Papež mladim prestopnikom: Ste mnogo več kot 'etikete'. Zlomiti logiko ločevanja na dobre in slabe

Andreja Červek – Vatikan

Sprejemal je grešnike in z njimi jedel

Homilijo je sveti oče začel z svetopisemskim stavkom iz Lukovega evangelija, ki se je bral med bogoslužjem: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi« (Lk 15,2). Tako so godrnjali nekateri farizeji in pismouki, ko so se pohujševali in zgražali nad Jezusovim obnašanjem. S temi besedami so ga hoteli oblatiti in spraviti na slab glas, a ni jim uspelo drugega kot pokazati na eno od njegovih običajnih in značilnih drž: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi«

Kot je pojasnil papež, se Jezus ne boji približati tistim, ki so zaradi tisočih razlogov nosili težo družbenega sovraštva, kot v primeru cestninarjev – ti so se bogatili z jemanjem svojemu lastnemu ljudstvu in tako izzvali veliko ogorčenosti, ali pa so nosili težo svoje krivde, napak in zmot. Jezus to počne zato, ker ve, da je »v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja« (Lk 15,7).

Medtem ko so se te osebe omejevale samo na godrnjanje ali ogorčenje, s tem pa preprečili in zaprli vsako možno spremembo, spreobrnjenje in vključitev, pa se Jezus približa, se spravi v nevarnost, tvega svoj ugled in vabi, da vedno gledamo proti obzorju, ki je zmožno prenoviti življenje in zgodovino. »Dva precej različna pogleda, ki si nasprotujeta. En sterilen in nerodoviten – godrnjanje in opravljanje, in drugi, ki kliče k preobrazbi in spreobrnjenju – Gospodov pogled,« je zatrdil papež Frančišek in v nadaljevanju spregovoril o teh dveh različnih držah.

Pogled godrnjanja in opravljanja

Mnogi ne prenašajo in ne marajo te Jezusove odločitve, da namreč sprejema grešnike. Najprej napol slišno in na koncu z vpitjem izrazijo svojo nejevoljo, s čimer hočejo oblatiti njegovo obnašanje in obnašanje vseh tistih, ki so bili z njim. Ne sprejemajo in zavračajo to odločitev biti blizu in dati nove priložnosti. »Zdi se, da je življenju ljudi lažje dodeliti nazive in etikete, ki zamrznejo in stigmatizirajo ne samo preteklosti, ampak tudi sedanjost in prihodnost oseb. Etikete, ki navsezadnje ne ustvarjajo drugega kakor ločitve: sem dobri, tja slabi, sem pravični, tja grešniki,« je dejal papež in pojasnil: »Takšna drža izpridi vse, kajti postavi neviden zid, ki ustvarja miselnost, da se bodo z izključevanjem, ločevanjem in izolacijo magično rešili vsi problemi. Ko si neka družba ali skupnost to dovoli in ne počne drugega, kot da godrnja in šušlja, vstopi v pokvarjen krog sporov, očitkov in obsodb; vstopi v družbeno držo potiskanja na rob, izključevanja in nasprotovanja, tako da neodgovorno reče kakor Kajfa: 'Bolje, da en človek umre za ljudstvo in ne propade ves narod' (Jn 11,50). In običajno se nit pretrga na najtanjši točki: to so najšibkejši in nezaščiteni! Kako hudo je videti družbo, ki svoje energije osredotoči na godrnjanje in ogorčenje, namesto v delovanje, v prizadevanje, da bi ustvarila priložnosti in spremembe!«

Pogled spreobrnitve

Evangelij pa je zaznamovan s drugim pogledom, pogledom spreobrnitve, ki prihaja iz Božjega srca. Kot je nadaljeval Frančišek: »Gospod se želi veseliti, ko vidi, da se njegovi otroci vračajo domov (glej Lk 15,11-32). Tako je pričeval Jezus, ko je do skrajnosti izkazal usmiljeno ljubezen Očeta. Ljubezen, ki nima časa godrnjati, ampak se trudi razbiti krog kritike, ki je nekoristna in brezbrižna, nevtralna in delna, ter prevzame odgovornost za kompleksnost življenja in vsake situacije; ljubezen, ki začenja dinamiko, zmožno ponuditi poti in priložnosti za integracijo in preobrazbo, ozdravitev in odpuščanje, poti rešitve. S tem ko Jezus jé s cestninarji in grešniki, zlomi logiko, ki napačno ločuje, izključuje, izolira in razdružuje med 'dobrimi in slabimi'. In tega ne stori zaradi dekreta ali zgolj z dobrimi nameni, še manj s prostovoljstvi ali sentimentalizmom; to stori s tem, da ustvari vezi, ki omogočajo nove procese; ko tvega in se veseli ob vsakem možnem koraku.«

