Papež Frančišek srednjeameriškim škofom o čutenju s Cerkvijo in o kenosis

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Da se lahko srečam z vami tudi pomeni, »podariti« mi priložnost, da objamem ter se čutim bolj blizu z vašimi ljudmi, da sprejmem za svoje njihove želje, tudi njihovo malodušnost in predvsem njihovo pogumno vero, ki zna poživljati upanje in premakniti dejavno ljubezen. Hvala, da ste mi dovolili približati se preizkušeni, a preprosti veri revnega obličja vašega ljudstva, ki ve, da je »Bog navzoč, ne spi, je dejaven, opazuje in pomaga (Sv. Oskar Romero, Homilija, 16. december 1979).

To srečanje nas spominja za cerkveni dogodek velikega pomena. Pastirji te regije so prvi v Ameriki ustanovili mehanizem občestva in soudeležbe, ki je dal in še vedno daje obilne sadove. Mislim na Škofovski sekretariat Srednje Amerike (SEDAC). Ta je prostor občestva, razločevanja ter prizadevanja, ki hrani, poživlja in bogati vaše Cerkve. Gre za pastirje, ki so znali storiti korak naprej in dati znak, daleč od tega, da je samo programski element, ki je znal pokazati, kako prihodnost Srednje Amerike in tudi katerega koli področja na svetu, nujno gre skozi jasnost in sposobnost razširitve pogleda, združitve moči za potrpežljivo in velikodušno delo poslušanja, razumevanja, posvetitve in prizadevanja, da se tako lahko razločuje nova obzorja, proti katerim nas Sveti Duh vodi (prim. Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 235).

V teh 75 letih od ustanovitve je SEDAC skušal deliti veselja in žalosti, boje in upanja ljudstev Srednje Amerike, katere zgodovina je bila prepletena in oblikovana z zgodovino vaših ljudi. Številni moški in ženske, duhovniki, redovniki in redovnice ter laiki so darovali svoja življenja vse do prelitja svoje krvi, da bi ostal živ preroški glas Cerkve pred krivičnostjo, obubožanjem tolikih ljudi in zlorabo oblasti. Oni nas spominjajo, da je »tisti, ki resnično želi z lastnim življenjem dati slavo Bogu, ki resnično hrepeni posvečevanju samega sebe, da bo njegovo življenje slavilo Svetega, je poklican mučiti se, použiti se in utruditi se tako, da živi dela usmiljenja« (Apostolska spodbuda Gaudete et exultate, 107). In to ne kakor miloščino, temveč kot poklicanost.

Med preroškimi sadovi Cerkve v Srednji Ameriki mi je v veselje izpostaviti podobo sv. Oskarja Romera, za katerega sem imel privilegij, da sem ga lahko pred kratkim kanoniziral v kontekstu škofovske sinode o mladih. Njegovo življenje in njegov nauk sta nenehen vir navdiha za naše Cerkve in še posebej za nas škofe. Geslo, ki ga je izbral za svoj škofovski grb in ki je nad njegovim grobom, jasno izraža njegovo navdihujoče počelo in to kar je bilo njegovo življenje pastirja: »Čutiti s Cerkvijo«. To je kompas, ki je zaznamoval njegovo življenje z zvestobo tudi v najbolj viharnih obdobjih.

To je dediščina, ki lahko postane dejavno in poživljajoče pričevanje za nas, ki smo prav tako poklicani k mučeniški posvetitvi vsakodnevnega služenja svojim ljudem. Na tej dediščini hočem graditi to razmišljanje, ki ga želim podeliti z vami: Čutiti s Cerkvijo. Vem, da so med nami osebe, ki so ga osebno poznale, kot naprimer kardinal Rosa Chávez, ki je, bi rekel, kandidat za Nobelovo nagrado za zvestobo torej eminenca, če boste mislili, da sem pogrešil pri kakšnem mnenju, me lahko popravite. Sklicevati se na Romerjev lik pomeni, sklicevati se na svetost in preroški značaj, ki je v genih vaših delnih Cerkva.

