Papež v Piazzi Armerini: Novo evangelizacijo Sicilije začeti pri križih in trpljenju

Andreja Červek - Vatikan

Spomnil je na velike nadloge, ki pestijo prebivalce kraja Piazza Armerina. Imajo ime: socialna in kulturna nerazvitost; izkoriščanje delavcev in pomanjkanje dostojne zaposlitve za mlade; migracija celotnih družin; oderuške obresti; alkoholizem in druge odvisnosti; igre na srečo; razpadanje družinskih vezi. »Pred mnogim trpljenje se cerkvena skupnost včasih zdi zgubljena in utrujena, včasih pa je, hvala Bogu, živa in preroška, medtem ko išče nove načine za oznanjevanje in ponujanje usmiljenja predvsem bratom, ki so padli v odtujenost, nezaupanje, krizo vere.«

Ponuditi Cerkev misijonarske ljubezni

Upoštevati družbene in cerkvene rane po papeževem prepričanju ni sramotilno ali pesimistično dejanje. »Če želimo dati konkretnost naši veri, se moramo naučiti prepoznavati v tem človeškem trpljenju Gospodove rane. Gledati jih in se jih dotikati (glej Jn 20,27) za nas kristjane pomeni prevzeti zgodbo in meso Kristusa kot kraja rešitve in osvoboditve. Zato vas spodbujam, da si prizadevate za novo evangelizacijo tega osrednjega sicilijskega območja, pri tem pa začnete ravno pri njegovih križih in trpljenju,« je zatrdil sveti oče in dodal, da jih čaka »privlačno poslanstvo«: ponuditi obraz »sinodalne Cerkve in Cerkve Besede«, »Cerkve misijonarske ljubezni«, »Cerkve evharistične skupnosti«.

Sinodalna Cerkev, Cerkev Besede

Perspektiva sinodalne Cerkve in Cerkve Besede zahteva »pogum medsebojnega poslušanja, predvsem pa poslušanja Božje besede«. Papež je pozval, naj ne dajejo prednosti ničemur pred bistvenim središčem krščanskega občestva, kar je Božja beseda. Naredijo naj jo za svojo preko molitve lectio divina, kar je čudovit trenutek srečanja srca z Jezusovim srcem, trenutek postanka pred Učiteljevimi nogami. »Božja beseda in sinodalno občestvo sta iztegnjena roka tistim, ki živijo med upanjem in razočaranjem ter kličejo usmiljeno Cerkev, vedno bolj zvesto evangeliju in odprto za sprejemanje vseh, ki se čutijo poraženi v telesu in duhu ali pa so odrinjeni na obrobje. Za uresničitev tega poslanstva se je nujno vedno oblikovati po duhu prve krščanske skupnosti, ki je, poživljena z binkoštnim ognjem, s pogumom pričevala o Vstalem. Z zaupanjem vstopite, dragi bratje in sestre, v čas razločevanja in globokih odločitev, koristnih za vašo srečo in za skladen razvoj teritorija.«

Cerkev misijonarske ljubezni

Da bi bili Cerkev misijonarske ljubezni je treba pozornost usmeriti v služenje ljubezni, ki ga danes zahtevajo konkretne okoliščine, je nadaljeval sveti oče. Kot je izpostavil, so duhovniki, diakoni, posvečeni in verniki laiki poklicani čutiti evangeljsko sočutje do mnogih bolečin ljudi, s tem da postanejo »potujoči apostoli usmiljenja« ter posnemajo Boga, ki je nežnost in nas želi povesti na stalno in obnovitveno pot. »S preprostostjo pojdite na ozke ulice, razpotja, trge in vsakdanje kraje  ter ponesite vsem dobro novico, da je možno pravično, prijetno in ljubeče sobivanje in da življenje ni mračno prekletstvo, ampak zaupanje v dobroto Boga in v ljubezen bratov,« je dejal papež Frančišek.

