Papež med katehezo o lažnem in pravem počitku

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Cvetoča industrija raztresenosti; beg v središču

Današnja družba je žejna zabave in počitnic. Industrija raztresenosti zelo cveti in oglasi prikazujejo idealen svet kot velik zabaviščni park, kjer vsi uživajo. Koncept življenja, ki danes prevladuje, nima težišča v dejavnostih in prizadevnosti, ampak v begu. Zaslužiti za to, da bi se zabavali, da bi bili zadovoljni. Podoba-zgled je uspešna oseba, ki si lahko privošči široka in različna področja užitkov.

Nikoli toliko počitka in toliko praznine kot danes

Vendar pa ta miselnost vodi k nezadovoljstvu bivanja, ki je omrtvičeno zaradi zabave, ki ni počitek, ampak odtujenost in beg iz resničnosti. Človek nikoli ni počival toliko kot danes, in vendar človek nikoli ni občutil tolikšne praznine kot danes! Možnosti za zabavo, izhodi, križarjenja, potovanja, mnoge stvari ti ne napolnijo srca. Ali bolje: ne dajo ti počitka.

Počitek v Gospodovem imenu ima natančen razlog

Besede dekaloga iščejo in najdejo središče problema, v drugačni luči pokažejo, kaj je počitek. Zapoved vsebuje poseben element: poda razlog. 

Počitek v Gospodovem imenu ima natančen razlog: »Kajti v šestih dneh je Gospod naredil nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih, sedmi dan pa je počival. Zato je Gospod blagoslovil sobotni dan in ga posvetil.« (2Mz 20,11)

Dan počitka: dan zrenja in blagoslova

To nas spominja na konec stvarjenja, ko Bog reče: »Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je prav dobro.« (1Mz 1,31) In tedaj se začne dan počitka, ki je veselje Boga nad tem, kar je ustvaril. Je dan zrenja in blagoslova.

Ne beg od stvarnosti, ampak njen blagoslov in zahvala Bogu

Kaj je torej počitek glede na to zapoved? Je trenutek zrenja, je trenutek hvale, ne bega. Je čas, ko gledamo stvarnost in rečemo: kako lepo je življenje! Nasproti počitku kot begu od stvarnosti, dekalog postavi počitek kot blagoslov stvarnosti. Za nas kristjane je središče Gospodovega dneva, nedelje, evharistija, ki pomeni »zahvala«. To je dan, ko Bogu rečemo: Hvala, hvala Gospod, hvala za življenje, za tvoje usmiljenje, za vse tvoje darove. Nedelja ni dan, ko izbrišemo druge dneve, ampak se jih spominjamo, jih blagoslavljamo in se pomirimo z življenjem; pomiriti se z življenjem; koliko ljudi je, ki imajo veliko možnosti za zabavo in ne živijo pomirjeni z življenjem. Nedelja je dan, ko se pomirimo z življenjem, ko rečemo: življenje je dragoceno; ni lahko, včasih je boleče, vendar je dragoceno.

To, da vstopimo v pristen počitek, je Božje delo v nas

To, da vstopimo v pristen počitek, je Božje delo v nas, vendar pa zahteva, da se oddaljimo od prekletstva in njegove očarljivosti (prim. Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 83). Zelo lahko je namreč vdajati srce nesreči in poudarjati razloge za naše nezadovoljstvo. Blagoslov in veselje kažeta na odprtost za dobro, ki je zrel vzgib srca. To, kar je dobro, je ljubeče in se nikoli ne vsiljuje. Potrebno ga je izbrati.

Resnični mir ne pomeni spremeniti svoje zgodovine, ampak jo sprejeti

Mir je potrebno izbrati, ne more se ga vsiliti in ne najde se ga naključno. Ko se človek oddalji od bridkih nagnjenj svojega srca, se mora pomiriti s tem, od česar beži. Potrebno se je spraviti z lastno zgodovino, z dejstvi, ki jih ne sprejemamo, s težavnimi obdobji svojega življenja. Vprašam vas: se je vsakdo izmed vas spravil z lastno zgodovino? 

To je vprašanje, ki ga moramo premisliti: sem se spravil z lastno zgodovino? Resnični mir namreč ne pomeni spremeniti svoje zgodovine, ampak jo sprejeti, ovrednotiti – takšno, kakršna je bila.
Kolikokrat smo srečali bolne kristjane, ki so nas potolažili z vedrino, ki je ne najdemo pri veseljakih in uživačih. In videli smo ponižne in uboge, ki so se veselili drobnih milosti s srečo, ki je imela okus po večnosti.

Izbrati življenje je odprtost Svetemu Duhu, ki nas vodi po sledeh Kristusa

Gospod v Peti Mojzesovi knjigi pravi: »Predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoji potomci.« (30,19) Ta izbira je »fiat« (oz. zgodi se) Device Marije, je odprtost Svetemu Duhu, ki nas vodi po sledeh Kristusa, Njega, ki se izroči Očetu v najbolj dramatičnem trenutku in tako vstopi na pot, ki vodi k vstajenju.

Življenje postane lepo, ko se o njem začne misliti dobro

Kdaj življenje postane lepo? Ko se o njem začne misliti dobro, ne glede na našo zgodovino. Ko nad dvomom prevlada dar – ta, da je vse milost – in ta sveta misel poruši notranji zid nezadovoljstva, takrat se začne pristen počitek. Življenje postane lepo, ko odpremo srce Božji Previdnosti in odkrijemo, da je res to, kar pravi psalm: »Le v Bogu se spočije moja duša.« (62,2)