Papež Frančišek med srečanjem spregal tri glagole: obhajati, spremljati, pričevati

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Obhajati

Prvi glagol je obhajati. Tudi danes, kakor na sredi vsake maše, smo izgovorili besede posvetitve: »Pridite in jejte vsi: to je moje telo, ki se daruje za vas«. Te besede ne smejo ostati na oltarju, spustiti se morajo v življenje, saj so naš program vsakodnevnega življenja. Ne smemo jih samo izgovoriti in persona Cristi, živeti jih moramo v prvi osebi. Vzemite in jejte, to je moje telo, ki se daruje, to rečemo bratom skupaj z Jezusom. Besede posvetitve torej zarišejo našo duhovniško identiteto, spomnijo nas, da je duhovnik človek daru, daru samega sebe vsak dan brez počitnic in brez počitka. Kajti naš, dragi duhovniki, ni poklic, temveč podaritev, ni služba, s katero lahko ustvarimo kariero, ampak poslanstvo. Vsak dan lahko opravimo spraševanje vesti tudi o teh besedah – vzemite in jejte, to je moje telo, ki se daruje za vas – ter se vprašamo: »Sem danes dal življenje iz ljubezni do Gospoda, sem »se pustil pojesti« sobratom?« Don Pino je tako živel, saj je bil zaključek njegovega življenja logična posledica maše, ki jo je vsak dan obhajal.

Je pa še drugi temeljni zakramentalni obrazec v življenju duhovnika: »Jaz te odvežem tvojih grehov«. Tu gre za veselje podaritve Božjega odpuščanja. Tukaj duhovnik, mož daru, se odkrije kot mož odpuščanja. Tudi vsi kristjani moramo biti ljudje odpuščanja. Duhovniki pa še na poseben način v zakramentu sprave. Dejansko besede sprave ne povejo samo to, kar se zgodi, ko delujemo in persona Cristi, ampak nam tudi kažejo, kako po Kristusovo delovati. Jaz te odvežem: duhovnik, ki je mož odpuščanja, je poklican udejanjiti te besede. Duhovnik je mož odpuščanja, analogno so redovnice žene odpuščanja. Kolikokrat v skupnosti ni odpuščanja, je pa čenčanje, je ljubosumnost… Ne. Duhovnik je med spovedjo mož odpuščanja, pa tudi vsi posvečeni so možje in žene odpuščanja. Duhovnik ne nosi v sebi zamere, ne tehta to, kar ni prejel, ne vrača hudo za hudo. Duhovnik je prinašalec Jezusovega miru, prizanesljiv, usmiljen, sposoben odpuščati drugim, kakor mu Bog odpušča (prim. Ef 4,32). Prinaša slogo, kjer je delitev, soglasje, kjer je prepir, vedrino, kjer je neprijaznost. Če pa je duhovnik opravljivec, bo namesto soglasja prinašal razdor, prinašal vojno, bo prinašal toliko različnih stvari, ki se končajo z razdeljenostjo med duhovniki in škofom. Duhovnik je polni delovni čas služabnik sprave: podeljuje »odpuščanje in mir« in to ne samo v spovednici temveč povsod. Prosimo Gospoda, da bomo zdravi prinašalci evangelija, sposobni iz srca odpuščati, ljubiti sovražnike. Pomislimo na tolike duhovnike in na tolike skupnosti, ki se mrzijo kot sovražniki zaradi tekmovalnosti, ljubosumnosti, zaradi povzpetništva…, to ni krščansko. Nekoč mi je rekel neki škof: »Jaz bi nekatere redovne skupnosti ter nekatere duhovnike še enkrat krstil, da bi postali kristjani. Saj se obnašajo kot pogani«. Gospod od nas zahteva, da smo možje in žene odpuščanja, sposobni iz srca odpuščati, ljubiti sovražnike in moliti za tistega, ki nam dela hudo (prim. Mt 18, 35; 5,44). Moliti za tiste, ki nam delajo hudo, se zdi, da je muzejska stvar. Ne, danes moramo to storiti. Moč vas duhovnikov in vašega duhovništva, moč vas redovnic, moč posvečenega življenja tudi tukaj je: Moliti, kot Jezus, za tistega, ki dela hudo.

