Papež v Talinu: Tudi mi smo izvoljeno, duhovniško in sveto ljudstvo

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Ob tem, ko smo v prvem berilu poslušali o prihodu hebrejskega ljudstva – ki je bilo že osvobojeno egiptovske sužnosti – h gori Sinaj (prim. 2Mz 19,1), je nemogoče, da ne bi pomislili na vas kot ljudstvo; ni mogoče, da ne bi pomislili na celoten estonski narod in na vse baltske države. Kako se vas ne bi spomnili v tisti »pojoči revoluciji« ali v verigi dveh milijonov oseb od tukaj do Vilne? Vi poznate boje za svobodo, lahko se poistovetite s tistim ljudstvom. Dobro nam bo torej delo, če bomo prisluhnili temu, kar Bog pravi Mojzesu, da bi razumeli to, kar pravi nam kot ljudstvu.

Božji predlog nam ničesar ne jemlje, ampak vodi k polnosti

Ljudstvo, ki pride do Sinaja, je ljudstvo, ki je že videlo ljubezen svojega Boga, ki se je razodela v čudežih in čudovitih delih; je ljudstvo, ki se odloči skleniti dogovor ljubezni, saj ga je Bog že ljubil prvi in mu je izkazal to ljubezen. Ni prisiljeno, Bog želi, da je ljudstvo svobodno. 

Ko rečemo, da smo kristjani, ko se odločimo za določen način življenja, to storimo brez pritiskov, ne da bi šlo pri tem za izmenjavo, v kateri mi storimo nekaj, če Bog stori nekaj. Predvsem pa vemo, da nam Božji predlog ničesar ne jemlje; nasprotno, vodi nas k polnosti, okrepi vsa človekova stremljenja. Nekateri se imajo za svobodne takrat, ko živijo brez Boga ali ločeni od Njega. Ne zavedajo se, da na ta način skozi to življenje potujejo kakor sirote, brez doma, kamor se lahko vrnejo. »Prenehajo biti romarji, blodijo, vedno se vrtijo okoli sebe, ne da bi kamorkoli prispeli« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 170).

Kakor izraelsko ljudstvo, moramo tudi mi poslušati in iskati

Na nas je, da, kakor ljudstvo, ki je izšlo iz Egipta, poslušamo in iščemo. Včasih nekateri mislijo, da se moč ljudstva danes meri po drugih kriterijih. Obstajajo nekateri, ki govorijo z višjim tonom, tako da se zdi, da so bolj gotovi – brez ponehanja ali obotavljanja; obstajajo tisti, ki vpitju dodajajo grožnje z orožjem, razporejanje vojske, strategije … To je tisti, ki se zdi »močnejši«. Vendar pa to ne pomeni iskati Božje volje, ampak kopičiti zato, da bi zavladali na podlagi imetja.

Svobode si niste izborili, da bi postali sužnji potrošništva

Ta drža v sebi skriva zavračanje etike in z njo Boga. Etika nas namreč postavi v odnos z Bogom, ki od nas pričakuje odgovor, ki bo svoboden, v zavzemanju za druge ter za naše okolje; odgovor, ki je izven kategorij trga (prim. Ibid., 57). Svoje svobode si niste izborili zato, da bi postali sužnji potrošništva, individualizma ali žeje po oblasti in prevladi.

Preseči žejo vsakega človeškega srca v srečanju z Jezusom

Bog pozna naše potrebe, tiste, ki jih pogosto skrivamo za željo po posedovanju; tudi naše negotovosti, nad katerimi prevlada moč. V evangeliju, ki smo ga slišali, nas Jezus spodbuja, naj tisto žejo, ki prebiva v vsakem človeškem srcu, presežemo v srečanju z Njim. 

On je tisti, ki nas more odžejati, navdati s polnostjo rodovitnosti svoje vode, čistosti, neustavljive moči. Vera pomeni tudi zavedati se, da je Bog živ in nas ljubi; da nas ne zapusti ter zato more skrivnostno posegati v našo zgodovino (prim. Ibid., 278).