V župnijah in skupnostih je pomembno podpirati evangeljsko ljubezen, solidarnost in bratsko skrb ter se pri tem izogibati posvetne skušnjave po mirnem življenju. »Spodbujam vas,« je zatrdil, »da nadaljujete vaše cerkveno služenje, ki se izraža v konkretnih delih: Karitas centrih za poslušanje, menzah in zavetiščih za najbolj nesrečne brate, strukturah za sprejemanje Jezusa begunca ter domovih ljubezni za ostarele, ki so pogosto sami in brezupni. Ne pozabite, da se krščanska ljubezen ne zadovolji s podpiranjem, ne postane filantropija, ampak učenca in celotno skupnost spodbuja, da gresta k vzrokom trpljenja in jih poskušata odstraniti, kolikor je to mogoče, skupaj s samimi brati v stiski, vključiti jih v naše delo.«

Mladi – veseli ustvarjalci svoje usode

Sveti oče je spregovoril o še enem vidiku misijonarske ljubezni, kar je nameniti pozornost mladim in njihovim problemom. Zbrane mlade je spodbudil, naj so veseli ustvarjalci svoje usode: »Gledati naprej, ne da bi pozabili na svoje korenine. Vedite, da vas Jezus ljubi: On je iskren in zvesti prijatelj, ki vas ne bo nikoli zapustil; njemu lahko zaupate. V trenutkih dvoma in težav, lahko računate na njegovo pomoč, predvsem za gojenje svojih velikih idealov. Zaupajte tudi Cerkvi, ki je poklicana prisluhniti vašim pristnim potrebam ter ponuditi alternativno okolje tistemu, kar vas vsak dan utruja, kjer boste lahko našli zadovoljstvo molitve, povezanosti z Bogom, tišine, ki vodi srce v globine vašega bistva in svetosti.«

Cerkev kot evharistična skupnost

Ob koncu se je papež zaustavil še pri tretjem elementu: Cerkvi kot evharistični skupnosti. Iz evharistije zajemamo Kristusovo ljubezen, da bi jo ponesli na ceste sveta, z Njim odšli v srečanje z brati. »Z Jezusom, z Njim – in v tem je skrivnost – se lahko posveti Bogu vsaka realnost, tako da se njegovo obličje vtisne v obličja, njegova ljubezen napolni prazne ljubezni,« je dejal in se dotaknil vprašanja udeležbe pri sveti maši, predvsem v nedeljo: »Pomembno je ne biti obsedeni s številkami. Pozivam vas, da živite blagre majhnosti, biti gorčično seme, mala čreda, peščica kvasa, vztrajen plamen, ščepec soli.«

Duhovnik – človek evharistije

Poudaril je, da sta evharistija in duhovniška služba neločljivi: »Duhovnik je človek evharistije«. Papež je duhovnike pozval, naj se strnejo ob škofu in med seboj: »Dragi duhovniki, kako zelo je potrebno potrpežljivo graditi veselje duhovniške družine, se od blizu ljubiti in se podpirati. Lepo je delati skupaj in sobrate imeti za večje od vas samih (glej Fil 2,3). Sredi Božjega ljudstva, ki vam je zaupano, ste poklicani biti prvi pri premagovanju pregrad, predsodkov, ki ločujejo; prvi pri zaustavljanju v ponižni kontemplaciji pred težko zgodovino te dežele, z modro pastoralno ljubeznijo, ki je dar Duha; prvi pri kazanju poti, po katerih lahko ljudje gredo proti prostorom, odprtim za rešitev in resnično svobodo. Tolaženi od Boga lahko tolažite, brišete solze, ozdravljate rane, gradite zdrobljena življenja, ki se z zaupanjem izročajo vaši službi (glej Apd 5,14-16).«

Papež Frančišek je ob koncu govora še spomnil na duhovnika mučenca Pina Puglisija. Pred petindvajsetimi leti je Puglisi, le mesec dni preden je bil ubit, v Piazzi Armerini preživel nekaj dni. Prišel je, da bi se srečal s semeniščniki, svojimi gojenci v višjem semenišču v Palermu. To je po papežih besedah bil »preroški prihod«, s katerim je tako duhovnikom kot vsem vernikom škofije bilo zaupano v varstvo naslednje: »iz ljubezni do Jezusa služiti bratom vse do konca«.