Papež Frančišek po bratskem pogovoru: Naj prevlada umetnost srečanja

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Tudi naše, biti Cerkev, skušajo logike sveta, logike moči in zaslužka, površne in koristoljubne logike. Naš greh je, neskladnost med vero in življenjem, ki zatemnjuje pričevanje. Čutimo, da se moramo ponovno spreobrniti k evangeliju, ki je zagotovilo pristne svobode. To moramo storiti hitro, sedaj, v noči in agoniji Bližnjega vzhoda. Kakor v mučni noči Getsemanija ne bosta beg (prim. Mt 26,56) ali meč (prim. Mt 26,52) napovedala svetlo zarjo velike noči, temveč darovanje samega sebe v posnemanju Gospoda.

Na Bližnjem vzhodu je vrelec vere

Dobra novica Jezusa, križanega in vstalega zaradi ljubezni, ki je prišla z Bližnjega vzhoda, je skozi stoletja osvojila srce človeka, ker je vezana, ne na oblasti 

sveta, temveč na nemočno moč križa. Evangelij nas obvezuje na vsakodnevno spreobračanje k Božjim načrtom, k najdevanju varnosti in tolažbe v Njem, k oznanjanju ga vsem in ne glede na karkoli. Vera preprostih, ki je tako zelo zakoreninjena na Bližnjem vzhodu, je vrelec, iz katerega zajemati, da se odžejamo in očistimo, kot se to zgodi ob vračanju k izvirom, ko poromamo v Jeruzalem, v Sveto deželo, v svetišča po Egiptu, Jordaniji, Libanonu, Siriji, Turčiji in v druge svete kraje na tem področju.

Naj prevlada umetnost srečanja

Spodbujeni drug od drugega smo se bratsko pogovarjali. To je bilo znamenje tega, da je vedno dobro brez bojazni zaradi različnosti, iskati priložnost za srečanje in enost. Prav tako mir, ki ga je potrebno gojiti tudi suhih področjih nasprotovanj, saj danes kljub vsemu ni druge možnosti za mir. Ne bodo premirja, ki jih zagotavljajo zidovi in razkazovanje moči, prinesla mir, temveč resnično hotenje po poslušanju ter dialogu. Prizadevamo si hoditi, moliti in delati ter prosimo, da bi umetnost srečanja prevladala nad strategijami spopadov in bi namesto grozečega razkazovanja znamenj moči vstopila moč znamenj upanja, kot so to ljudje dobre volje in različne veroizpovedi, ki se ne bojijo spregovoriti z drugim, sprejeti razloge drugega ter se posvetiti drug drugemu. Samo s tem, ko bomo poskrbeli, da ne bosta nikomur manjkala kruh in delo, dostojanstvo in upanje, se bodo kriki vojne spremenili v pesmi miru.

Dovolj je…

Da bi to dosegli, je bistveno, da se tisti, ki ima oblast, končno in odločno poda v službo miru in ne lastnih interesov. Dovolj je osebne koristi nekaterih na račun mnogih. Dovolj je zasedanja ozemelj, ki parajo ljudstva. Dovolj je s prevlado delnih resnic nad upanjem ljudi. Dovolj je z uporabo Bližnjega vzhoda za dobiček zunaj Bližnjega vzhoda!

Izmučena Sirija

Vojna je nadloga, ki je tragično napadla to ljubljeno področje. Žrtev tega je predvsem ubogo ljudstvo. Pomislimo na izmučeno Sirijo, še posebej provinco Deraa. Tam so se ponovno začeli spopadi, ki so povzročili veliko število brezdomcev, izpostavljenih strašnemu trpljenju.  Vojna je hči nadvlade in revščine. Premaga se jo, če se odpove logiki nadvlade in se izkorenini beda.

