Sveti oče med homilijo: Pri Bogu je klic siromakov uslišan, kaj pa pri nas?

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Poglejmo tri dejanja, ki jih Jezus stori v evangeliju. Prvo. Sredi belega dneva, odpusti: odpusti množice v trenutku uspeha, ko so mu vzklikali, ker je pomnožil kruh. Medtem, ko so učenci želeli uživati v slavi, jih takoj primora, da odidejo in odslovi množice (prim. Mt 14,22-23). Ljudje ga iščejo, on pa odide sam; ko je bilo vse »navzdol«, se povzpne na goro, da bi molil. Potem gre sredi noči z gore in pride do učencev tako, da hodi po vodi, ki je bila razburkana zaradi vetra. Jezus gre v vsem proti toku: najprej pusti uspeh, potem mirnost. Uči nas, naj imamo pogum pustiti: pustiti uspeh, ki napihuje srce in mirnost, ki uspava dušo.

Puščati to, kar mine, da bi zadržali to, kar ostane

Da bi šli kam? Naproti Bogu – z molitvijo – in naproti tistemu, ki potrebuje pomoč – tako, da ljubimo. To sta resnična zaklada življenja: Bog in bližnji. Vzpenjati se proti Bogu in spuščati se k bratom, to je smer, ki jo je pokazal Jezus. On nas odvrača od tega, da bi se nemoteno pasli na udobnih planjavah življenja, od tega, da bi brezdelno životarili sredi vsakodnevnih drobnih zadovoljstev. Jezusovi učenci niso ustvarjeni za predvidljivo mirnost običajnega življenja. Kakor njihov Gospod, živijo na poti, lahkotni, pripravljeni pustiti slave določenega trenutka, pozorni, da se ne bi navezovali na dobrine, ki minejo. Kristjan ve, da je njegova domovina drugje, ve, da je že zdaj – kot spominja apostol Pavel v drugem berilu – »sodržavljan svetih in domačin pri Bogu« (prim. Ef 2,19). Mi ne živimo zato, da bi kopičili, naša slava je v tem, da puščamo to, kar mine, da bi zadržali to, kar ostane. Prosimo Boga, da bi bili podobni Cerkvi, ki je opisana v prvem berilu: vedno v gibanju, izkušena v puščanju tega, kar mine, in zvesta v služenju (prim. Apd 28,11-14). Prebudi nas, Gospod, iz brezdelnega ravnodušja, iz mirnega brezvetrja naših varnih pristanišč. Odveži nas od privezovanj avtoreferenčnosti, ki obtežuje življenje, osvobodi nas iskanja naših lastnih uspehov. Nauči nas, da bi znali puščati, da bi nastavili življenjsko pot na tvojo: naproti Bogu in naproti bližnjemu.

Samo Jezus premaga naše velike sovražnike

Drugo dejanje: sredi noči Jezus opogumi. Gre k svojim, ki so pogreznjeni v temo, hodi po morju (v. 25). V resnici je šlo za jezero, vendar pa je morje, z globino svojih podzemnih temin, v tistem času spominjalo na sile zla. Z drugimi besedami, Jezus gre svojim naproti tako, da potepta zlobne človekove sovražnike. To je pomen tega znamenja: ne gre za neke vrste slaven izraz moči, ampak za razodetje pomirjujoče gotovosti, da Jezus, samo Jezus, premaga naše velike sovražnike: hudiča, greh, smrt, strah. Tudi nam danes pravi: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se! (v. 27)«

Le z Jezusom postanemo tudi mi sposobni opogumljati

Čoln našega življenja pogosto pretresajo valovi in sunki vetrov in ko so vode mirne, se kmalu ponovno razburkajo. Takrat se jezimo na viharje tistega trenutka, ki se zdijo naše edine težave. Vendar pa težava ni vihar v določenem trenutku, ampak način, na katerega krmarimo v življenju. Skrivnost dobrega krmarjenja je v tem, da na krov povabimo Jezusa. Krmilo življenja je potrebno dati Njemu, da bo On tisti, ki bo upravljal smer. Le On je tisti, ki da življenje v smrti in upanje v bolečini; le On ozdravlja srce z odpuščanjem in osvobaja strahu z zaupanjem. Povabimo danes Jezusa v čoln življenja. Kakor učenci bomo izkusili, da se takrat, ko je na krovu On, vetrovi pomirijo (prim. v. 31) in se nikoli ne potone. In le z Jezusom postanemo tudi mi sposobni opogumljati. Zelo potrebujemo ljudi, ki bi znali tolažiti, vendar ne s praznimi besedami, ampak z besedami življenja. V Jezusovem imenu je mogoče podariti resnično tolažbo. Niso uradne in predvidljive spodbude tiste, ki poživljajo, ampak Jezusova prisotnost. Opogumi nas, Gospod: ko nas boš potolažil ti, bomo resnični tolažniki za druge.

