Papež med vigilijo: Biti »influencer« v 21. stoletju pomeni biti varuhi korenin

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Gospod želi, da se udeležimo zgodovine ljubezni

Dragi mladi, dober večer! Videli smo ta lep prizor o drevesu življenja, ki nam kaže, kako je življenje, ki nam ga daje Jezus, zgodovina ljubezni, zgodovina življenja, ki se želi pomešati z našim ter pognati korenine v zemlji vsakega izmed nas. Tisto življenje ni odrešenje, ki je obešeno »na oblaku« in čaka, da bi ga prenesli, niti nova »aplikacija«, ki jo je potrebno odkriti ali miselna vaja, ki je sad tehnik osebne rasti. Življenje, ki nam ga ponuja Jezus, prav tako ni program za pomoč, s katerim se naučimo zadnjih novosti. Odrešenje, ki nam ga podarja Gospod, je povabilo, da bi sodelovali pri zgodovini ljubezni, 

ki se prepleta z našimi zgodovinami; ki živi in se želi roditi med nami, da bi mogli obroditi sad tam, kjer smo, kakršni smo in s komer smo. Gospod prihaja tja, da bi sadil in se vsadil; On je tisti, ki prvi reče »da« našemu življenju, On je vedno prvi, prvi, ki reče »da« naši zgodovini in želi, da tudi mi rečemo »da« skupaj z Njim. On vedno hodi pred nami, vedno je prvi.

Marija ni bila influencerka, a je imela največji vpliv v zgodovini

Tako je presenetil Marijo in jo povabil, naj postane del te zgodovine ljubezni. Nedvomno se mladenka iz Nazareta ni pojavljala v »družabnih omrežjih« tedanjega časa, ni bila influencerka (vplivnica), vendar pa je, ne da bi želela ali si za to prizadevala, postala žena, ki je imela največji vpliv v zgodovini.

Lahko bi rekli, z otroškim zaupanjem, Marija, Božja »influencerka«. Z malo besedami je imela pogum reči »da« ter zaupati v Božjo ljubezen in obljube, ki je edina sila, ki more prenavljati, ki more vse stvari delati nove. In vsi mi imamo danes v sebi nekaj novega. Danes moramo poskrbeti za to, da bo Bog prenovil nekaj v našem srcu. Malo pomislimo: kaj je tisto, kar želim, da bi Bog prenovil v mojem srcu?

»Da« in želja služiti sta bila  močnejša od dvomov in težav

Vedno pretrese moč Marijinega »da«-ja, tistega »zgodi se mi«, ki ga je izrekla angelu. To je bilo drugače kot pa pasivno ali sprijaznjeno sprejemanje, bilo je nekaj drugega kot »da«, ki pomeni »Prav, poskusimo videti, kaj se bo zgodilo.« Marija ni poznala tega izraza – poglejmo, kaj se bo zgodilo; bila je odločna, razumela je, za kaj je šlo in je rekla »da« brez ovinkarjenja. Šlo je za nekaj več, za nekaj drugačnega. Bil je »da« tistega, ki se želi vključiti in tvegati, ki želi staviti vse, brez kakršnegakoli drugega zagotovila kot je gotovost, da je vedela, da je prinašalka obljube.

Marija, »Božja influencerka«

Če vprašam vsakogar izmed vas: se čutite prinašalci obljube? Kakšno obljubo imam v srcu, obljubo, ki jo moram uresničiti? Marija je imela nedvomno težko poslanstvo, vendar pa težave niso bile razlog za to, da bi rekla »ne«. Gotovo je imela težave, vendar pa niso bile kot tiste, ki se pojavijo, kadar nas strahopetnost ohromi, ker nam ni vse jasno ali nimamo vsega zagotovljenega vnaprej. Marija ni kupila življenjskega zavarovanja, ona je izpolnila svoj delež, rekla je »da«. Zato je »influencerka«: je »Božja influencerka«. Njen »da« in želja služiti sta bila močnejša od dvomov in težav.