Čutiti s Cerkvijo

1. Priznanje in hvaležnost
Ko sv. Ignacij predlaga pravila za čutenje s Cerkvijo, - oprostite reklami- skuša pomagati tistemu, ki dela duhovne vaje, da preraste kakršno koli razdvajanje ali lažno nasprotovanje, ki bi lahko skrčila življenje v Duhu v običajno skušnjavo, da se začne prilagajati Božjo Besedo lastnim interesom. S tem omogoča tistemu, ki dela duhovne vaje, milost, da se čuti in ve da je del veliko večjega apostolskega telesa kot je on in istočasno, da se realno zaveda svojih moči in možnosti; ne da je slaboten, pa tudi, da ni ločevalen ali drzen. Torej, da se čuti del celote, ki bo vedno več kot le seštevek posameznih delov in da ga spremlja Navzočnost, ki ga vedno presega (prim. Apostolska spodbuda Gaudete et exsultate, 8).

Hočem se najprej osredotočiti na »Čutiti s Cerkvijo«, to prijeto od sv. Oskarja kot zahvalo in v hvaležnost za toliko nezaslužno prejetega dobrega. Romero se je pustil uglasiti in živeti Cerkev, saj je iz vsega svojega srca ljubil njo, ki ga je rodila v veri.  Brez te intimne ljubezni bo težko razumeti njegovo zgodovino ter njegovo spreobrnjenje, saj ga je ta ista ljubezen vodila vse do podaritve v mučeništvu. To je ljubezen, ki se porodi iz sprejetja popolnoma zastonjskega daru, ki nam ne pripada, ki pa nas osvobaja vsakega domišljanja in vsake skušnjave, da bi si mislili, da smo njeni lastniki ali edini razlagalci. Nismo mi iznašli Cerkve, ni se rodila z nami in bo šla naprej prav tako brez nas. Takšna drža, daleč od tega, da bi nas vodila v apatičnost, prebuja neizmerljivo in nepredstavljivo hvaležnost, ki hrani vse. Mučeništvo ni sinonim za malodušnost ali drža nekoga, ki ne mara življenja in ne zna prepoznati njegove vrednosti. Nasprotno, mučenec je tisti, ki je sposoben učlovečiti in prevesti v življenje to zahvaljevanje. Romero je čutil s Cerkvijo, saj je nadvse ljubil Cerkev kot mater, ki ga je rodila v veri in se je čutil njen član in njen del.

2. Ljubezen, ki ve za ljudstvo
Ta ljubezen, ki jo sestavljata privolitev in hvaležnost, ga je pripeljala do tega, da je z vso strastjo, pa tudi s posvetitvijo in študijem sprejel ves prispevek in prenovo cerkvenega učiteljstva, kot ga je predlagal II. vatikanski koncil. V tem je našel zanesljivo roko, ki ga je vodila za Kristusom. Ni bil ideolog ali ideološki, saj se je njegovo delovanje rodilo iz pronicanja koncilskih dokumentov vanj. Za Romera, osvetljenega s tem cerkvenim obzorjem, je »čutiti s Cerkvijo« pomenilo zreti jo v Božjem ljudstvu. Saj nas Gospod ni hotel zveličati vsakega posebej in ločeno, temveč je hotel ustanoviti ljudstvo, ki ga bo izpovedovalo v resnici in mu bo služilo v svetosti (prim. Lumen gentium, 9). Celotno ljudstvo, ki ima, ohranja in obhaja »maziljenje Svetega« (ibid., 12) in pred katerim se je Romero postavil v držo poslušanja, da ne bi zavrnil njegovega navdiha (prim. sv. Oskar Romero, Homilija, 16. julij 1978). S tem nam kaže, da pastir v iskanju in srečevanju Gospoda, se mora naučiti prisluhniti utripu srca svojega ljudstva, čutiti »vonj« današnjih moških in žensk, da bi bil prepojen z njihovim veseljem in upanjem, njihovimi žalostmi ter stiskami (prim. Gaudium et spes, 1) in bi tako v globini razumel Božjo Besedo (prim. Dei Verbum, 13). Poslušati torej njemu zaupano ljudstvo do te mere, da je dihal in po njem odkrival voljo Boga, ki nas kliče. In sicer brez razdvajanja ali lažnega nasprotovanja, saj je le Božja ljubezen sposobna uskladiti vse to, kar imamo radi v isto čutenje in pogled.

