Papež molil za vse, ki so v ekonomskih težavah. Homilija: moliti z vero, vztrajnostjo in s pogumom
Andreja Červek – Vatikan
Papež Frančišek je današnjo mašo, ki je zjutraj daroval v kapeli Doma sv. Marte, začel z besedami vstopnega speva: »Gospod, samo v tebe zaupam. Tvoja ljubezen mi je v radost in veselje, usmilil si se moje bede« (Ps 30,7-8). Povabil je k molitvi za vse, ki imajo zaradi pandemije koronavirusa ekonomske težave: »Danes molimo za osebe, ki zaradi pandemije začnejo čutiti ekonomske probleme, ker ne morejo delati, in vse to vpliva na družino. Molimo za ljudi, ki imajo ta problem.«
V homiliji pa je sveti oče izhajal iz današnjega odlomka iz Janezovega evangelija (Jn 4,43-54), ki pripoveduje, kako je Jezus ozdravil sina kraljevega uradnika. V ospredje je postavil molitev z vero, vztrajnostjo in s pogumom, kar je še posebej potrebno v sedanjem času.
Homilija papeža Frančiška
Ta oče prosi za zdravje svojega sina. Gospod vse nekoliko graja, tudi njega: »Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete.« Kraljev uradnik pa, namesto da bi molčal in bil tiho, sili naprej in mu pravi: »Gospod, stopi tja, preden moj otrok umrje!« In Jezus mu odgovori: »Pojdi, tvoj sin živi.«
Tri stvari so, ki so potrebne za pravo molitev. Prva je vera. »Če nimate vere ...« In velikokrat je molitev samo oralna, na ustih, a ne prihaja iz vere srca. Ali pa je slabotna vera. Pomislimo na drugega očeta, tistega z obsedenim sinom, ko mu Jezus odgovori: »Vse je mogoče tistemu, ki veruje.« In oče jasno odgovori: »Verujem, a povečaj mojo vero.« Vera v molitvi. Moliti z vero. Ko molimo tako zunaj kot ko pridemo sem in je tam Gospod. Ampak, ali imam vero ali pa je samo navada? Bodimo previdni v molitvi. Ne padimo v navado, ne da bi se zavedali, da je tam Gospod, da se pogovarjam z Gospodom in da je On zmožen rešiti problem. Prvi pogoj za resnično molitev je vera.
Drugi pogoj, ki nas ga uči sam Jezus, je vztrajnost. Nekateri prosijo, a milost ne pride. Nimajo te vztrajnosti, ker je navsezadnje ne potrebujejo, ali pa nimajo vere. Jezus sam pa nas uči s priliko o tistem gospodu, ki gre k sosedu opolnoči in ga prosi kruha: vztrajnost trkanja na vrata. Ali pa vdova s tistim krivičnim sodnikom: vztraja in vztraja in vztraja – to je vztrajnost. Vera in vztrajnost gresta skupaj. Kajti če imaš vero, si prepričan, da ti bo Gospod dal tisto, za kar prosiš. In če te Jezus pusti čakati, trkaj, trkaj, trkaj, in na koncu Gospod da milost. A Gospod tega ne stori, da bi s tem postal bolj zanimiv ali da bi rekel »Bolje, da čaka«, ne. To stori za naše dobro, da bi stvar vzeli z vso resnostjo. Da bi molitev vzeli resno. Ne kot papagaji: bla bla bla in nič več. Sam Jezus nas graja: »Ne bodite kakor pogani, ki verujejo v učinkovitost molitve in v besede, v mnogo besed.« Ne. Vztrajnost. In vera.
Tretja stvar, ki jo Bog hoče v molitvi, je pogum. Nekdo lahko pomisli: »Ali je potreben pogum za molitev in da smo pred Gospodom?« Ja, potreben je. Pogum, da ostanemo tam in prosimo in gremo dalje. Še več, skoraj – nočem izreči herezije – ampak skoraj, kakor da bi »grozili« Gospodu. Pogum Mojzesa pred Bogom, ko Bog hoče uničiti ljudstvo in ga narediti za voditelja nekega drugega ljudstva. Pravi: »Ne. Jaz z ljudstvom.« Pogum. Pogum Abrahama, ko se pogaja za rešitev Sodome: »In če bi jih bilo trideset in če bi jih bilo dvajset ...« Pogum. Ta krepost poguma, zelo je potrebna. Ne samo za apostolska dejanja, ampak tudi za molitev.
Vera, vztrajnost in pogum. V teh dneh, ko je potrebno moliti, še več moliti, pomislimo, če molimo na ta način: z vero, da Gospod lahko posreduje, z vztrajnostjo in s pogumom. Gospod ne razočara, ne razočara. Pusti nas čakati, vzame si svoj čas, a ne razočara. Vera, vztrajnost in pogum.
Adoracija in duhovno obhajilo
Papež Frančišek je sveto mašo sklenil z evharistično adoracijo in blagoslovom ter povabil k duhovnemu obhajilu z naslednjo molitvijo: »K tvojim nogam, o moj Jezus, poklekam in ti darujem kesanje svojega skrušenega srca, ki se ponižuje v svojem niču pred Tvojo sveto navzočnostjo. Častim te v zakramentu Tvoje ljubezni, evharistiji, želim te prejeti v svoje ubogo bivališče, ki ti ga ponuja moje srce. V pričakovanju sreče zakramentalnega obhajila te hočem imeti vsaj v duhu. Pridi k meni, moj Jezus, da bom jaz prišel k tebi. Naj tvoja ljubezen vname vse moje bitje, tako za življenje kot za smrt. Verujem v Te, upam v Te, ljubim Te.«