Telovadnica, kjer se vaditi za može odpuščanja je najprej semenišče in zatem duhovništvo. Za posvečene pa je to skupnost. Vsi vemo, da ni lahko odpuščati med sabo. »Si mi zagodel. To boš plačal!« Vendar ne samo pri mafiji, tudi po naših skupnostih, med našimi duhovniki je tako.  Med duhovniki in v skupnosti naj se goji željo po povezovanju, kot to počne Bog, in ne po razdoru. To si zapomnite, ne razdorov, kot to počne hudič. Ko je razdor, je tam hudič. On je veliki tožnik, tisti ki obtožuje, ki razdvaja, razdvaja vse! Tam, med duhovniki in v skupnostih naj bodo bratje in sestre sprejeti, tam Gospod vsak dan kliče na delo, da bi prerasli razhajanja. To je namreč sestavni del tega, da smo duhovniki, posvečene osebe. To ni nebistvena lastnost, temveč spada k bistvu. Sejati ljuljko, povzročati razdore, obrekovati, govoričiti niso »grehki«, ki jih vsi počnejo«, pač pa pomeni zanikati našo duhovniško identiteto, torej mož odpuščanja, in posvečenih, biti ljudje občestva. Vedno pa moramo ločiti zablodo, od tistega, ki to povzroči, saj se mora brata in sestro vedno ljubiti in čakati. Pomislimo na don Pina, ki je bil do vseh razpoložljiv in vse je pričakoval z odprtim srcem, tudi zločince.

Duhovnik je mož daru in odpuščanja, vidite torej kako v življenju spregati glagol obhajati. Lahko vsak dan obhajaš evharistijo in si lahko mož razdora, čenč, ljubosumja, tudi zločinec, ker ubijaš brata z jezikom. To niso moje besede, to je rekel apostol Jakob. Preberite Jakobovo pismo. Tudi redovne skupnosti so lahko vsak dan pri maši, gredo k obhajilu, a s sovraštvom v srcu proti bratu in sestri.

 Duhovnik je Božji mož 24 ur na dan in ne mož svetega le takrat, ko obleče liturgična oblačila. Bogoslužje naj bo za vas življenje, naj ne ostane le obred. Zato je temeljnega pomena moliti Njega, o kom govorimo, hraniti se z Besedo, ki jo pridigamo, častiti Kruh, ki ga posvečaujemo. To je potrebno početi vsak dan. Molitev, Beseda, Kruh. Pater Pino Puglisi, imenovan »3P«: molitev, Beseda, Kruh, naj nam pomaga spomniti se teh P, ki so vsak dan za vsakega duhovnika bistveni: molitev, Beseda, Kruh (v italijanščini preghiera, Parola, Pane). Vsak dan bistveni za vse redovnike, redovnice, torej molitev, Beseda in kruh. Duhovnik je mož odpuščanja, saj da odpuščanje, torej je mož usmiljenja in to predvsem v spovednici med zakramentom sprave. Prav grdo je, ko začne duhovnik v spovednici vrtati, vrtati po duši drugega: »Kako je bilo, kaj počneš…« Ta mož drugega dela bolnega. Ti si tam zato, da odpuščaš v imenu edinega Očeta, ki odpušča, in ne da meriš, do kje lahko in do kje ne smem. Mislim, da se moramo glede spovedovanja zelo spreobrniti, da bomo sprejemali spokorjence z usmiljenjem in ne da bomo vrtali po duši, da ne bi spoved postala obisk psihiatra, da spoved ne bo postalo detektivsko zaslišanje. Torej odpuščanje, veliko srce in usmiljenje. Pred kratkim mi je neki zelo strogi kardinal, rekel bi konservativen – danes se reče, ta je konservativen, ta je odprt – mi je tako rekel: »Če kdo pride k očetu, kajti jaz sem tam namesto Jezusa oziroma Večnega Očeta in pravi: 'Odpusti mi, odpusti mi, storil sem to in to…, in jaz čutim, da glede na pravila ne bi smel odpustiti, toda, kateri oče ne da odpuščanja sinu, ki ga v solzah in z bridkostjo prosi? Potem, ko mu je enkrat odpuščeno, mu svetujem: tole in tole bi moral storiti, jaz bi moral storiti to, lahko jaz to zate storim'… To je zame tako zelo pomembno za ozdravitev te naše tako zelo ranjene Cerkve, da se zdi kot poljska bolnišnica.

