Papež v Palermu: Resnična zmaga je darovati življenje

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Kdor živi zase, ne izgubi le nečesa, ampak celotno življenje

Danes nam Bog govori o zmagi  in porazu. Sv. Janez v prvem berilu predstavi vero kot »zmago, ki premaga svet« (1Jn 5,4), medtem ko v evangeliju navede Jezusov stavek: »Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil« (Jn 12,25).
To je poraz: izgubi tisti, ki ima rad svoje življenje. Zakaj? Gotovo ne zato, ker je potrebno sovražiti življenje: življenje je potrebno ljubiti in varovati, je prvi Božji dar! To, kar vodi v poraz, je ljubiti svoje življenje, to je ljubiti svoje. Kdor živi za to, kar je njegovo, izgubi. Pravimo, da je egoist. Zdelo bi se obratno. Kdor živi zase, kdor množi svoj zaslužek, kdor je uspešen, kdor v polnosti zadovolji svoje potrebe, se zdi v očeh sveta zmagovalec. Oglasi nas zasipajo s to idejo, z egoistično idejo, da bi iskali svoje, vendar pa se Jezus z njo ne strinja in jo obrne na glavo. On pravi, da tisti, ki živi zase, ne izgubi le nečesa, ampak celotno življenje; kdor pa se daruje, najde smisel življenja in zmaga.

Potrebno je izbrati: ljubezen ali egoizem

Potrebno je torej izbrati: ljubezen ali egoizem. Egoist skrbi za svoje življenje in se navezuje na stvari, denar, oblast, užitek. Tedaj ima hudič vrata odprta. Hudič vstopa skozi denarnice, če si navezan na denar. Hudič te prepriča, da je vse dobro, vendar pa v resnici egoizem srce anestezira. Egoizem je zelo močna anestezija. Ta pot se vedno slabo konča: na koncu človek ostane sam, z notranjo praznino. Konec egoistov je žalosten: so prazni, sami, obdani le s tistimi, ki želijo dedovati. Je kakor s pšeničnim zrnom v evangeliju: če ostane zaprto vase, ostane pod zemljo samo. Če pa se odpre in umre, obrodi sad na površju.

Resnična oblast je služenje

Vendar pa bi mi vi lahko rekli: darovati se, živeti za Boga in za druge je velik napor brez smisla, svet se ne vrti tako: da bi šli naprej, niso potrebna pšenična zrna, potrebna sta denar in oblast. Vendar pa je to veliko slepilo: denar in oblast ne osvobajata človeka, ampak ga usužnjujeta. Poglejte: Bog ne uporablja oblasti, da bi razrešil naše zlo in zlo sveta. Njegova pot je vedno pot ponižne ljubezni: le ljubezen notranje osvobaja, daje mir in veselje. Zato je resnična oblast, oblast po Božje, služenje. To pravi Jezus. In najmočnejši glas ni glas tistega, ki najbolj vpije. Najmočnejši glas je molitev. In največji uspeh ni lastna slava, kot pri pavu. Ne, največji uspeh in slava je lastno pričevanje.

Ali bomo živeli zase ali podarili življenje?

Dragi bratje in sestre, danes smo poklicani izbrati, na kateri strani želimo biti: ali bomo živeli zase – z zaprto roko –  ali podarili življenje – z odprto roko. Le s podaritvijo življenja se premaga zlo. Cena je visoka, vendar je mogoče le tako. Don Pino to uči: ni živel zato, da bi ga videli, ni živel zaradi pozivov proti mafiji, prav tako se ni zadovoljil s tem, da ni delal ničesar slabega, ampak je sejal dobro, veliko dobrega. Njegova logika se je zdela poražena, medtem ko je logika denarnice izgledala zmagovalna. Vendar pa je imel don Pino prav: logika boga-denarja je vedno poraženka. Poglejmo vase. Imeti vedno priganja k hoteti: imam neko stvar in takoj hočem še drugo ter nato še drugo in vedno več, brez konca. Več ko imaš, več želiš: to je slaba odvisnost. Je kakor droga. Kdor si nabira stvari, se razpoči. Kdor pa ljubi, ponovno najde samega sebe in odkrije, kako lepo je pomagati, kako je lepo služiti; najde veselje znotraj in nasmeh zunaj, kakor je bilo pri don Pinu.

Potrebujemo duhovnike in kristjane nasmeha

Pred 25 leti, kakor danes, ko je umrl na svoj rojstni dan, je okronal svojo zmago z nasmehom, s tistim nasmehom, zaradi katerega njegov morilec ponoči ni mogel spati in za katerega je rekel, da je bila v njem »neke vrste luč«. Don Pino je bil neoborožen, vendar pa je njegov nasmeh izžareval Božjo moč: ne sijaj, ki zaslepi, ampak nežna svetloba, ki prodira v notranjost in razsvetljuje srce. To je luč ljubezni, podaritve, služenja. Potrebujemo mnogo duhovnikov nasmeha. Potrebujemo kristjane nasmeha, ne zato, ker bi vzeli stvari na lahko, ampak ker so bogati z Božjim veseljem, ker verujejo v ljubezen in živijo, da služijo. Srečo najdemo, ko darujemo življenje, saj je večja sreča dajati kot prejemati (prim. Apd 20,35). Želel bi vas torej vprašati: ali želite tudi vi živeti tako? Želite dati življenje, ne da bi čakali, da bi drugi storili prvi korak? Želite delati dobro, ne da bi pričakovali kaj v zameno, ne da bi čakali, da bi svet postal boljši? Dragi bratje in sestre, ali želite tvegati na tej poti, želite tvegati za Gospoda?

