Papeževa sveta maša v živo za tiste, ki jih je prizadel koronavirus
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Nameni svetih maš v teh dneh
Sveti oče je v uvodu v današnjo mašo izrazil svoji bližino vsem, ki so v tem času preizkušani: »V teh dneh bom daroval mašo za obolele zaradi epidemije koronavirusa, za zdravnike in drugo zdravstveno osebje, prostovoljce, ki veliko pomagajo, sorodnike, stanovalce v domovih za ostarele, za jetnike, ki so zaprti. Molimo skupaj ta teden to močno molitev h Gospodu: "Usmili se me, Gospod, in me reši. Hodim po ravni poti, slavil te bom v zboru pravičnih."«
Prepoznati, da smo grešniki
V homiliji se je sveti oče navezal na berilo iz knjige preroka Danijela in spomnil, kako potrebno je, da prepoznamo, da smo grešniki ter prosimo za dar sramu: »Prvo berilo iz preroka Danijela je priznanje grehov. Ljudstvo spozna, da je grešilo: "Gospod, zvest si bil z nami, mi pa smo grešili in krivično ravnali, brezbožni smo bili, upirali smo se in odstopili od tvojih zapovedi in od tvojih sodb. Nismo poslušali tvojih služabnikov prerokov, ki so v tvojem imenu govorili našim kraljem, našim očetom in vsemu ljudstvu dežele."«
Resnično priznanje grehov mora ostati v srcu
»Gre za izpoved grehov, za prepoznanje, da smo grešili. In ko se pripravljamo na prejem zakramenta sprave, moramo narediti to, čemur se reče "spraševanje vesti" in videti, kaj sem storil pred Bogom: grešil sem. Prepoznati greh. Vendar pa prepoznanje greha ne more biti le razumsko naštevanje grehov: reči "grešil sem", nato to povem duhovniku in duhovnik mi odpusti. Ni potrebno, ni pravilno delati tako. To je tako kot da bi delali seznam stvari, ki jih moram narediti ali imeti ali da sem naredil nekaj slabega, ampak ostane v glavi. Resnično priznanje grehov mora ostati v srcu. Iti k spovedi ne pomeni zgolj duhovniku našteti seznama: "storil sem to, to, to, to …" in potem grem, mi je odpuščeno. Ne, potreben je korak, en korak naprej, ki je priznanje naše bede, vendar iz srca. To pomeni, da se seznam slabih stvari, ki sem jih storil, spusti v srce. In tako stori prerok Danijel: "Tebi, o Gospod, gre pravičnost, nam pa sramota obličja."«
Gospod, daj, da bi se sramoval svojih grehov
Ko prepoznam, da sem grešil, da nisem delal dobro in to čutim v srcu, občutim sram: "Sram me je, da sem to storil. Prosim te odpuščanja z občutkom sramu." In sram zaradi naših grehov je milost, prositi moramo zanjo: "Gospod, daj mi, da bi se sramoval." Oseba, ki je izgubila sram, izgubi moralno avtoriteto, izgubi spoštovanje drugih. Je brezsramna. Isto se zgodi z Bogom: nam sramota obličja. Sram na obrazu, kakor danes. Danijel nadaljuje: "Gospod, sramota obličja gre nam, našim kraljem, našim knezom in našim očetom, ker smo grešili zoper tebe. Pri Gospodu, našemu Bogu – prej je rekel pravičnost, zdaj pravi – odpuščanje."
Sram, da sem grešil proti Bogu, ki je tako dober
Kadar se ne le spominjamo grehov, ki smo jih storili, ampak občutimo tudi sram, se to dotakne srca Boga in odgovori z usmiljenjem. Pot, ki nas vodi Božjemu usmiljenju naproti, je sramovati se grdih, slabih stvari, ki smo jih storili. Tako bom takrat, ko bom šel k spovedi, povedal ne le seznama grehov, ampak občutke zmedenosti, sramu, da sem to storil Bogu, ki je tako dober, tako usmiljen, tako pravičen.
Prosimo danes za milost sramu: da bi se sramovali svojih grehov. Naj nam Gospod vsem podeli to milost.