Sveti oče se je v nadaljevanju navezal na pričevanje Erike in Rogelia, katerima so se v 22 letih zakona rodili štirje otroci. Zadnja nosečnost je bila visoko tvegana, zdravniki pa so v 17. tednu potrdili, da ima hčerka, ki sta jo pričakovala, Downov sindrom. Kljub začetnim negotovostim in skrbem, sta hvaležna za življenje Ines, ki ima danes dve leti in osem mesecev.

Pričevanje Erike in Rogelia

Ta večer prav tako slišimo, kako Marijin »da« odmeva in se širi iz roda v rod. Mnogi mladi po Marijinem zgledu tvegajo in stavijo, ker jih vodi obljuba. Hvala, Erika in Rogelio, za pričevanje, ki sta nam ga podarila. Bila sta pogumna, hvala! Podelila sta vajine strahove, težave in vso negotovost, ki sta jo doživljala, ko sta pričakovala rojstvo hčerke Ines. V določenem trenutku sta rekla: »Nas, starše, zaradi različnih razlogov, veliko stane, da sprejmemo prihod otroka, ki je bolan ali ima posebne potrebe,« to je gotovo in razumljivo. Vendar pa je bilo presenetljivo, ko sta dodala: »Ko se je najina hči rodila, sva se odločila, da jo bova ljubila z vsem srcem.« Pred njenim prihodom, ob vseh novicah in težavah, ki so se pojavljale, sta sprejela odločitev in kakor Marija rekla »zgodi se nama«, odločila sta se, da jo bosta ljubila. Pred krhkim, nezaščitenim, pomoči potrebnim življenjem vajine hčerke, je bil vajin odgovor »da«, in tako imamo Ines. Imela sta pogum verjeti, da svet ni le za močne! Hvala!

Reči »da« pomeni imeti pogum objeti življenje

Reči »da« Gospodu pomeni imeti pogum objeti življenje tako, kot pride, z vso svojo šibkostjo in majhnostjo; mnogokrat z vsemi njegovimi nasprotji in pomanjkanjem smisla, z isto ljubeznijo, s katero sta nam govorila Erika in Rogelio. Sprejeti življenje, tako kot pride, pomeni objeti našo domovino, naše družine, naše prijatelje takšne, kot so, tudi z njihovimi šibkostmi in majhnostmi. Da objamemo življenje, se pokaže tudi takrat, ko izrečemo dobrodošlico vsemu tistemu, kar ni popolno, temu, kar ni ne čisto

 ne destilirano, vendar pa zato ni nič manj vredno ljubezni. Ali morda oseba zato, ker ima posebne potrebe ali je šibka, ni vredna ljubezni? Ali nekdo zaradi dejstva, da je tujec, da je naredil napako, da je bolan ali v zaporu ni vreden ljubezni? Jezus je storil tole: objel je gobavca, slepega in hromega, objel je farizeja in grešnika. Objel razbojnika na križu ter objel in odpustil celo tistim, ki so ga križali.

Gospodova ljubezen večja od vseh naših protislovij

Zakaj? Zato, ker je lahko rešeno le tisto, kar je ljubljeno. Ne morete rešiti človeka, ne morete rešiti situacije, če je ne ljubite. Le tisto, kar se ljubi, je lahko rešeno. Ponovimo skupaj? Preoblikovano je lahko le tisto, kar se objame. Ne pozabite tega. Zato nas je Jezus rešil: ker nas ljubi. Ne glede na to, kaj mi storimo, nas On ljubi in rešuje. Zato je Gospodova ljubezen je večja od vseh naših protislovij, od vseh šibkosti in vseh naših omejenosti, vendar pa želi prav preko naših protislovij, šibkosti in omejenosti pisati to zgodovino ljubezni. On je objel izgubljenega sina, objel je Petra po njegovih zatajitvah in nas objema vedno, vedno, po naših padcih tako, da nam pomaga vstati in se ponovno postaviti na noge. Resnični padec, tisti, ki nam more uničiti življenje, je namreč ostati na tleh in si ne pustiti pomagati.

Prvi korak je v tem, da se ne bojimo sprejeti življenja tako, kot pride, da se ne bojimo objeti življenja! Takšno, kakršno je. To je drevo življenja, ki smo ga danes videli.

