Papež Frančišek v Bariju: Naj bo mir v tebi, Bližnji vzhod!
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Na naši skupni poti nas podpira Božja Mati, ki jo tu častijo kot Odegitrio: Njo, ki kaže pot. Tukaj počivajo relikvije sv. Nikolaja, škofa Vzhoda, katerega češčenje reže valove in prehaja meje med Cerkvami. Naj sveti zdravilec posreduje za ozdravitev ran, ki jih številni nosijo v sebi. Tukaj zremo obzorje in morje ter se čutimo spodbujene preživeti ta dan z razumom in srcem obrnjeni proti Bližnjemu vzhodu, križišču civilizacij in zibelki velikih monoteističnih verstev.
Bližnji vzhod je zakladnica vere
Tam nas je prišel obiskat Gospod, ki je »sonce, ki vzhaja z višave« (Lk 1,78). Od tam se je po vsem svetu razširila luč vere. Tam so privreli na dan sveži izviri duhovnosti in meništva. Tam se ohranja edinstvene starodavne obrede ter neprecenljivo bogastvo sakralne umetnosti in teologije, tam je doma dediščina velikih Očetov vere. To izročilo je zaklad, ki ga je potrebno ohraniti z vsemi našimi močmi, saj so na Bližnjem vzhodu korenine naših duš.
Nad to področje se je zgostila gosta tema
Toda nad to čudovito področje se je zgostila, še posebej v zadnjih letih, gosta temna odeja: vojna, nasilje in uničenje, zasedbe in razne oblike fundamentalizma, prisiljene migracije in zapuščanje območij. Vse to pa z molkom številnih ter z vpletenostjo mnogih. Bližnji vzhod je postal ozemlje ljudi, ki zapuščajo svojo zemljo. Zato obstaja tveganje, da bo prisotnost naših bratov in sester v veri izbrisana in bo s tem iznakaženo obličje tega področja, saj Bližnji vzhod brez kristjanov ne bi bil Bližnji vzhod.
Plamen upanja
Ta dan se začenja z molitvijo, da bi božanska svetloba naredila manj gosto temino sveta. Že smo pred sv. Nikolajem prižgali »enoplamensko« svetilko, simbol ene Cerkve. Skupaj pa želimo danes prižgati tudi plamen upanja. Svetilke, ki jih bomo položili, naj bodo znamenje luči, ki še sveti v noči. Kristjani so namreč luč sveta (prim. Mt 5,14) ne samo takrat, ko je vse naokoli svetlo, ampak se tudi v temnih trenutkih zgodovine ne predajo temini, ki vse obdaja in tako z oljem molitve in ljubezni ohranjajo stenj upanja. Kajti takrat, ko se stegujejo roke v molitvi k nebu in ko se bratu iztegne roka, ne da bi iskali lastne koristi, zažari in zasveti ogenj Duha, Duha enosti, Duha miru.
Naj bo mir v tebi, Bližnji vzhod!
Združeni molimo in prikličimo od Gospa nebes tisti mir, ki ga mogočniki na zemlji še niso uspeli najti. Od veletoka Nila do doline Jordana in čez, onkraj reke
Orontes vse do Tigrisa in Evfrata naj odmeva krik psalma: »V tebi naj bo mir!« (Ps 122,8). Za brate, ki trpijo, ponovimo: »V tebi naj bo mir!« S psalmistom še na poseben način prosimo za Jeruzalem, sveto od Boga ljubljeno mesto ter od ljudi ranjeno, nad katerim še vedno Gospod joče: »V tebi naj bo mir!«.
Naj bo mir
Naj bo mir, je krik tolikih današnjih Abelov, ki se dviga do Božjega prestola. Zaradi njih si ne moremo več dovoliti, tako na Bližnjem vzhodu kot povsod po svetu, da bi rekli: »Sem mar jaz varuh svojega brata?« (1Mz 4,9). Ravnodušnost ubija, zato mi hočemo biti glas, ki se upira ubijanju ravnodušnosti. Hočemo dati glas tistemu, ki nima glasu, tistemu, ki lahko samo požira solze, saj Bližnji vzhod danes joka, danes trpi in molči, medtem ko ga drugi v iskanju moči in bogastva teptajo. Za majhne, preproste, ranjene, za tiste, na katerih strani je Bog, prosimo: Naj bo mir! Naj Bog vsakršne tolažbe (2Kor 1,3), ki ozdravlja strta srca in povija rane (prim. Ps 147,3) prisluhne danes naši molitvi.
