davidove besede »Da bi bil vendar jaz umrl namesto tebe, Absalom, moj sin« so preroške. V Bogu postanejo resničnost, je pojasnil Frančišek.

»Tako velika je očetovska ljubezen, ki jo Bog ima do nas, da je umrl namesto nas. Postal je človek in je umrl za nas. Ko gledamo križ, razmišljajmo o tem: 'Ko bi bil jaz umrl namesto tebe.' In slišali bomo glas očeta, ki nam s sinom pravi: 'Moj sin, moj sin.' Bog ne zanika otrok. Bog se ne pogaja za svoje očetovstvo.«

»Moj sin, moja hči, zakaj?«

Božja ljubezen gre vse do skrajne meje. Na križu je Bog, Sin Očetov, ki je bil poslan, da da življenje za nas. »Dobro nam bo delo,« je dejal papež, »da v slabih trenutkih v svojem življenju – in vsi jih imamo, v trenutkih greha, trenutkih oddaljitve od Boga, v srcu zaslišimo ta glas: 'Moj sin, moja hči, kaj počneš? Ne ubijaj se, lepo te prosim. Jaz sem umrl zate.'«

Jezus se je zjokal, ko je gledal Jeruzalem. Jezus joče, ker mu ne pustimo, da bi nas ljubil, je še dejal papež Frančišek ob koncu homilije in sklenil: »V trenutku skušnjave, v trenutku greha, v trenutku, ko smo se oddaljili od Boga, poskušajmo slišati ta glas: 'Moj sin, moja hči, zakaj?'.«