Papež v Abu Dhabiju: Gojiti bratsko sobivanje in človeški razvoj

Andreja Červek – Vatikan

Barka bratstva

Papež Frančišek je izpostavil, da so verstva poklicana gojiti bratsko sobivanje, ki je utemeljeno na vzgoji in pravičnosti, ter človeški razvoj, ki je zgrajen na vključevanju in pravicah vseh. Dejal je, da prihaja »kot vernik, ki je žejen miru, kot brat, ki z brati išče mir«: »Hoteti mir, pospeševati mir, biti orodja miru: za to smo tukaj.«

Navezal se je na logo potovanja, ki upodablja goloba z oljčno vejico. Gre za podobo, ki spominja na pripoved o prvobitni poplavi, ki jo vsebujejo različne verske tradicije. Po svetopisemski pripovedi Bog, da bi človeštvo obvaroval uničenja, Noetu pravi, naj gre s svojo družino v barko. »Tudi mi danes, v Božjem imenu, da bi ohranili mir, moramo skupaj, kakor ena sama družina, stopiti v barko, ki lahko pluje po morjih skozi vihraje sveta – v barko bratstva,« je zatrdil papež.

Izhodišče je priznanje, da je Bog izvor ene človeške družine. On, ki je Stvarnik vsega in vseh, želi, da živimo kot bratje in sestre ter naseljujemo skupen dom stvarstva, ki nam ga je On dal. »Tukaj, v koreninah našega skupnega človeštva, ima temelje bratstvo, ki je poklicanost, vsebovana v stvariteljskem načrtu Boga. Pravi nam, da imamo vsi enako dostojanstvo in da nihče ne more biti gospodar ali suženj drugih.«

Obsoditi nasilje

Ne moremo častiti Stvarnika, ne da bi varovali svetosti vsake osebe in vsakega človeškega življenja. Vsak je enako dragocen v Božjih očeh. Kajti On ne gleda človeške družine s pogledom prednosti, ki izključuje, ampak s pogledom dobrohotnosti, ki vključuje. Kot je poudaril papež, zato priznanje istih pravic vsakemu človeškemu bitju pomeni slaviti Božje Ime na zemlji. »V imenu Boga Stvarnika je torej treba brez omahovanja obsoditi vsako obliko nasilja, saj gre za težko oskrunitev Imena Boga, ki se ga uporablja za upravičevanje sovraštva in nasilja proti bratu. Ne obstaja nasilje, ki bi lahko bilo versko upravičeno.«

Preseči razliko med prijatelji in sovražniki

Sovražnik bratstva je individualizem, ki se preoblikuje v uveljavljanje samih sebe in svoje skupine nad drugimi. Po papeževih besedah gre za past, ki ogroža vse vidike življenja, tudi najvišjo in nedotakljivo pravico človeka, kar je odprtost za transcendentno in religiozno. Vernost pomeni ljubiti Boga z vsem srcem in bližnjega kakor samega sebe. Versko obnašanje torej potrebuje neprestano očiščevanje od ponavljajočih se skušnjav, da bi obsojali druge kot sovražnike in nasprotnike. Vsaka veroizpoved je poklicana preseči razliko med prijatelji in sovražniki, da bi prevzela perspektivo nebes, ki objema ljudi brez privilegijev in diskriminacij.

Papež je pri tem dejal, da ceni prizadevanje Združenih arabskih emiratov za dopuščanje in zagotavljanje svobode bogočastja, ko pri tem nasprotuje ekstremizmu in sovraštvu. Poleg pospeševanja temeljne svobode izpovedovanja lastne veroizpovedi se na ta način zahteva prepleta s samo realizacijo človeka, skrbi se, da verstvo ni instrumentalizirano, in ne tvega, da bi s prejetjem nasilja in terorizma zanikalo samo sebe.