Tudi mi smo izvoljeno, duhovniško in sveto ljudstvo

V puščavi bo izraelsko ljudstvo padlo v skušnjavo, da bi iskalo druge bogove, da bi častilo zlato tele, zaupalo v lastne moči. Vendar pa ga Bog vedno znova priteguje in ljudstvo se bo spomnilo tega, kar je slišalo in videlo na gori. Kakor tisto ljudstvo, tudi mi vemo, da smo »izvoljeno, duhovniško in sveto« ljudstvo (prim. 2Mz 19,6; 1Pt 2,9); Duh je tisti, ki nas spominja vseh teh stvari (prim. Jn 14,26).

Izvoljeni: ne sektaški, ampak prekvasiti vse testo

Izvoljeni ne pomeni ekskluzivni niti sektaški; smo majhen delež, ki mora prekvasiti vse testo, ki se ne skriva ali ločuje, ki se nima za boljšega ali čistejšega. Orel zavaruje svoje mladiče, nosi jih na strme kraje vse dokler ne uspejo leteti sami, vendar pa jih mora spodbuditi, da izstopijo iz tistega mirnega kraja. Predrami svoje leglo, mladiče vodi v prazno, da bi preizkusili svoja krila; in ostane pod njimi, da jih zaščiti, da prepreči, da bi se poškodovali. Tako dela Bog s svojim izvoljenim ljudstvom, želi, da je v »izhodu«, drzno pri svojem letu in da ga vedno varuje samo On. Premagati moramo strah in pustiti blindirana področja, saj se danes večina Estoncev nima za verne.

Izstopati, da bi spodbujali odnos z Bogom

Izstopati kot duhovniki: duhovniki smo po krstu. Izstopati, da bi spodbujali odnos z Bogom, da bi ga olajšali, da bi pospeševali odnos ljubezni z njim, ki kliče: »Pridite k meni« (Mt 11,28). Rasti moramo v pogledu bližine, da bi mogli zreti, biti ganjeni ter se ustaviti pred drugim, vsakič ko je to potrebno. To je umetnost spremljanja, ki se udejanja z zdravilnim ritmom bližine, s spoštljivim pogledom, polnim sočutja, ki more ozdravljati, razrešiti težave ter spodbujati k rasti v krščanskem življenju (prim. Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 169).

Dati pričevanje, da smo sveto ljudstvo

In končno, dati pričevanje, da smo sveto ljudstvo. Lahko zapademo v skušnjavo in mislimo, da je svetost le za nekatere. V resnici smo vsi »poklicani biti sveti tako, da živimo z ljubeznijo ter ponudimo svoje pričevanje sredi vsakodnevnih opravil, vsak tam, kjer se nahaja« (Apostolska spodbuda Veselite in radujte se, 14). Vendar pa kakor voda v puščavi ni bila osebna, ampak skupna dobrina, kakor se mane ni smelo nabirati, ker bi se pokvarila, tako se živeta svetost širi, teče, oplodi vse, kar je poleg nje. Danes se odločimo, da bomo sveti tako, da ponovno ozdravimo robove in periferije naše družbe, tam, kjer naš brat leži in trpi, ker je izključen. Ne dopustimo, da bo tisti, ki pride za nami, storil korak, da bi mu pomagal; prav tako ne, da bi šlo za vprašanje, ki ga morajo razrešiti ustanove; bodimo mi sami tisti, ki upremo svoj pogled v tistega brata ter mu ponudimo roko, da bi ga ponovno dvignili, saj je v njem Božja podoba, je brat, ki ga je odrešil Jezus Kristus. To pomeni biti kristjani in svetost, ki je živeta dan za dnem (prim. Ibid., 98).

Pojdimo na Gospodovo goro in ga prosimo za dar Duha

V svoji zgodovini ste pokazali, da ste ponosni, da ste Estonci, to pojete z besedami: »Estonec sem, Estonec bom ostal, lepo je biti Estonec, smo Estonci.« Kako lepo se je čutiti del ljudstva! Kako lepo je biti neodvisni in svobodni! Pojdimo na sveto goro, na Mojzesovo goro, na Jezusovo goro, in Ga prosimo – kakor pravi geslo tega obiska –, naj prebudi naša srca, naj nam da dar Duha, da bi mogli v vsakem trenutku zgodovine razločevati, kako biti svobodni; kako se okleniti dobrega in se čutiti izvoljene; kako dopustiti, da bi Bog dal, da bi tukaj v Estoniji in po vsem svetu rasel njegov sveti narod, njegovo duhovniško ljudstvo.