Papeževa kateheza: Spoštovati starše, nikoli jih žaliti

Andreja Červek - Vatikan

Hebrejski izraz za spoštovanje nakazuje čast, vrednost, težo, trdnost neke stvarnosti. Ne gre za vprašanje zunanjih izrazov, ampak za resnico. Spoštovati Boga v spisih pomeni priznati njegovo stvarnost, računati na njegovo navzočnost, kar se izraža tudi z obredi, predvsem pa pomeni Bogu dati v življenju pravo mesto. Kot je dejal sveti oče, »spoštovati očeta in mater torej pomeni priznati njuno pomembnost tudi s konkretnimi dejanji, ki izražajo predanost, naklonjenost in skrb«.

Spoštovanje staršev – srečno življenje

Po papeževih besedah pa ne gre samo za to. Četrta zapoved ima posebno značilnost: vsebuje namreč posledico. Pravi: »Spoštuj očeta in mater, kakor ti je zapovedal Gospod, tvoj Bog, da se podaljšajo tvoji dnevi in da ti bo dobro na zemlji, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog« (5 Mz 5,16). Spoštovanje staršev vodi v dolgo in srečno življenje. Beseda sreča se v Dekalogu pojavi samo v povezavi z odnosom s starši.

Otroštvo zaznamuje vse življenje

Ta večtisočletna modrost govori o tem, kar so človeške znanosti znale ugotoviti šele pred slabim stoletjem. In to je, da otroštvo zaznamuje vse življenje. Včasih lahko z lahkoto vidimo, če je nekdo odraščal v zdravem in uravnoteženem okolju. In prav tako, ali oseba prihaja iz izkušnje zapuščenosti in nasilja. Naše otroštvo je kakor neizbrisno črnilo, izraža se v okusih, v načinih obstajanja, tudi v poskusih, da bi skrili rane svojega izvora.

Čeprav otroštvo ni srečno, je otrok lahko srečen

Četrta zapoved pa pravi še nekaj več. Ne govori o dobroti staršev, ne zahteva, naj so očetje in matere popolni. Govori o drži otrok, pri tem pa pušča ob strani zasluge staršev. Pove nekaj izjemnega in osvobajajočega: četudi niso vsi starši dobri in niso vsa otroštva vesela, so vsi otroci lahko srečni, kajti dosega izpolnjenega in srečnega življenja je odvisna od prave hvaležnosti do tistega, ki ga je dal na svet.

Pomislimo, kako zelo je lahko ta zapoved konstruktivna za mnoge mlade, ki prihajajo iz bolečih zgodb, in za vse tiste, ki so v mladosti trpeli. Mnogi svetniki in mnogi kristjani so po bolečem otroštvu živeli svetlo življenje, kajti zahvaljujoč Jezusu Kristusu so se spravili z življenjem. Papež je spomnil na mladega Sulprizia, ki bo prihodnji mesec razglašen za svetnika. Pri devetnajstih letih je končal svoje življenje, spravljen z mnogimi bolečinami. Njegovo srce je bilo mirno in nikoli ni zanikal svojih staršev. Pomislimo na svetega Kamila de Lellisa, ki je iz neurejenega otroštva zgradil življenje ljubezni in služenja. Spomnimo se svete Jožefine Bakhite, ki je odraščala v strašnem suženjstvu, ali blaženega Karla Gnocchija, sirote in reveža. Papež je navedel še svetega Janeza Pavla II., ki je bil v nežnih letih zaznamovan z izgubo matere.

Bog nas pripravlja na življenje njegovih otrok

Človek, ne glede iz kakšne zgodbe prihaja, iz te četrte zapovedi dobi smernico, ki vodi h Kristusu. »V njem se namreč razodeva resnični Oče, ki nam ponuja ponovno rojstvo od zgoraj (glej Jn 3,3-8). Uganke našega življenja se razsvetlijo, kadar odkrijemo, da nas Bog od vedno pripravlja na življenje njegovih otrok, kjer je vsako dejanje poslanstvo, prejeto od njega,« je izpostavil Frančišek.

Nikoli žaliti mame ali očeta

Naše rane začnejo biti zmožnosti, ko po milosti odkrijemo, da dejanska uganka ni »zakaj?«, ampak »za koga?«. Za koga se mi je to zgodilo? Za kakšno dejanje me je Bog koval skozi mojo zgodbo? Tako se vse spremeni, vse postane dragoceno, vse postane konstruktivno. »Tako lahko začnemo spoštovati svoje starše s svobodo odraslih otrok in z usmiljenim sprejemanjem njihovih omejitev,« je dejal papež Frančišek in povzel: »Spoštovati starše, saj so nam dali življenje. Če si se oddaljil od svojih staršev, potrudi se in se vrni k njim, morda so že ostareli.« Opozoril je, da obstaja navada grdega govorjenja in kletvic, ki se nanašajo na starše drugih ter pozval, naj nikoli ne žalimo staršev drugih oseb: »Mame se nikoli ne žali! Nikoli žaliti očeta. Nikoli!« Pozval je, naj vsak v sebi sklene, da ne bo nikoli žalil mame ali očeta koga drugega. Dali so jim namreč življenje in se jih ne sem žaliti.

»To čudovito življenje nam je podarjeno, ni nam vsiljeno. Preroditi se v Kristusu je milost, ki jo svobodno sprejmemo (glej Jn 1,11-13), in je zaklad našega krsta, v katerem je po delovanju Svetega Duha en sam naš Oče, tisti, ki je v nebesih (glej Mt 23,9; 1 Kor 8,6; Ef 4,6),« je še dejal papež ob koncu kateheze.