Papež med jutranjo homilijo o počasnem drsenju v posvetnost
Andreja Červek – Vatikan
Papež Frančišek je danes zjutraj daroval mašo v kapeli Doma sv. Marte. Pri homiliji je pozval, naj smo pozorni, da se srce ne bi odmikalo od Gospoda in počasi začelo drseti v posvetnost. Gre za »padec pod anestezijo«, kar pomeni dopustiti počasno drsenje v greh, pri tem pa zrelativizirati stvari ter se pogajati z bogovi denarja, nečimrnosti in ponosa.
Oslabelo srce
Izhodišče papeževe jutranje homilije je bilo berilo iz Prve knjige kraljev (1 Kr 11,4-13), ki nam »pripoveduje o Salomonovem odpadništvu od vere«, Salomon namreč ni ostal zvest Gospodu. Ko se je postaral, so njegove žene »oddaljile njegovo srce«, da je sledilo drugim bogovom. Do takrat je bil »dober fant«, ki je Gospoda prosil samo za modrost in Bog mu jo je dal. K njemu so prihajali sodniki in prišla je celo kraljica iz Sabe, saj je slišala govoriti o njegovi modrosti. »Vidimo, da je ta ženska bila nekoliko filozofinja in mu je zastavljala težka vprašanja,« je zatrdil papež in pripomnil, da se je Salomon zmagoslavno izvlekel, saj je znal odgovarjati.
V tistem času se je lahko imelo več žena, kar pa ne pomeni, da je bilo dopustno biti ženskar, je razlagal papež. Salomonovo srce pa je oslabelo, ne ker se je poročil s tistimi ženami – to je bilo dovoljeno, ampak ker si jih je izbral iz drugega ljudstva, ki so častila druge bogove. Salomon tako pade v past in ko mu ena od žena pravi, naj časti Astarto in Moloha, to tudi stori. Tako je storil za vse svoje žene tujke, ki so darovale žrtve svojim bogovom. Z eno besedo, »dovoli vse in neha častiti enega samega Boga«. Iz srca, ki je oslabelo zaradi prevelike naklonjenosti do žena, »je v njegovo življenje prišlo poganstvo«. Tisti moder mladenič, ki je pravilno prosil za modrost, je prišel do točke, da ga je Gospod zavrnil.
Počasna apostazija
To ni bila apostazija z enega dneva na drugega, ampak je bila počasna apostazija. Tudi Salomonov oče, kralj David, je namreč grešil – in mnogo hujše, a se je takoj pokesal in prosil odpuščanje. Ostal je zvest Gospodu in ta ga je varoval vse do konca. David je jokal zaradi tistega svojega greha in zaradi smrti svojega sina Absaloma. In ko je še prej pred njim bežal, se je ponižal in se zavedal svojega greha, ko so ga ljudje žalili. »Bil je svetnik. Salomon ni bil svetnik,« je pripomnil Frančišek. Gospod mu je dal veliko darov, a on je vse zapravil, kajti dopustil je, da je njegovo srce oslabelo. Ne gre za »enkrat storjeni greh«, ampak gre za »drsenje«.
»Žene so odvrnile njegovo srce in Gospod ga je grajal: 'Odvrnil si srce.' In to se zgodi tudi v našem življenju,« je dejal papež Frančišek. »Nihče med nami ni zločinec, nihče med nami ne dela velikih grehov, kakor je to storil David z Urijevo ženo, nihče. Kje je torej nevarnost? Pustiti si počasi drseti, kajti to je padec pod anestezijo. Ne zavedaš se, a počasi se drsi, zrelativizirajo se stvari in izgubi se zvestoba Bogu. Te žene so bile iz drugih ljudstev, imele so druge bogove. Koliko krat pozabimo na Gospoda in vstopimo v pogajanje z drugimi bogovi: denarjem, nečimrnostjo, ponosom. A do tega prihaja počasi in če ni Božje milosti, je vse izgubljeno.«
Počasno drsenje proti posvetnosti
Papež se je pri tem navezal na Psalm 106, ki se je bral med današnjim bogoslužjem, ter izpostavil, da to mešanje z ljudstvi in prevzemanje njihovega načina delovanja pomeni postati posvetni, postati pogani.
»Za nas to počasno drsenje v življenju pomeni [drseti] proti posvetnosti. To je velik greh. 'Vsi tako počnejo, pa saj to ni noben problem, res ni idealno, ampak …' Te besede, ki nas opravičujejo za ceno, da izgubimo zvestobo enemu Bogu. To so moderni idoli. Razmislimo o tem grehu posvetnosti. O izgubi pristnosti evangelija, pristnosti Božje besede. O izgubi ljubezni tega Boga, ki je dal življenje za nas. Ne more nam biti dobro z Bogom in s hudičem. Tako vsi pravimo, ko govorimo o osebi, ki je bolj tako tako: 'Temu je dobro z Bogom in s hudičem.' Izgubil je zvestobo.«
Zaustavila nas bo Božja ljubezen
Dejansko to pomeni ne biti zvesti ne Bogu ne hudiču, je dodal papež in ob koncu homilije pozval, naj prosimo Gospoda za milost, da nas ustavi, ko se zavemo, da je našemu srcu začelo počasi drseti: »Pomislimo na ta Salomonov greh. Pomislimo, kako je padel ta moder Salomon, blagoslovljen od Gospoda, z vso Davidovo dediščino. Kako je padel počasi, anesteziran, proti tej idolatriji, proti tej posvetnosti. In kako mu je bilo odvzeto kraljestvo. Prosimo Gospoda za milost, da bi razumeli, kdaj naše srce začne slabeti in mu začne drseti; naj nas ustavi. Njegova milost in njegova ljubezen nas bosta zaustavili, če ga bomo prosili.«