Papež Frančišek je v nadaljevanju svojega nagovora razmišljal o problemih pomanjkanja dela in izobrazbe, s katerima se mora danes soočati veliko mladih.  Oprl se je na pričevanje Alfreda, 20-letnega Panamca, ki je najstarejši izmed sedmih otrok. Zaradi težke finančne situacije v družini se je moral pri 16 letih pustiti šolo in je začel delati skupaj s svojim očetom. Kmalu je bil tudi brez dela in zapadel v droge. Nekaj časa je bil tudi v zaporu, vendar pa je kmalu ponovno našel pravo pot, ko ga je sprejela Fundacija Janeza Pavla II.

Štirje »brez«: brez dela, izobrazbe, skupnosti, družine

Hvala, Alfredo, za tvoje pričevanje in pogum, da si ga podelil z vsemi nami. Zelo me je nagovorilo, ko si rekel: »Začel sem delati v gradbeništvu, vse dokler se ta projekt ni zaključil. Brez zaposlitve so stvari postale drugačne: brez šole, brez dela in brez službe«. Jaz jih bom povzel v štiri »brez«, zaradi katerih naše življenje ostaja brez korenin in se posuši: brez dela, brez izobrazbe, brez skupnosti, brez družine. Ti štirje »brez« ubijajo.  

Pomen močnih korenin

Nemogoče je, da človek raste, če nima močnih korenin, ki pomagajo biti dobro pokonci in pritrjen v zemljo. Lahko se je izgubiti, ko se ne moreš nikamor pritrditi. To je vprašanje, ki si ga moramo zastaviti mi, ostareli, ki smo tukaj; pravzaprav je vprašanje, ki bi nam ga morali zastaviti vi, mladi, in mi bi vam morali odgovoriti: kakšne korenine vam dajemo, kakšne temelje, na katerih se boste zgradili kot osebe, vam ponujamo? To je vprašanje za nas, ostarele.

Odgovoriti ne le zakaj živim, ampak za koga živim

Kako lahko je kritizirati mlade in godrnjati, če jih prikrajšamo za priložnosti za delo, izobraževanje in v skupnosti, katerih bi se lahko oklenili in sanjali prihodnost! Brez izobrazbe je težko sanjati prihodnost; brez dela je zelo težko sanjati prihodnost; brez družine in skupnosti je skoraj nemogoče sanjati prihodnost. Sanjati prihodnost namreč

 pomeni naučiti se odgovoriti ne le zakaj živim, ampak za koga živim, za koga se splača dati življenje.

Kot nam je rekel Alfredo, ko se nekdo umakne in ostane brez dela, brez izobrazbe, brez skupnosti in brez družine, se ob koncu dneva čuti prazen in končno zapolni to praznino s čimerkoli, s kakršnokoli zelenjavo. Saj zdaj ne vemo več, za koga živeti, se boriti in koga ljubiti. Ostarele, ki so tukaj in tiste, ki nas gledajo, sprašujem: kaj delaš za to, da bi ustvarjal prihodnost, željo po prihodnosti v današnjih mladih? Si se sposoben boriti za to, da bi se lahko šolali, da bi imeli delo, družino, da bi imeli skupnost? Vsakdo izmed nas, ostarelih, mora odgovoriti v svojem srcu.

Mnogi mladi čutijo, da so za druge prenehali obstajati

Spominjam se, da me je nekoč, ko sem se pogovarjal s skupino mladih, nekdo izmed njih vprašal: »Oče, zakaj se danes toliko mladih ne sprašuje, če Bog obstaja ali s težavo verujejo Vanj in se v življenju ne želijo potruditi?« In jaz sem odgovoril: »In vi, kaj mislite?« Med različnimi odgovori, ki so prišli na dan v pogovoru, je bil eden, ki me je v srce ganil in je povezan z izkušnjo, ki jo je podelil tudi Alfredo: »Mnogi izmed njih čutijo, da so počasi za druge prenehali obstajati, pogosto se čutijo nevidni.« Mnogi mladi čutijo, da za druge ne obstajajo več; za družino, za skupnost … To je kultura zapuščenosti in pomanjkanja spoštovanja. Ne pravim, da vsi, vendar pa mnogi čutijo, da nimajo veliko ali nič, kar bi lahko dali, saj nimajo realnega prostora, kjer bi se čutili nagovorjeni. Kako naj mislijo, da Bog obstaja, če oni že zdavnaj ne obstajajo več za svoje brate in za družbo? Tako jih spodbujamo, da ne gledajo na prihodnost in zapadejo v past katerekoli droge, v stvari, ki jih uničujejo. Lahko se vprašamo: Kaj jaz storim z mladimi, ki jih vidim? Jih kritiziram ali mi ni mar? Ali je res, da so zame že zdavnaj nehali obstajati?