Zanj je torej »čutiti s Cerkvijo« pomenilo, postati deležen slave Cerkve, ki je v tem, da v svoji intimnosti nosi vso Kristusovo kenosis (izpraznitev). V Cerkvi Kristus živi med nami, zato mora biti ponižna in uboga, saj ohola Cerkev, polna ošabnosti ter samozadostna Cerkev, ni Cerkev kenosis (izpraznjenja) (prim. sv. Oskar Romero, Homilija, 1. oktober 1978).

3. Nositi v sebi Kristusovo kenosis (izpraznitev)
To ni samo slava Cerkve, temveč tudi poklicanost, povabilo, da postane naša osebna slava in pot svetosti. Kristusova kenosis ni nekaj preteklega, temveč sedanje zagotovilo, da se začuti in odkrije njegovo delujočo navzočnost v zgodovini. Navzočnost, o kateri ne moremo in nočemo molčati, saj vemo in smo okusili, da je samo on Pot, Resnica in Življenje. Kristusova kenosis nas spominja, da Bog rešuje v zgodovini, v življenju vsakega človeka, in da je tudi to zgodovina in da v njej nam pride naproti (prim. sv. Oskar Romero, Homilija, 7. december 1978). Pomembno je bratje, da se ne bojimo približati se ter se dotakniti ran naših ljudi, saj so tudi naše rane. To pa je potrebno storiti z Gospodovim načinom. Pastir ne more stati od daleč pri trpljenju svojega ljudstva, še več, lahko rečemo, da se srce pastirja meri glede na njegovo sposobnost sočutja do tolikih ranjenih in ogroženih življenj. Storiti to z Gospodovim načinom pa pomeni pustiti temu trpljenju, da prizadene in zaznamuje naše prioritete ter naše okuse, da bomo lahko mazilili vse s tolažbo Jezusovega prijateljstva v skupnosti vere, ki vsebuje in odpira vedno novo obzorje in daje smisel ter upanje življenju (prim. Evangelii gaudium, 49). Kristusova kenosis zahteva, da zapustimo virtualnost (navideznost) bivanja ter govorov in prisluhnemo hrupu in stalnemu klicu resničnih oseb, ki nas izzivajo, da ustvarjamo vezi. In dopustite mi reči, da omrežja pomagajo ustvarjati stike, ne pa korenin, saj nam niso sposobna dati pripadnosti, dati nam čutiti, da smo del istega ljudstva. Brez tega čutenja bo vse naše govorjenje, zborovanje, srečevanje, pisanje znamenje vere, ki ni znalo spremljati Gospodovo kenosis, vere, ki je ostala na pol poti.

Kristusova kenosis (izpraznitev) je mlada

Ta svetovni dan mladih je edinstvena priložnost, da gremo naproti ter se še bolj približamo resničnosti naših mladih, ki je polna upanj in želja, pa tudi globoko zaznamovana s številnimi ranami. Z njimi bomo lahko na prenovljen način prebirali našo dobo ter prepoznali znamenja časov, saj so mladi, kakor so zatrdili sinodalni očetje, eden od »teoloških prostorov«, v katerem nam Gospod da prepoznati nekatera svoja pričakovanja in svoje izzive za izgradnjo prihodnosti (prim. Sinoda o mladih, Sklepni dokument, 64). Z njimi bomo bolje videli, kako narediti evangelij bolj dostopen in verodostojen v svetu, v katerem živimo. Oni so namreč kot termometer, s katerim vemo, na kateri točki smo kot skupnost in kot družba.