Gospod, daj nam, da bi si želeli delati dobro

Don Pino je vedel, da je tvegal, vendar pa je vedel predvsem, da je resnična nevarnost v življenju ne tvegati, životariti sredi lagodnosti, izgovorov in bližnjic. Naj nas Bog osvobodi nizkotnega življenja, da bi se zadovoljili s polresnicami. Polresnice ne nasitijo srca, ne denejo nam dobro. Naj nas Bog osvobodi malega življenja, ki se vrti okoli malenkosti. Naj nas osvobodi od tega, da bi mislili, da je vse dobro, če je dobro zame. Drugi naj se znajde sam. Naj nas osvobodi od tega, da bi se imeli za pravične, če ne storimo ničesar, da bi se zoperstavili krivici. Kdor ne stori ničesar, da bi se zoperstavil krivici, ni pravičen mož ali žena. Naj nas Gospod osvobodi od tega, da bi se imeli za dobre samo zato, ker ne delamo ničesar slabega. Neki svetnik je rekel: »Dobro je ne delati slabega. Vendar pa je slabo ne delati dobro.« Gospod, daj nam, da bi si želeli delati dobro; da bi iskali resnico in sovražili dvoličnost; da bi izbirali žrtev, ne lenobe: ljubezen, ne sovraštva; odpuščanje, ne maščevanja.

Mafijci, spremenite se, spreobrnite se k resničnemu Bogu 

Drugim se življenje podari. Drugim se življenje podari, ne pa vzame. Ne moremo verovati v Boga in sovražiti brata. Na to nas spominja prvo berilo: »Če kdo pravi "Ljubim Boga" in sovraži svojega brata, je lažnivec« (1Jn 4,20). Lažnivec, ker »zlaže« vero, za katero pravi, da jo ima, vero, ki izpoveduje Boga-ljubezen. Bog-ljubezen zavrača vsakršno nasilje in ljubi vse ljudi. Zato je potrebno besedo sovraštvo izbrisati iz krščanskega življenja; zato se ne more verovati v Boga in z nasiljem nadvladati brata. Ne more se verovati v Boga in biti mafijci. Kdor je mafijec, ne živi kot kristjan, ker z življenjem preklinja ime Boga-ljubezni. Danes potrebujemo može in žene ljubezni, ne može in žene časti; služenja, ne nadvlade; potrebujemo može in žene, ki hodijo skupaj, ne pa se podijo za oblastjo. Če je mafijska litanija: »Ti ne veš, kdo sem jaz,« je krščanska »Jaz te potrebujem.« Če je mafijska grožnja: »To mi boš plačal,« je krščanska molitev: »Gospod, pomagaj mi ljubiti.« Zato pravim mafijcem: spremenite se, bratje in sestre! Prenehajte misliti nase in na svoj denar. Veste, da mrtvaški prt nima žepov. Ničesar ne boste mogli vzeti s seboj. Spreobrnite se k resničnemu Bogu Jezusa Kristusa, dragi bratje in sestre! Jaz vam, mafijcem, rečem: če ne storite tega, boste izgubili svoje življenje in to bo najhujši izmed porazov.

Don Pino: »Če vsakdo naredi nekaj, se lahko naredi veliko«

Evangelij se danes konča z Jezusovim povabilom: »Če kdo meni služi, naj hodi za menoj«. (v. 26) Naj hodi za menoj, to je naj gre na pot. Jezusu se ne more slediti z idejami, potrebno je kaj storiti. »Če vsakdo naredi nekaj, se lahko naredi veliko,« je ponavljal don Pino. Kdo izmed nas udejanja te njegove besede? Danes se pred njim vprašajmo: »Kaj lahko storim jaz? Kaj lahko storim za druge, za Cerkev, za družbo?« Ne čakaj, da bo Cerkev storila kaj zate, začni ti. Ne čakaj, da bo družba storila kaj zate, začni ti! Ne misli nase, ne izogibaj se svoji odgovornosti, izberi ljubezen! Prisluhni življenju tvojih ljudi, ki so v potrebi, poslušaj svoje ljudstvo. Bojte se gluhote, da ne bi prisluhnili svojemu ljudstvu. To je edini možni populizem: prisluhniti svojemu ljudstvu; edini »krščanski populizem«: prisluhniti in služiti ljudstvu, brez vpitja, obtoževanja in netenja sporov.

Skrivnost zmage don Pina: dati življenje

Tako je storil oče Pino, reven med revnimi svoje zemlje. Stol v njegovi sobi, na katerem je premišljeval, je bil zlomljen. Vendar pa stol ni bil središče življenja, saj ni sedel zato, da bi počival, ampak je živel na poti za to, da bi  ljubil. To je zmagovalna miselnost. To je zmaga vere, ki se rodi iz vsakodnevne podaritve samega sebe. To je zmaga vere, ki prinaša nasmeh Boga na ceste sveta. To je zmaga vere, ki se rodi iz pohujšanja mučeništva. »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13). Te Jezusove besede, ki so zapisane na grobu don Puglisija, spominjajo vse, da je bilo dati življenje skrivnost njegove zmage, skrivnost lepega življenja. Danes, dragi bratje in sestre, tudi mi izberimo lepo življenje. Tako bodi.