Čutiti se upoštevanega in povabljenega je več kot biti »v omrežju«

Dobro vemo, da ni dovolj biti ves dan povezani, da bi se čutili priznani in ljubljeni. Čutiti se upoštevanega in povabljenega k nečemu je več kot biti »v omrežju«. Pomeni najti prostor, v katerem se boste lahko s svojimi rokami, s svojim srcem in s svojo glavo čutili del večje skupnosti, ki vas potrebuje in ki jo tudi vi potrebujete. To so svetniki zelo dobro razumeli. Mislim na primer na don Boska, ki ni šel iskat mladih v nek oddaljen ali poseben kraj, ampak se je naučil gledati vse, kar se je dogajalo v njegovem mestu, z Božjimi očmi. 

Tako ga je pretreslo na stotine zapuščenih otrok in mladih, ki niso imeli šole, službe in prijateljske roke skupnosti. V tistem mestu je živelo veliko ljudi in mnogi so kritizirali tiste mlade, vendar pa jih niso znali gledati z očmi Boga. Don Bosko je to storil in je znal storiti prvi korak: objeti življenje tako, kot se ponudi; in od tam se ni bal storiti drugega koraka: ustvariti z njimi skupnost, družino, v kateri so se preko dela in učenja čutili ljubljeni. Dati jim korenine, da bi se jih oklenili in lahko prišli v nebo.

Sprejeti življenje v vsej njegovi celoti in kompleksnosti

Mislim na mnoge kraje naše Latinske Amerike, ki spodbujajo to, kar imenujejo velika družina Kristusovega doma, v istem duhu ki ga ima Fundacija Janez Pavel II., o kateri je govoril Alfredo; mislim na mnoge druge centre, ki se trudijo sprejeti življenje tako, kakor pride, v vsej njegovi celoti in kompleksnosti, saj vedo, da je »za drevo upanje: če ga kdo poseka, spet požene, njegov poganjek ne odneha« (Job 14,7).

Biti »influencer« v 21. stoletju pomeni biti varuhi korenin

Vedno se je mogoče prenoviti in pognati, kadar obstaja skupnost, toplina doma, kjer se lahko požene korenine, ki nudi potrebno zaupanje in pripravlja srce, da bi odkrilo novo obzorje: obzorje otroka, ki je ljubljen, iskan, najden in podarjen za poslanstvo. Gospod je navzoč preko konkretnih obrazov. Reči »da« tej zgodovini ljubezni, je reči »da« temu, da postanemo orodja, s katerimi gradimo v svojih četrtih, cerkvenih skupnostih, ki so sposobne prehoditi ulice mest, da bi objeli in stkali nove odnose. Biti »influencer« v 21. stoletju pomeni biti varuhi korenin, varuhi vsega tega, kar preprečuje, da bi naše življenje postalo »plinasto« in bi izhlapelo v nič. Vi, ostareli, bodite varuhi vsega tistega, kar nam omogoča, da čutimo, da smo del drug drugega, varuhi vsega tega, kar nam omogoča, da si medsebojno pripadamo.

V zadnjem delu nagovora pa se je papež Frančišek navezal na pričevanje Nirmeen iz Palestine, za katero je bil Svetovni dan mladih v Krakovu začetek novega življenja. Čeprav je bila krščena, je vera ni zanimala. Glede na to, da so na področju, od koder prihaja, kršene mnoge temeljne pravice, je mislila, da je, če ne bo živela kot kristjanka, drugi ne bodo nadlegovali. V Krakovu pa je bi odločilen trenutek za njeno vero, saj se je tam spovedala in prejela prvo sveto obhajilo ter nadaljuje osebno pot odnosa z Gospodom, saj je spoznala Njegovo usmiljeno ljubezen v svojem življenju. Mlade v Panami je povabila, naj tudi oni dopustijo, da Jezus vstopi v njihova srca, saj ne bodo razočarani.