Oni nosijo v sebi nek nemir, ki ga moramo ceniti, spoštovati in spremljati. To bo nam vsem storilo toliko dobrega, saj nas bo premaknilo ter spomnilo, da pastir nikoli ne preneha biti učenec ter da je vedno na poti. Ta zdrav nemir nas bo podal na pot in bo hodil pred nami. Na to so spomnili sinodalni očetje, ko so rekli: »Mladi so v nekaterih vidikih pred pastirji« (ibid., 66). Z veseljem nas mora napolniti ugotovitev, da setev ni šla v prazno. Mnoge od teh hrepenenj in intuicij so se izoblikovale v naročju družine, se zatem hranile pri babici ali katehetu ali v župniji po vzgojni ali mladinski pastorali. Želje, ki so rastle ob poslušanju evangelija in ki so naletele v skupnosti na rodovitno zemljo žive in goreče vere. Kako se ne zahvaliti za to, da imamo mlade, ki si želijo evangelija! Takšna resničnost nas spodbuja za večje prizadevanje, da jim pomagamo pri njihovi rasti s tem, da jim ponudimo več in boljših prostorov, ki jim bodo porajali Božje sanje. Cerkev je po svoji naravi mater in kot takšna poraja in goji življenje tako, da ga varuje pred vsem, kar bi ga lahko ogrozilo pri njegovem razvoju. Upravljanje tega v svobodi je za svobodo. Zato vas opominjam, da spodbujate vzgojne programe in centre, ki bodo znali spremljati, podpirati in vzgajati za odgovornost vaših mladih. »Ukradite« jih torej s cest, preden jih bo kultura smrti, ki »jim prodaja dim« in magične rešitve, ugrabila in zlorabila njihovo domišljijo. Ne delajte pa tega s pokroviteljstvom od zgoraj navzdol, saj ni to to, kar od nas Gospod zahteva, temveč kot očetje, kot bratje do bratov. Oni so za nas Kristusovo obličje in h Kristusu se ne pride od zgoraj navzdol temveč od spodaj navzgor (prim. sv. Oskar Romero, Homilija, 2. september 1979).

Veliko mladih je, ki so jih žal zapeljali s hitrimi odgovori, ki pa zapečatijo življenje. Sinodalni očetje so nam o njih rekli: »Prisiljeni ali zaradi pomanjkanja možnosti so se znašli potopljene v zelo konfliktne situacije in brez hitre rešitve, kot je družinsko nasilje ali femicid (umor partnerice), - tako zelo živa nadloga, rana naše celine - oborožene in kriminalne tolpe, trgovina z drogo, spolno izkoriščanje mladoletnih in tudi ne več mladoletnih in tako najprej. Težko je gledati, da je v osnovi vseh teh situacij izkušnja osirotelosti, sad kulture in družbe, ki je »porušila meje«. Družine pogosto izčrpava ekonomski sistem, ki ne postavlja na prvo mesto osebe in skupno dobro in ki si je naredil iz špekulacije oziroma verižništva svoj »raj«, kjer se ne glede na račun koga nadaljuje bogatenje. In tako so naši mladi, ki so brez topline doma, brez družine, brez skupnosti, brez pripadnosti, prepuščeni na milost in nemilost prvega goljufa.

Ne pozabimo, da »resnična bolečina, ki prihaja iz človeka, pripada predvsem Bogu« (G. Bernanos, Dnevnik vaškega župnika). Ne ločujmo tega, kar je On hotel združiti v svojem Sinu!

Prihodnost zahteva spoštovanje sedanjosti, ki priznava dostojanstvo kulturam vaših ljudstev in se zavzema za njihovo ovrednotenje. V tej igri dostojanstva je tudi samospoštovanje kulture. Vaši ljudje niso »drugorazredni« v družbi in glede na nikogar. Imajo bogato zgodovino, ki jo je potrebno sprejeti, ceniti in spodbujati. Semena Božjega kraljestva so bila posajena v to zemljo. Dolžni smo jih prepoznati, poskrbeti zanje in jih zaščititi, da se ne bi to, kar je Bog dobrega posejal, posušilo zaradi lažnih interesov, ki povsod širijo korupcijo in rastejo tako, da obirajo najbolj revne. Poskrbeti za korenine, pomeni zaščititi bogato zgodovinsko, kulturno in duhovno dediščino, ki jo je to področje stoletja znalo združevati. Prizadevajte si in dvignite glas proti širjenju puščave v kulturi in v duhovnosti vaših ljudstev, ki povzroča njuno skrajno siromašenje, saj ju pušča brez tiste potrebne življenjske imunosti, ki ohranja dostojanstvo tudi v trenutkih težav...