Začetek vere: prepoznati se potrebne zveličanja

Tretje dejanje: Jezus sredi viharja iztegne roko (prim. v. 31). Zgrabi Petra, ki je prestrašen dvomil in je medtem, ko se je potapljal, zavpil: »Gospod, reši me!« (v. 30) Lahko se postavimo na Petrovo mesto: smo maloverneži in tukaj smo, da bi prosjačili za zveličanje. Smo reveži brez resničnega življenja in potrebujemo iztegnjeno Gospodovo roko, ki nas bi povlekla iz zla. To je začetek vere: izprazniti se ošabnega prepričanja, ko se sami sebi zdimo na mestu, sposobni, samostojni in se prepoznati potrebne zveličanja. Vera raste v tem ozračju, v ozračju, kateremu se prilagodi tako, da smo skupaj s tistimi, ki se ne poveličujejo, ampak potrebujejo pomoč in prosijo zanjo. Zato je za vse nas pomembno živeti vero v stiku s pomoči potrebnimi. Ne gre za sociološko izbiro, ampak za teološko nujnost. Pomeni prepoznati se kot berači zveličanja, bratje in sestre vseh, posebej revnih, ki so Gospodovi ljubljenci. Tako zajamemo duh evangelija: »duh uboštva in ljubezni – pravi koncil – je vendar slava in pričevanje Cerkve« (Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu, 88).

Krivica je pokvarjena korenina revščine

Jezus je prisluhnil Petrovemu kriku. Prosimo za milost, da bi prisluhnili kriku tistih, ki živijo v razburkanih vodah. Krik siromakov: je zadušen krik otrok, ki se ne morejo roditi, malih, ki trpijo zaradi lakote, otrok, ki so navajeni na hrup bomb namesto na vesel vrišč igranja. Je krik ostarelih, ki so zavrženi in zapuščeni. Je krik tistega, ki mora soočati viharje življenja brez prisotnosti prijatelja. Je krik tistega, ki mora bežati, zapustiti dom in zemljo brez gotovosti, da bo našel zavetišče. Je krik celotnih ljudstev, katerim so odvzeta tudi ogromna naravna bogastva, ki jih imajo. Je krik mnogih Lazarjev, ki jočejo, medtem ko se nekaj bogatašev gosti s tem, kar po pravici pripada vsem. Krivica je pokvarjena korenina revščine. Krik revnih postaja vsak dan močnejši, a vsak dan manj slišan, saj nad njim prevlada hrušč nekaterih bogatih, ki jih je vedno manj in postajajo vedno bogatejši.

Kristjan ne sme stati križem rok

Pred poteptanim človeškim dostojanstvom se pogosto ostane križem rok ali pa se odprejo roke, ki so nemočne pred temno silo zla. Vendar pa kristjan ne sme stati križem rok, ravnodušno ali odprtih rok, fatalist, ne. Verni iztegne roko, kakor stori Jezus z njim. Pri Bogu je klic siromakov uslišan, kaj pa pri nas? Imamo oči, da bi videli, ušesa, da bi slišali, iztegnjene roke, da bi pomagali? »Kristus sam na ves glas poziva svoje učence k ljubezni« (prav tam). Prosi nas, naj ga prepoznamo v tistem, ki je lačen in žejen, je tujec, oropan dostojanstva, bolan in v ječi (prim. Mt 25,35-36).

Naša iztegnjena roka: zastonjska dejanja

Gospod iztegne roko: gre za zastonjsko dejanje, ni dolžno. Tako se dela. Nismo poklicani storiti dobro le tistim, ki nas imajo radi. Povrniti je normalno, vendar pa Jezus prosi, naj gremo preko (prim. Mt 5,46): naj damo tistemu, ki nima, da bi povrnil, to je ljubiti zastonjsko (prim. Lk 6,32-36). Poglejmo naše dneve: ali med mnogimi stvarmi storimo kaj zastonjskega, nekaj za koga, ki ne more povrniti? To bo naša iztegnjena roka, naše resnično bogastvo v nebesih.

Gospod, pomagaj nam, da bi ljubili, kakor ljubiš ti

Iztegni roko k nam, Gospod. Pomagaj nam, da bi ljubili, kakor ljubiš ti. Nauči nas puščati to, kar mine, opogumljati tistega, ki je ob nas, zastonjsko darovati tistemu, ki je v potrebi. Amen.