Verska pluralnost

Bratstvo zagotovo izraža tudi mnogovrstnost in različnost, ki obstajata med brati, ki jih povezuje ista narava in isto dostojanstvo. »Izraz tega je verska pluralnost,« je dejal papež in poudaril: »V tem kontekstu pravilna drža ni ne prisiljena uniformnost ne spravni sinkretizem. Kar smo kot verniki poklicani storiti, je prizadevanje za enako dostojanstvo vseh, v imenu Usmiljenega, ki nas je ustvaril, in v imenu katerega je treba iskati sestavo kontrastov in bratstvo v različnosti.« Pri tem je Frančišek izpostavil stališče katoliške Cerkve: »Ne moremo klicati Boga kot Očeta vseh ljudi, če zavračamo bratsko obnašanje do nekaterih od ljudi, ki so ustvarjeni po Božji podobi.«

A zastavljajo se nam različna vprašanja: Kako varovati eno človeško družino? Kako gojiti bratstvo, ki ni zgolj teoretično, ampak se kaže v pristnem bratstvu? Kako naj prevlada vključevanje drugega nad izključevanjem v imenu lastne pripadnosti? Skratka, kako so lahko verstva kanali bratstva in ne ločitvene pregrade?

Človeška družina in pogum drugosti

Če verjamemo v obstoj človeške družine, iz tega sledi, da jo je kot tako treba varovati. Kakor v vsaki družini, se to dogaja predvsem preko vsakodnevnega in dejanskega dialoga. Ta predpostavlja lastno identiteto, ki se ji ni treba odreči, da bi bili všeč drugemu. A istočasno zahteva pogum drugosti, kar pomeni polno priznanje drugega in njegove svobode ter posledično zavzemanje, da bi njegove temeljne pravice bile uveljavljene vedno, kjerkoli in s strani kogarkoli. Kajti brez svobode nismo več otroci človeške družine, ampak sužnji. Papež je med vsemi vrstami svobode želel posebej izpostaviti versko: »Ta ni omejena samo na svobodo bogočastja, temveč v drugem zares vidi brata, otroka iste človeškosti, kot je moja, brata, ki ga Bog pušča svobodnega in ga zato nobena človeška institucija ne more v nekaj siliti, niti v njegovem imenu.«

Dialog in molitev

Pogum drugosti je duša dialoga, ki temelji na iskrenosti namenov. Dialog je namreč ogrožen s strani fikcije, ki povečuje razdaljo in sumničavost. Ne moremo razglašati bratstva in zatem delovati v nasprotnem smislu. Papež je navedel Dostojevskega: »Kdor laže samemu sebi in posluša lastne laži, bo prišel do točke, ko ne bo več mogel razlikovati resnice ne znotraj sebe ne okoli sebe, in tako več ne bo imel spoštovanja ne do sebe ne do drugih.«

Kot je dodal papež Frančišek, je pri vsem tem nujna molitev. Medtem ko uteleša pogum drugosti v zvezi z Bogom, v iskrenosti namena, očiščuje srce od upogibanja vase. »Molitev s srcem je krepčilo bratstva. Zato, kar se tiče prihodnosti medverskega dialoga, prva stvar, ki jo moramo narediti, je moliti. In to moliti drug za drugega: smo bratje! Brez Gospoda ni nič mogoče, z Njim vse postane mogoče. Naj se naša molitev – vsak v skladu s svojo tradicijo – popolnoma prilega volji Boga, ki želi, da bi se vsi ljudje prepoznali kot bratje in bi živeli kot bratje, s tem pa oblikovali veliko človeško družino v harmoniji različnosti.«

Po papeževih besedah ni alternative: »Ali bomo skupaj gradili prihodnost ali pa ne bo prihodnosti.« Še posebej verstva se ne smejo odpovedati nujni nalogi izgrajevanje mostov med narodi in kulturami. Prišel je čas, da se verstva aktivneje, z več poguma in drznosti ter brez pretvarjanja, posvečajo pomoči človeški družini, da bi zoreli zmožnost za spravo, pogled upanja in konkretne poti miru.

Vzgoja in pravičnost

Papež Frančišek se je vrnil k podobi goloba miru, o katerem je govoril na začetku govora. Tudi mir, da bi vzletel, potrebuje krila, ki ga podpirajo. Krila vzgoje in pravičnosti.