Kristusova kenosis je duhovniška

Dobro sta znana prijateljstvo msgr. Romera s p. Rutiliom Grandejem in vpliv, ki ga je umor p. Rutilia imel na življenje msgr. Romera. Šlo je za dogodek, ki je razžaril njegovo srce moža, duhovnika in pastirja. Romero ni bil upravitelj človeških virov, ni upravljal oseb ali organizacij; Romero je čutil z ljubeznijo očeta, prijatelja in brata. To je visoka vendar koristna mera za ocenjevanje našega škofovskega srca, mera, ob kateri se lahko vprašamo: Koliko se me dotakne življenje mojih duhovnikov? Kolikokrat mi uspe, da pustim, da me prizadene to, kar živijo, jok njihovih bolečin, praznovanje in veselje ob njihovem radovanju? Cerkvenostni funkcionalizem in klerikalizem – tako žalostno razširjen, ki predstavlja karikaturo in sprevrženost poslanstva – se začne meriti s temi vprašanji. Ne gre za vprašanje sprememb v slogih, v navadah in v jeziku – kar je seveda vse pomembno – pač pa gre predvsem za vprašanje vpliva in sposobnosti, da bi naši škofovski programi imeli prostor za sprejemanje, spremljanje in podpiranje naših duhovnikov, da bi imeli »stvarni prostor«, da bi se ukvarjali z njimi. To iz nas dela rodovitne očete.

Običajno nanje na poseben način pade odgovornost, da bo to ljudstvo Božje ljudstvo. So v prvi vrsti. Na ramenih nosijo breme dneva in vročine (prim. Mt 20,12). Izpostavljeni so vrsti vsakdanjih položajev, ki jih lahko naredijo bolj ranljive in zato potrebujejo našo bližino, naše razumevanja in spodbudo, naše očetovstvo. Sad pastoralnega dela, evangelizacije Cerkve in misijona ne temelji na bogastvi sredstev in materialnih virov, ali na množici dogodkov ali dejavnosti, ki jih izvajamo, ampak na središčnosti sočutja. To je ena velikih značilnosti, ki jih lahko kot Cerkev ponudimo svojim bratom. Kristusova kenosis je najvišji izraz Očetovega sočutja. Kristusova Cerkev je Cerkev sočutja, in sočutje se začenja doma. Vedno je dobro, da se kot pastirji vprašamo: koliko se me dotakne življenje mojih duhovnikov? Sem sposoben biti oče ali se tešim s tem, da sem zgolj izvršitelj? Se pustim nadlegovati? Spominjam na besede Benedikta XVI. na začetku njegovega pontifikata, ko je govoril svojim sonarodnjakom: »Kristus nam ni obljubil lagodnega življenja. Kdor pri njem išče lagodje, je zgrešil pot. On nam kaže pot, ki vodi k velikim stvarem, k dobremu, k pristnemu človeškemu življenju« (Govor nemškim romarjem, 25. aprila 2005).

Vemo, da ima naše delo med obiski in srečanji, ki jih opravljamo, zlasti v župnijah, določeno administrativno razsežnost in prvino, ki jo je treba nadaljevati. Treba je zagotoviti, da bo to storjeno, a to ne pomeni, da moramo tisto malo časa ki nam je na voljo, porabiti za administrativna opravila. Med obiski je temeljna zadeva, ki je ne moramo zaupati drugim, poslušanje. Vsak dan počnemo veliko stvari, ki bi jih morali zaupati drugim. Drugim pa nikakor ne moremo poveriti sposobnosti poslušanja, spremljanja zdravja in življenja naših duhovnikov. Drugim ne moremo poveriti odprtih vrat za duhovnike. Odprtih vrat, ki ustvarjajo pogoje, ki omogočijo bolj zaupanje kot strah, bolj iskrenost kot hinavščino, bolj iskreno in spoštljivo izmenjavo kot disciplinirajoč monolog.