Izkušnja Nirmeen na SDM v Krakovu: korenine, pripadnost

Tako je živela Nirmeen na Svetovnem dnevu mladih v Krakovu. Srečala je skupnost, ki je bila živa, vesela, ki ji je prišla naproti, ji dala občutek pripadnosti, identitete; pomagala ji je, da se je čutila del nje in ji omogočila, da je živela veselje, ki sporoča, da jo je srečal Jezus. Nirmeen se je Jezusu izogibala, držala se je na razdalji, dokler ji nekdo ni pomagal, da je pognala korenine, doživela občutek pripadnosti in ta skupnost jo je opogumila, da je začela to pot, o kateri nam je danes povedala.

Resnična veličina človeka

Eden izmed latinskoameriških svetnikov se je nekoč vprašal: »Ali bo napredek družbe namenjen samo temu, da bi imeli zadnji model avtomobila ali kupili zadnjo tehnologijo na tržišču? Ali je v tem vsa veličina človeka? (Sv. Albert Hurtado, Meditación de Semana Santa para jóvenes, 1946). Vprašam vas, mladi: želite to veličino? 

Želite to veličino ali ne? … Tukaj se ne sliši dobro … [odgovorijo: Ne!] … Ne sliši se … [odgovorijo: Ne!] Veličina ni v tem, da imaš zadnji model avtomobila ali zadnjo tehnologijo, ki je dostopna na tržišču. Ustvarjeni ste bili za nekaj večjega! Marija je to razumela in rekla: »Zgodi se mi!« Erika in Rogelio sta to razumela in sta rekla: »Zgodi se nama!« Alfredo je to razumel in rekel: »Zgodi se mi!« Nirmeen je to razumela in rekla: »Zgodi se mi!« To smo tukaj slišali. Prijatelji, vprašam vas: Ali ste pripravljeni reči »da«? [odgovorijo: Da!] Torej ste razumeli, kako je potrebno odgovoriti!

Le ljubezen je tista, ki nas dela bolj človeške

Evangelij nas uči, da svet ne bo boljši zato, ker bo manj bolnih, šibkih, krhkih ali ostarelih ljudi, za katere je potrebno poskrbeti; prav tako ne zato, ker bo manj grešnikov; ne, zato ne bo boljši. Svet bo boljši takrat, ko bo več oseb, ki bodo, tako kot ti prijatelji, ki so nam spregovorili, pripravljene in bodo imele pogum verjeti v jutri; v preoblikovalno moč Božje ljubezni. Vas, mladi, vprašam: želite biti »influencerji« v slogu Marije [odgovorijo: Da!], ki je imela pogum reči »zgodi se mi«? Le ljubezen je tista, ki nas dela bolj človeške, ne prepiri, ne le študij: le ljubezen nas dela bolj človeške, polne; vse ostalo so dobri, vendar prazni placebi.  

Pred Jezusom v evharistiji se ne bojte, odprite srce

Kmalu se bomo srečali z Jezusom, z Jezusom živim v evharistiji. Gotovo mu boste imeli za povedati veliko stvari o različnih situacijah v vašem življenju, o vaših družinah ali državah. Ko boste pred Jezusom, iz oči v oči, se ne bojte; bodite pogumni in mu odprite srce, da bi On obnovil ogenj Svoje ljubezni, ki bi vas spodbudila, da bi objeli življenje v vsej njegovi krhkosti in v vsej njegovi majhnosti, pa tudi v vsej veličini ter lepoti. Naj vam Jezus pomaga odkriti lepoto tega, da ste živi in budni. Živi in budni. Ne bojte se Jezusu reči, da želite tudi vi sodelovati v njegovi zgodovini ljubezni v svetu; da ste ustvarjeni za nekaj »več«.

Prijatelji, prav tako vas prosim, da v tistem iz oči v oči z Jezusom molite zame, da se tudi jaz ne bi bal objeti življenja, da bi mogel ohranjati korenine in bi z Marijo rekel: »Zgodi se mi po tvoji besedi!«