Vzgoja pomeni na svetlo potegniti dragocene vire duše. Kot je pripomnil, Združeni arabski emirati ne vlagajo samo v črpanje zemeljskih virov, ampak tudi v srce, v vzgojo mladih. Vzgoja se odvija v odnosu, v vzajemnosti. Znanemu načelu »spoznaj samega sebe« moramo dodati »spoznaj brata«, njegovo zgodbo, kulturo in vero, kajti ni resničnega poznavanje sebe brez poznavanja drugega. Kot ljudje, in še bolj kot bratje, se od blizu opominjajmo, da nič od tega, kar je človeško, ne sme ostati tuje. Za prihodnost je pomembno vzgojiti odprte identitete, zmožne premagati skušnjavo, da bi se upognili vase in otrpnili.

Vlaganje v kulturo vpliva na upadanje sovraštva in na rast civilizacije in blaginje. Vzgoja in nasilje sta si sorazmerno nasprotna. Katoliški inštituti, ki so cenjeni tudi v tej državi in regiji, pospešujejo takšno vzgojo za mir in za medsebojno poznavanje, da bi se preprečilo nasilje.

Mladi, ki so pogosto obdani z negativnimi sporočili in lažnimi novicami (fake news), se morajo naučiti, da ne bodo podlegli zapeljevanju materializma, sovraštva in predsodkov; naučiti se, da bodo reagirali na nepravičnost in tudi na boleče izkušnje preteklosti; naučiti se braniti pravice drugih z isto močjo, s katero branijo svoje lastne pravice. Mladi nas bodo sodili: dobro, če jim bomo dali trdne osnove za ustvarjanje novih srečanj civilizacije; slabo, če jim bomo pustili samo slepila in poglede zlonosnih spopadov civilizacij.

Pravičnost je drugo krilo miru, ki pa pogosto ni ogroženo s posameznimi epizodami, ampak ga počasi uničuje rak nepravičnosti. Ni mogoče torej verjeti v Boga, ne da bi poskušali živeti pravičnost z vsemi, v skladu z zlatim pravilom: »Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim! To je namreč postava in preroki« (Mt 7,12).

»Mir in pravičnost sta neločljiva! Prerok Izaija pravi: 'Delo pravičnosti bo mir' (Iz 32,17). Mir umre, kadar se loči od pravičnosti, pravičnost pa postane lažna, če ni univerzalna. Pravičnost, ki je usmerjena samo v svojce, rojake, vernike iste vere, je šepajoča pravičnost, je zakrinkana pravičnost,« kot je poudaril papež.

Naloga verstev je tudi spominjati, da pohlep po profitu naredi srce nedejavno in da sedanji zakoni trga, ki zahteva vse in takoj, ne pripomorejo k srečanju, dialogu, družini, bistvenim dimenzijam življenja, ki potrebujejo čas in potrpežljivost. »Naj so verstva glasovi zadnjih, ki niso statistike, ampak bratje, in naj so na strani revnih; naj bdijo kakor čuvaji bratstva sredi noči konfliktov, naj so budni opomini, da človeštvo ne bi zaprlo oči pred nepravičnostjo in se ne bi nikoli predalo pred premnogimi dramami sveta.«

Puščava, ki cveti

Potem ko je papež Frančišek govoril o »bratstvu kot barki miru«, je želel spregovoriti o še eni podobi, in sicer o puščavi.

V nekaj letih, z daljnovidnostjo in modrostjo, je puščava bila spremenjena v cvetoč in gostoljuben kraj. Puščava je iz neprehodne in nedostopne ovire postala kraj srečanja med kulturami in verstvi. Tukaj v puščavi je zacvetelo, ne samo za nekaj dni na leto, ampak za mnogo let, ki še prihajajo. Ta država, kjer se srečajo pesek in nebotičniki, je še naprej pomembno križišče med Zahodom in Vzhodom, med severom in jugom planeta, je kraj razvoja, kjer prej negostoljubni kraji danes nudijo delo osebam različnih narodnosti.