Notranje godrnjanje, ki razblini sanje

Frančišek je opozoril na nevarnost še enega godrnjanja, notranjega, ter izpostavil, da Jezus »tako prekine še z enim drugim godrnjanjem, ki ga ni lahko odkriti in ki 'razblinja sanje', saj neprestano prišepetava: ne boš zmogel, ne boš zmogla … To je notranje godrnjanje, ki se pojavi v tistem, ki je objokaval svoje grehe in se zaveda svoje napake, a ne verjame, da se lahko spremeni. Pomeni globoko biti prepričan, da kdor se je rodil kot 'cestninar', mora umreti kot 'cestninar', kar pa ni res.«

Papež je zbrane mlade spodbudil: »Prijatelji, vsak med nami je mnogo več od svojih 'etiket'. Jezus nas tako uči in nas kliče, naj verujemo. Njegov pogled nas izziva, da prosimo in iščemo pomoč, da bi to premagali. Včasih se zdi, da godrnjanje zmaguje, a tega ne verjemite, ne poslušajte. Prizadevajte si poslušati glasove, ki spodbujajo h gledanju naprej, in ne tistih, ki vas vlečejo k tlom.«

Godrnjanje spremeniti v veselje

»Veselje in upanje kristjana – vseh nas, tudi papeža – izvira iz izkušnje tega Božjega pogleda, ki pravi: 'Ti si del moje družine in ne morem te prepustiti nadlogam, ne morem te pustiti na cesti, tu sem s teboj.' Tukaj? Ja, tukaj. Pomeni začutiti, kako ti je v trenutkih, ko se je zdelo, da je vsega konec, nekaj reklo: ne, ni vsega konec, kajti imaš pomemben cilj, ki ti pomaga razumeti, da je Bog Oče bil in je z vsemi nami in nam podarja osebe, s katerimi hodimo in si pomagamo dosegati nove cilje. Jezus tako spreminja godrnjanje v veselje in nam pravi: 'Veselite se z menoj!',« je dejal papež. »Bratje, vi ste del družine, imate veliko tega za podelitev z drugimi. Pomagajte nam videti, kateri je boljši svet za življenje, ter spremljati proces spreminjanja, ki ga kot družina vsi potrebujemo.«

Rodovitna družba ustvarja prihodnost

»Družba zboli, kadar ni zmožna veseliti se ob spremembi svojih otrok; skupnost zboli, kadar živi godrnjanje, ki tlači in obsoja, brez rahločutnosti. Družba je rodovitna, kadar zna sprožati dinamike, ki zmorejo vključevati in ustvarjati prihodnost s skupnostjo, z izobraževanjem in z delom. In četudi se lahko izkusi nemoč, ko ne vemo kako, se ne preda in ponovno poskusi. Vsi si moramo pomagati, da bi se naučili v skupnosti najti te poti. To je dogovor, za katerega moramo imeti pogum,« je zatrdil papež Frančišek, misleč pri tem na vse, na mlade fante v Centru, odgovorne za varnost, vodstvo Centra in predstavnike ministrstva ter tudi njihove družine in pastoralne delavce. »Vsi vedno znova iščite in najdevajte poti za ponovno vključevanje in spreminjanje. Gospod to blagoslavlja, podpira in spremlja.«

Papež Frančišek je ob koncu homilije še dejal, da bodo v nadaljevanju spokornega bogoslužja lahko vsi doživeli Gospodov pogled, ki ne vidi etikete in ne obsodbe, ampak vidi otroke. »Božji pogled, ki oporeka izključevanju in nam daje moč, da oblikujemo tiste dogovore, ki so potrebni, da bi vsi mi oporekali godrnjanju, bratske dogovore, ki pomagajo našemu življenju biti vedno bolj poziv k veselju in rešenju.«