In še nazadnje, vedno o besedi obhajati, bi hotel reči še nekaj o ljudski pobožnosti, ki je na tem področju zelo razširjena. Neki škof mi je rekel, da so v njegovi škofiji številne bratovščine in dodal: »Vedno grem k njim, ne pustim jih samih, spremljam jih«. To je zaklad, ki ga je potrebno ceniti in ohranjati, saj ima v sebi evangelizatorsko moč. Vedno pa mora biti protagonist Sveti Duh. Zato vas prosim za pozorno čuječnost, da ne bo navzočnost mafije zlorabljala to ljudsko vernost, kajti tako bi iz sredstva ljubečega češčenja postala sredstvo pokvarjenega bahanja. V časopisih smo videli, ko se Marija ustavi in se pokloni pred hišo mafijskega voditelja. Skrbite za ljudsko pobožnost, pomagaje jim, bodite navzoči. Neki italijanski škof mi je rekel, da je ljudska pobožnost imunski sistem Cerkve. Ko Cerkev postaja preveč ideološka, preveč gnostična ali preveč pelagijanska, jo ljudska pobožnost popravlja, ji prinese vso to obrambo.

Spremljati

Predlagam vam še drugi glagol: spremljati. Spremljanje je sklepnik za biti pastir danes. Potreba je po posvečenih služabnikih, ki udejanjajo bližino Dobrega Pastirja, po duhovnikih, ki so žive ikone bližine, to besedo poudarim, saj je to isto, kar je storil Bog svojemu ljudstvu. V Devteronomiju očita svojemu ljudstvu, tako pravi: »Povejte mi, ste videli kakšno ljudstvo, ki ima bogove tako blizu, kot imaš ti blizu sebe svojega Boga. (Biti duhovniki), torej ubogi glede dobrin in hvaljenja, bogati pa z odnosi in razumevanjem. Ponovno pomislimo na don Puglisija, ki je bolj kot govoril o mladih, govoril z mladimi. Biti z njimi, iti za njimi, skupaj z njimi prebujati najbolj resnična vprašanja in najlepše odgovore. Je torej poslanstvo, ki se porodi iz potrpežljivosti, iz sprejemajočega poslušanja, iz tega, da imamo srce očeta, srce matere za redovnice in nikoli srce gospodarja, gospodarice. Nadškof nam je govoril o apostolatu ušesa, o potrpežljivosti poslušanja. Pastoralo je potrebno opravljati na tak način, torej s potrpežljivostjo in predanostjo »za Kristusa in sicer poln delovni čas«.

Don Pino je trgal iz stiske preprosto tako, da je bil duhovnik s Pastirjevim srcem. Naučimo se zavrniti vsako neinkarnirano duhovnost in si umažimo roke s problemi ljudi… Ljudem pojdimo naproti s preprostostjo tistega, ki hoče ljubiti z Jezusom v srcu, brez »faraonskih projektov«, brez nepremišljenih projektov, ki so trenutno v modi… Pot srečanja, poslušanja, podelitve, je pot Cerkve. Rasti skupaj v župniji pomeni: slediti šolsko vzgojno pot mladih, od blizu spremljati poklice, družine, bolnike; ustvarjati prostore srečanja, kjer moliti, razmišljati, igrati, na zdrav način preživljati čas ter se naučiti biti dobri kristjani ter pošteni državljani. To je pastorala, ki poraja in ki istočasno prenavlja duhovnika samega, redovnico samo.

Nekaj bi še rad rekel redovnicam. Veliko je vaše poslanstvo, kajti Cerkev je mati in njen način spremljanja mora vedno imeti materinske poteze. Redovnice, pomislite, da ste ikona Cerkve, kajti Cerkev je žena, Kristusova nevesta… pomislite, da ste ikona Marije, ki je mati Cerkve… Pomembno je torej, da ste vključene v pastoralo, saj razodevate obličje matere Cerkve. Pomembno je, da vas škofje pokličejo v pastoralne svete, saj je glas žene vedno pomemben, glas posvečene osebe. Hotel bi se tudi zahvaliti kontemplativnim sestram, ki so z molitvijo in popolno podaritvijo življenja srce matere Cerkve, ki utripa v  Kristusovem telesu ljubezen, ki vse povezuje.