Tudi razvoj ima svoje nasprotnike. In če je sovražnik bratstva bil individualizem, je kot sovražnika razvoja papež navedel brezbrižnost, ki cvetoče stvarnosti spreminja v prazne pustinje. »Zgolj utilitaristični razvoj namreč ne daje resničnega in trajnega napredka. Samo celosten in koheziven razvoj zagotavlja prihodnost, ki je vredna človeka. Brezbrižnost preprečuje, da bi človeško skupnost videli onkraj zaslužkov in brata onkraj dela, ki ga opravlja. Brezbrižnost namreč ne gleda na jutri, ne bdi nad prihodnostjo stvarstva, ne skrbi za dostojanstvo tujca in prihodnost otrok.«

Papež je z naklonjenostjo spomnil, da je v Abu Dhabiju novembra lani potekal prvi forum Medverske zveze za varnejše skupnosti na temo dostojanstva otrok v digitalni dobi. Dogodek je sprejel sporočilo mednarodnega kongresa, ki je leto prej potekal v Rimu na isto temo. Zahvalil se je vsem voditeljem, ki si prizadevajo na tem področju in zagotovil podporo, solidarnost in soudeležbo pri zaščiti mladoletnih oseb, tako s svoje strani kot s strani katoliške Cerkve.

Prispevek kristjanov

Frančišek je v nadaljevanju spomnil na kristjane v Združenih arabskih emiratih. Tu v puščavi se je odprla pot rodovitnega razvoja, ki se začne z delom in tako nudi upanje mnogim osebam različnih narodnosti, kultur in veroizpovedi. Med njimi so tudi mnogi kristjani, katerih navzočnost na tem območju sega stoletja nazaj. Našli so priložnosti in dali pomemben prispevek k rasti in blagostanju države. Poleg poklicnih sposobnosti, s sabo nosijo tudi pristnost svoje vere. Spoštovanje in strpnost, ki ju srečajo, in tudi kraji čaščenja, kjer molijo, jim omogočajo duhovno zorenje, ki je zatem v korist celotne družbe. Papež je spodbudil k nadaljevanju te poti, da ti, ki tu bivajo ali pa so tukaj začasno, ne bi imeli samo predstave o velikih delih sredi puščave, ampak tudi o narodu, ki vse vključuje in objema.

V tem duhu je papež zaželel konkretne priložnosti za srečanje, in to v celotni bližnjevzhodni regiji: »Družba, kjer imajo osebe različnih verstev isto državljansko pravico in kjer se nasilju v vsaki njegovi obliki ta pravica vzame.«

Bratsko sobivanje in človeški razvoj

»Bratsko sobivanje, utemeljeno na vzgoji in pravičnosti; človeški razvoj, zgrajen na vključevanju in pravicah vseh: to so semena miru, ki so jih verstva poklicana gojiti. Na verstvih, morda bolj kot kdaj koli prej v preteklosti, je naloga, ki se je ne sme več prelagati: aktivno prispevati k demilitariziranju človekovega srca. Poseganje po oboroževanju, širitev vplivnih pasov, agresivne politike, ki obglavljajo druge, ne bodo nikoli prinesli stabilnosti. Vojna ne zna ustvariti drugega kot nesrečo, orožje ničesar drugega kakor smrt!«

»Človeško bratstvo od nas, predstavnikov verstev, zahteva dolžnost, da odstranimo vsako sled odobravanja besede vojna. Pred svojimi očmi imamo njene strašne posledice,« pri čemer je papež spomnil na Jemen, Sirijo, Irak in Libijo. Zbrane je povabil: »Skupaj, bratje v eni človeški družini, željeni od Boga, si prizadevajmo proti logiki oborožene sile, proti monetizaciji odnosov, oboroženim konfliktom, zatiranju revnih; vsemu temu se zoperstavimo s krotko silo molitve in z vsakodnevnim prizadevanjem za dialog. Naj bo to, da smo danes skupaj, sporočilo zaupanja, spodbuda vsem ljudem dobre volje, da se ne bi vdali potopom nasilja in izsuševanju altruizma. Bog je s človekom, ki išče mir. In iz nebes blagoslavlja vsak korak, ki se naredi na tej poti na zemlji.«