Papež moli za Evropo. Homilija: Sem otrok luči ali otrok teme?
Andreja Červek – Vatikan
Papež Frančišek je med jutranjo mašo, ki jo je daroval v kapeli Doma sv. Marte, povabil k molitvi za Evropsko unijo, ki v tem času pandemije potrebuje edinost: »V tem času, ko je potrebno veliko edinosti med nami, med narodi, molimo danes za Evropo: da bi Evropi uspelo imeti to edinost, to bratsko edinost, o kateri so sanjali ustanovitveni očetje Evropske unije.«
Pri homiliji je sveti oče izhajal iz današnjega evangelija po Janezu (Jn 3, 16-21), v katerem Jezus pravi Nikodemu: »Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče ne pogubil, kdor veruje vanj, ampak imel večno življenje. Bog namreč ni poslal Sina na svet, da bi svet obsodil, marveč, da bi svet po njem zveličal. [...] Obsodba pa je v tem, da je prišla luč na svet, pa so ljudje bolj vzljubili temo ko luč, zakaj njih dela so bila hudobna.« Kot je dejal papež, se Božja ljubezen zdi norost, dal nam je namreč svojega edinorojenega Sina, ki je za nas umrl na križu. Mnogi pristjani motrijo križ in tam najdejo Božjo ljubezen. Razumeli so namreč, da je tukaj vsa znanost, vsa Božja ljubezen, vsa krščanska modrost. Tu je Božja luč. A osebe pogostokrat ne morejo živeti v luči, saj so se preveč navadile na temo, na življenje v grehu. So kakor človeški netopirji, so kakor slepci. Zato je papež povabil, naj se vprašamo, ali smo otroci luči ali pa otroci teme.
Homilija papeža Frančiška
Ta odlomek iz tretjega poglavja Janezovega evangelija o pogovoru med Jezusom in Nikodemom je pravi teološki traktat. Tu imamo vse. Kerigmo, katehezo, teološko razmišljanje, parenezo. Vse imamo v tem poglavju. In vsakokrat ko ga preberemo, se srečamo s še več bogastva, več pojasnitev, več stvari, ki nam dajejo razumeti razodetje Boga. Lepo bi ga bilo brati večkrat, da bi se tako približali skrivnosti odrešenja. Danes bom izpostavil samo dve točki, ki sta v današnjem odlomku.
Prva je razodetje Božje ljubezni. Bog nas ljubi in ljubi nas – kot pravi nek svetnik – z norostjo. Božja ljubezen se zdi norost. Ljubi nas. Tako je ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina. Dal je svojega Sina, poslal je svojega Sina in poslal ga je, da bi umrl na križu. Vsakokrat ko gledamo križ (razpelo), najdemo to ljubezen. Križ je ravno velika knjiga o Božji ljubezni. Ni nek predmet, ki ga postavimo sem ali ga postavimo tja, lepši, ne preveč let, bolj star, bolj moderen ... ne. Je ravno izraz Božje ljubezni. Bog nas je ljubil tako: poslal je svojega Sina, ki se je iz ljubezni izničil vse do smrti na križu. Bog je tako zelo ljubil svet, da je dal svojega Sina.
Koliko ljudi, koliko kristjanov preživi čas, ko gleda križ. In tu najdejo vse, kajti razumeli so. Sveti Duh jim je dal razumeti, da je tukaj vsa znanost, vsa Božja ljubezen, vsa krščanska modrost. Pavel govori o tem in pojasni, da vsa človeška utemeljevanja, ki jih daje, služijo samo do določene točke. A resnična utemeljitev, najlepši način razmišljanja, ki tudi najbolje vse razloži, je Kristusov križ, je križani Kristus, ki je pohujšanje in norost, vendar pa je življenje. In to je Božja ljubezen. Bog je tako zelo ljubil svet, da je dal edinorojenega Sina. In zakaj? Da se nihče, kdor vanj veruje, ne bi izgubil, ampak bi imel večno življenje. Ljubezen Očeta, ki hoče svoje otroke pri sebi.
Gledati križ v tišini, gledati rane, gledati Jezusovo srce, gledati vse skupaj. Križani Kristus, Božji Sin, izničeni, ponižani ... iz ljubezni. To je prva točka, ki nam jo danes kaže ta teološki traktat, kar je pogovor med Jezusom in Nikodemom.
Druga točka, ki nam bo prav tako pomagala, je: Luč je prišla na svet, pa so ljudje bolj vzljubili temo ko luč, zakaj njih dela so bila hudobna. Jezus vzame tudi to luč. Obstajajo ljudje, tudi mi smo to včasih, ki ne morejo živeti v luči, saj so navajeni na temo. Luč jih slepi, nezmožni so videti. So človeški netopirji. Premikati se znajo samo v temi. Tudi mi, ko smo v grehu, smo v tem stanju. Ne prenesemo luči. Lagodnejše nam je živeti v temi. Luč nas klofuta, pokaže nam tisto, kar nočemo videti. A najslabše je, da so se oči, oči duše, ki so tako dolgo živele v temi, nanjo navadile do te točke, da ne poznajo več luči. Izgubiti občutek za luč, ker se navadim bolj na temo. In na to nam kaže veliko človeških škandalov, veliko pokvarjenosti. Pokvarjenci ne vedo, kaj je luč, ne poznajo je. Tudi mi, ko smo v stanju greha, v stanju oddaljitve od Gospoda, postanemo slepi in se bolje počutimo v temi. In tako hodimo, ne da bi videli, kakor slepci, premikamo se, kakor pač lahko.
Pustimo, da ljubezen Boga, ki je poslal Jezusa, da nas reši, vstopi v nas; in da luč, ki jo prinaša Jezus, luč Duha, vstopi v nas in nam pomaga videti stvari z lučjo Boga, z resnično lučjo in ne s temo, ki nam jo daje gospodar teme.
Dvoje je danes. Ljubezen Boga v Kristusu na križu. In vprašanje, ki si ga lahko postavimo: Ali hodim v luči ali hodim v temi? Sem Božji otrok ali sem postal ubogi netopir?
Adoracija in duhovno obhajilo
Sveti oče je med mašo povabil k duhovnemu obhajilu z molitvijo: »Moj Jezus, verujem, da si resnično navzoč v Presvetem oltarnem zakramentu. Nadvse te ljubim in te želim v svoji duši. Ker te sedaj ne morem sprejeti v zakramentu, pridi vsaj duhovno v moje srce. Ker si že prišel, te objemam in se s tabo združujem. Ne dovoli, da bi se kdaj ločil od tebe. Amen.« Ob koncu svete maše je potekalo evharistično češčenje in papežev blagoslov z Najsvetejšim.