Pričevati

Obhajati, spremljati in sedaj še zadnji glagol, ki je v resnici prva stvar, ki jo je potrebno početi, torej pričevati. To se tiče vseh, še posebej pa to velja za redovno življenje, ki je že po sebi Gospodovo pričevanje in preroštvo v svetu. V stanovanju, kjer je živi pater Pino, je izstopala pristna preprostost. To je zgovorno znamenje življenja, posvečenega Gospodu, ki ne išče tolažb in slave sveta. Ljudje to iščejo v duhovnikih in posvečenih osebah, iščejo pričevanje. Ljudje se ne pohujšajo, ko vidijo, če duhovniku zdrsne, grešnik je, se pokesa in gre naprej. Ljudje se pohujšajo, če vidijo posvetne duhovnike. Pohujšajo se, če vidijo duhovnika kot uradnika, pastirja da, uradnika ne. To si dobro zapomnite, pastir »da«, uradnik »ne«. Saj življenje govori bolj kot besede. Pričevanje je namreč nalezljivo. Pred don Pinom prosimo za milost, da bi živeli evangelij kakor on, pri belem dnevu, potopljenem med svojimi ljudmi in bogatem samo z Božjo ljubeznijo. Lahko pripravimo neštete razprave o odnosu Cerkev-svet in evangelij-zgodovina, a to nič ne pomaga, če evangelij ne preide v lastno življenje. In evangelij od nas zahteva, danes toliko bolj kot kdajkoli, služiti v preprostosti. Biti služabniki pomeni, ne da opravljamo obrede, ampak da veseli služimo tako, da nismo odvisni od stvari, ki minejo in da se ne vežemo na svetne oblasti. Tako svobodni za pričevanje, razodevamo, da je Cerkev zakrament zveličanja, torej znamenje, ki kaže in orodje, ki ponuja zveličanje svetu.

Cerkev ni nad svetom, to je klerikalizem, ampak Cerkev je v svetu, da ga prekvasi, kakor kvas testo. Zato, dragi bratje in sestre, je potrebno opustiti vsakršno obliko klerikalizma. To je ena od oblik, ki jo je najtežje odstraniti danes. Naj nimajo v vas državljanske pravice drže ošabnosti, domišljavosti ali oblastnosti. Da bomo verodostojne priče, se je potrebno spomniti, da preden smo duhovniki, smo diakoni; in preden smo posvečeni služabniki smo vsem bratje, služabniki… Tudi karierizem in nemoralno familiarnost je potrebno izključiti, saj je njuna logika, logika oblasti, duhovnik pa ni mož oblasti, ampak služenja. Pričevati zatem pomeni, izogibati se vsake dvojnosti življenja tako v semenišču, v posvečenem življenju in v duhovništvu.  Ne moremo živeti dvojne morale, eno pred Božjim ljudstvom, drugo pa v svoji hiši, ne, pričevanje je eno samo. Jezusov pričevalec vedno pripada njemu. Iz ljubezni do njega se loti vsakodnevne bitke proti svojim grešnim nagnjenjem ter proti vsakršni odtujujoči posvetnosti.

In končno, pričevalec je tisti, ki brez obračanja besed, a z nasmehom ter zaupljivo vedrostjo zna dajati pogum in potolažiti, saj z vso naravnostjo razodeva navzočnost vstalega in živega Jezusa. Želim vam duhovnikom, redovnicam, redovnikom, semeniščnikom, da boste pričevalci upanja, kakor je to nekoč rekel don Pino: »Tistemu, ki je zbegan, pričevalec upanja, ne pokaže, kaj je upanje, ampak kdo je upanje. Upanje je Kristus in nanj se logično pokaže z lastnim življenjem usmerjenim proti Kristusu, ne z besedami«. Zahvaljujem se vam in vas blagoslavljam, oprostite mi, če sem bil malo krepak, meni je všeč biti tako. Želim vam veselja obhajanja, spremljanja in pričevanja za velik dar, ki ga je Bog postavil v vaša srca. Hvala in molite zame. Hvala.