Fundamentalizem in fanatizem

Številne spore so podžgale različne oblike fundamentalizma in fanatizma, ki so pod religiozno krinko v resnici preklinjali ime Boga, ki je mir in preganjali brata, ki od vedno živi zraven. Orožje je tisto, ki vedno povečuje nasilje. Nemogoče je povzdigniti glas ter govoriti o miru, če se medtem na skrivnem odvija nebrzdana tekma oboroževanja. To je zelo huda odgovornost, ki obtežuje vest narodov, še posebej tistih najmočnejših. Ne pozabimo prejšnjega stoletja, ne pozabimo lekcije Hirošime in Nagasakija, naj se ne spremeni ozemlje Vzhoda, kjer se je pojavila Beseda miru, v temne širjave zamolkle tišine. Dovolj je s sovražnim nasprotovanjem, dovolj je z hlepenjem po dobičku, ki nikomur ne gleda v obraz, čeprav od njega odkupuje plin ter gorivo in se pri tem ne ozira na skupni dom in na dejstvo, da ne bi več trgovina z energijo pogojevala zakon sobivanja med ljudstvi.

Kristjani so polnopravni državljani

Da bi odprli poti miru, je potrebno obrniti pogled na tistega, ki prosi, da bi bratsko sobival z drugimi. Zagotovi se naj navzočnost vseh, ne samo večin. Naj se na Bližnjem vzhodu na široko odpre pot pravici za skupno državljanstvo, pot za obnovljeno prihodnost. Tudi kristjani so in morajo biti polnopravni državljani z istimi pravicami.

Status quo Jeruzalema

Močno užaloščeni, a vendar nikoli brez upanja, obračamo svoj pogled na Jeruzalem, mesto vseh ljudstev, edinstveno in sveto mesto za kristjane, jude in muslimane z vsega sveta. To njegovo identiteto je potrebno ohraniti ne glede na različne razprave in napetosti, Njegov status quo zahteva, da se ga spoštuje glede na to, kakor je določila mednarodna skupnost in so večkrat zahtevale krščanske skupnosti v Sveti deželi. Samo izpogajana rešitev med Izraelci in Palestinci, odločno hotena in spodbujena s strani skupnosti držav, bo lahko pripeljala do stabilnega in dolgotrajnega miru in bo zagotovila sobivanje dveh držav za dve ljudstvi.

Človeštvo, prisluhni kriku otrok!

Upanje ima obličje otrok. Na Bližnjem vzhodu že leta zastrašujoče število otrok objokuje nasilne smrti v družini in gleda zasedeno domovino, žal pogosto z edino vizijo, da je potrebno bežati. To je smrt upanja. Oči preštevilnih otrok so v preteklosti večino svojega življenja videvale ruševine, ne pa šol, slišale oglušujoče bobnenje bomb, ne pa vesel hrup igranja. Prisluhni človeštvo, prosim te, kriku otrok, katerih usta oznanjajo Božjo slavo (prim. Ps 8,3). S tem, ko bo obrisal njih solze, bo svet ponovno našel dostojanstvo.

Naj Bližnji vzhod postane gostoljubna ladja miru

Z mislijo pri otrocih bomo kmalu spustili v zrak skupaj z nekaterimi golobi tudi našo željo po miru. Naj se hrepenenje po miru dvigne nad vsak temen oblak. Naša srca ostajajo povezana in obrnjena v nebo v pričakovanju, da se kot v času vesoljnega potopa vrne nežna vejica upanja (prim. 1Mz 8,11). In naj ne bo Bližnji vzhod več lok vojne, ki se razprostira med celinami, temveč gostoljubna ladja miru za ljudstva in verstva.

V tebi naj bo mir

Ljubljeni Bližnji vzhod, naj se nad tabo razkadijo temine vojne, nadvlade, nasilja, fanatizmov, krivičnih zaslužkov, izkoriščanja, revščine, neenakosti ter nepriznavanja pravic. »V tebi naj bo mir« (Ps 122,8). Skupaj: »V tebi naj bo mir«. V tebi naj bo pravičnost in nad tabo naj počiva Božji blagoslov. Amen.