Papež v hiši Dobrega Samarijana: Učiti se biti potrpežljivi in si odpuščati

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Dragi mladi, spoštovani direktorji, sodelavci in pastoralni delavci, prijateljice in prijatelji! Hvala, pater Domingo, za besede, ki si mi jih namenil v imenu vseh. Zelo sem si želel tega srečanja z vami, ki ste tukaj v Domu-družini dobri Samarijan, kakor tudi z drugimi tukaj navzočimi mladimi iz Doma-družine sv. Jožefa sester dejavne ljubezni in iz Doma Ljubezni kongregacije Jezusovih bratov Kkottonngae. Biti z vami, je zame vzrok za obnovitev upanja. Hvala, da to omogočate!

»Tukaj sem se ponovno rodil«

Ko sem se pripravljal na to srečanje, sem prebral pričevanje enega od članov te hiše, ki se me je dotaknilo v srce, saj je rekel: »Tukaj sem se ponovno rodil«. Ta dom in vsi centri, katerih predstavniki ste tukaj, so znamenje novega življenja, ki nam ga Gospod želi podariti. Lahko je potrditi v veri nekatere brate, ko se pri njih vidi, kako mazilijo rane, zdravijo upanje in spodbujajo k verovanju. Iz tega se ne samo na novo porajajo tisti, ki bi jih lahko imenovali »prvotni koristniki« vaših domov; tu se porajata Cerkev in vera ter se preko dejavne ljubezni nenehno obnavljata. Ponovno se začenjamo roditi, ko nam Sveti Duh podari oči, da vidimo druge, kakor nam je rekel p. Domingo, ne samo kot svoje sosede, kar pomeni že veliko, ampak kot svoje bližnje.

»In kdo je moj bližnji?«

Evangelij nam pove, da so nekoč vprašali Jezusa: »In kdo je moj bližnji?« (Lk 10,29). Ni odgovoril s teorijami, niti ni imel lepega in vzvišenega govora, temveč je za to uporabil priliko, tisto o Dobrem Samarijanu, torej konkreten zgled realnega življenja, ki ga vi vsi dobro poznate in ga živite. Bližnji je predvsem obraz, ki ga srečamo na poti in zaradi katerega se pustimo premakniti in biti ganjeni. Premakniti iz svojih shem in prioritet in biti notranje ganjeni od tega, kar ta oseba živi, da mu naredimo prostor na našem potovanju. Tako je to razumel dobri Samarijan pred človekom, ki so ga pustili napol mrtvega na robu ceste in sicer ne samo od nekaj roparjev, temveč tudi zaradi ravnodušnosti nekega duhovnika in nekega levita, ki nista imela poguma pomagati mu, kajti tudi ravnodušnost rani in ubija. Eni zaradi ubogega novčiča, druga iz strahu, da bi se okužila, zaradi zaničevanja ali družbene odvratnosti, so brez težav pustili tega človeka ležati na cesti. Dobri Samarijan, kakor vsi vaši domovi, nam pa kaže, da je bližnji predvsem oseba, nekdo s konkretnim, realnim obrazom in ne nekaj, mimo katere se lahko gre ali pa se jo ignorira, pa naj bo njegovo stanje takšno ali drugačno.

To je obraz, ki k sreči nadleguje naše življenje, saj nas spominja ter nas postavlja na pot tistega, kar je resnično pomembno ter nas osvobaja banaliziranja ter tega, da bi naša hoja za Gospodom postala nepotrebna.

Tihi in materinski obraz Cerkve

Biti tukaj pomeni, dotakniti se tihega in materinskega obraza Cerkve, ki je sposoben prerokovati in ustvarjati dom, ustvarjati skupnost. Obraz Cerkve, ki se ga običajno ne vidi ali gre mimo neopažen, pa je vendarle znamenje konkretnega Božjega usmiljenja in nežnosti, vidno znamenje dobre novice vstajenja, ki danes deluje v našem življenju.

Učiti se biti potrpežljivi, si odpuščati

Ustvariti dom je ustvariti družino; je naučiti se čutiti povezani z drugimi onkraj koristnosti ali funkcionalnosti, po katerima čutimo življenje malo bolj človeško. Ustvariti dom, pomeni dovoliti, da prerokba dobi konkretnost in postanejo naše ure in naši dnevi manj negostoljubni, manj  ravnodušni in brezimni. Pomeni ustvarjati vezi, ki se gradijo s preprostimi vsakodnevnimi gestami, ki jih lahko delamo vsi. Dom, to vsi dobro vemo, potrebuje sodelovanje vseh. Nihče ne more biti nepomemben ali pri temu tuj, saj je vsak potreben kamen za njegovo izgradnjo. To pa vključuje prošnjo Gospodu, naj nam da milost, da se bomo učili biti potrpežljivi, si odpuščati in vsak dan začeti znova. In kolikokrat odpustiti in začeti znova? Sedemdesetkrat sedemkrat, vsakič ko je potrebno. Ustvarjanje močnih odnosov zahteva zaupanje, ki se vsak dan hrani s potrpežljivostjo in odpuščanjem.

Tako se udejanja okušanje čudeža, da se tukaj ponovno rodi; tukaj se vsi ponovno rodimo, saj čutimo učinkovito ljubkovanje Boga, ki nam omogoča sanjati bolj človeški in zato bolj božji svet.

Hvala vsem vam za zgled in za velikodušnost; hvala vašim institucijam, prostovoljcem in dobrotnikom. Hvala vsem, ki omogočajo, da Božja ljubezen postaja vedno bolj konkretna in resnična tako, da se zazremo v oči tistih, ki so okoli nas in jih sprejmemo za svoje bližnje.

Prošnja Materi Devici

Sedaj, ko bomo molili Angel Gospodov, vas bom izročil naši Materi Devici. Prosimo njo, ki je kot dobra Mati izvedenka v nežnosti in bližini, da nas pouči, kako biti pozorni pri odkrivanju, kdo je naš bližnji in nas opogumi, da mu bomo šli brez odlašanja naproti ter mu ponudili dom ter objem, kjer bo lahko našel varnost in ljubezen bratov. To je poslanstvo, v katerega smo vsi vključeni.

Sedaj vas vabim, da položimo pod njen plašč vsa vaša pričakovanja in potrebe, bolečine, ki jih nosite v sebi, rane, ki jih prenašate, da bo kot Dobra Samarijanka prišla k nam ter nam pomagala s svojo materinskostjo, s svojo nežnostjo in s svojim materinskim nasmehom.

Angel Gospodov…

Po molitvi in blagoslovu

Po molitvi in blagoslovu je sveti oče spomnil, da se danes obhaja dan spomina na žrtve holokavsta. Zatem je papež Frančišek izrazil bližino vsem, ki so med dvema nesrečama izgubili življenje v Braziliji in v Mehiki. Izrazil je tudi bližino Venezuelskemu ljudstvu, da bi našli mirno rešitev v tej težki situaciji. Prav tako je z žalostjo zaželel večni mir in pokoj vsem, ki so izgubili življenje v terorističnem napadu na Filipinih. Nadalje je obsodil napad na policijsko šolo v Kolumbiji. Zatem so poimensko skupaj molili za vsakega ubitega kadeta. Zatem je sveti oče prosil za večni mir ubitih in za mir kolumbijskemu ljudstvu.