Navajam Rosminijeve besede: »Gotovo, samo veliki ljudje lahko formirajo druge velike ljudi […]. V prvih stoletjih je bila škofova hiša semenišče duhovnikov in diakonov; navzočnost njihovega prelata in sveti pogovor je bila ognjevita, nenehna, vzvišena lekcija, kjer so se v njegovih učenih besedah naučili teorije, ki je bila združena s prakso v njegovih marljivih pastoralnih delih. Na ta način so poleg Aleksandrov videli lepo odraščati mlade Atanazije« (Dele cinque piaghe della santa Chiesa, Brescia 1966, 40).

Pomembno je, da duhovnik najde očeta, pastirja, v katerem »se lahko ogleduje«, ne pa upravnika, ki hoče »pregledati vojsko«. Temeljnega pomena je, da duhovniki ob vseh stvareh, v katerih se razlikujemo in tudi tistih, v katerih nismo v soglasju in ob razpravah, ki se ob tem lahko pojavijo (normalno in zaželeno je, da so), v škofu vidijo človeka, ki se je sposoben zavzeti in izpostaviti zanje, jim pomagati iti naprej in jih držati za roko, kadar zabredejo. Človek razločevanja, ki zna usmerjati in najti konkretne in izvedljive poti na različnih križiščih vsake osebne zgodovine.

Beseda avtoriteta etimološka izhaja iz latinskega korena augere, kar pomeni povečati, spodbujati, napredovati. Pastirjeva avtoriteta je zlasti v tem, da pomaga rasti, napredovati svojim duhovnikom, ne pa v uveljavljanju samega sebe – to ga dela samega. Očetovo/pastirjevo veselje je v tem, da vidi, kako so njegovi sinovi zrasli in kako so rodovitni. Bratje, naj bo to naša avtoriteta in  znamenje naše rodovitnosti.

Kristusova kenosis je uboga

Bratje, čutiti s Cerkvijo pomeni čutiti z vernim ljudstvom, z Božjim ljudstvom ki trpi in upa. To pomeni vedeti, da se identiteta našega služenja rojeva in razume v luči te edinstvene in konstitutivne pripadnosti našega bitja. V tem smislu bi se skupaj z vami rad spomnil tega, kar je sv. Ignacij napisal nam, jezuitom: „uboštvo je mati in obzidje,“ rojeva in podpira. Mati, ker nas kliče k rodovitnosti, k plodnosti, k sposobnosti podarjanja, kar bi bilo nemogoče v srcu, ki je lakomno in skuša kopičiti. In obzidje, ker nas varuje pred eno najbolj pretanjenih skušnjav, s katerimi se moramo soočiti mi, posvečeni, pred duhovno posvetnostjo: verske in „pobožne“ vrednote obleči v svilo oblasti in potegovanja za vodilne vloge, za nečimrnost ter celo ošabnost in napuh. Obzidje in mati, ki nam pomagata biti Cerkev, ki je vedno bolj svobodna, ker je osredotočena na kenosis njenega Gospoda. Cerkev, ki noče, da bi njena moč bila – kakor je govoril msgr. Romero – v podpori mogočnežev ali politike, ampak se reši plemstva, da bi hodila podprta zgolj z rokami Križanega, ki je njena resnična moč. To se prevaja v konkretna in očitna znamenja; to nam postavlja vprašanja in nas spodbuja k spraševanju vesti o naših odločitvah in prednostnih izbirah pri uporabi virov, vplivov in položajev. Uboštvo je mati in obzidje, ker varuje naše srce, da ne zdrsne privolitve in popuščanja, ki oslabijo svobodo in parresio, h katerima nas kliče Gospod.

Bratje, preden končam, se postavimo pod plašč Device. Skupaj zmolimo, naj ona varuje naša pastirska srca in nam pomaga bolje služiti Telesu njenega Sina, svetemu vernemu Božjemu ljudstvu, ki hodi, živi in moli tukaj, v Srednji Ameriki.

Jezus naj vas blagoslovi in Devica Marija naj vas varuje. In, prosim vas, ne pozabite moliti zame. Hvala!