Papež udeležencem duhovnega odmika o Božjem pogledu in o pogledu ljudstva

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Bratsko pozdravljam člane Sveta Cerkva Južnega Sudana, ki duhovno spremljajo pot zaupane jim črede po svojih skupnostih. Zahvaljujem se vam za dobro voljo in odprto srce, s katerim ste sprejeli moje povabilo, da se udeležite tega odmika v Vatikanu. Čisto poseben pozdrav pa želim nameniti canterburyjskemu nadškofu, njegovi milosti Justinu Welbyju, pobudniku tega odmika, brat, ki gre vedno naprej v ekumenizmu, kakor tudi nekdanjemu moderatorju škotske prezbiterijanske Cerkve častitljivemu Johnu Chalmersu. Skupaj z vami z hvaležnim in veselim srcem hvalim Boga, ki nam je omogočil skupaj živeti pred njegovo sveto navzočnostjo ta dva dneva milosti in prositi za prejem njegovega miru.

Mir vam bodi!

Želim se obrniti na vse vas z besedami vstalega Gospoda: »Mir vam bodi!« (Jn 20,19). Ta pozdrav, ki je istočasno opogumljajoč in tolažeč, je Jezus namenil svojim preplašenim in potrtim učencem v dvorani zadnje večerje, ko se jim je prikazal po svojem vstajenju. Za nas je torej pomembno spomniti se, da je bil ravno »mir« prva beseda, ki jo je Gospodov glas izgovoril, torej prvi dar ponujen apostolom po svojem bolečem trpljenju in potem ko je premagal smrt. Tudi jaz namenjam isti pozdrav vam, ki ste prišli iz konteksta velike stiske za vas in za vaše ljudstvo, ki je zelo preizkušano zaradi posledic sporov. O, da bi te besede odmevale v dvorani zadnje večerje tega Doma kakor Učiteljeve tako, da bi vsi in vsak prejeli novo moč za voditi naprej želeni napredek vašega mladega naroda in da bi se kakor binkoštni ogenj za mlado krščansko skupnost prižgala nova luč upanja za vse južno sudansko ljudstvo. In zato vam z vsem tem v srcu pravim: »Mir vam bodi!«.

Prosimo te in te slavimo za tvojo milost v korist Južnemu Sudanu
Mir je prvi dar, ki nam ga je Gospod prinesel in je prva naloga, ki jo morajo voditelji narodov izpolnjevati, saj je temeljni pogoj za spoštovanje pravic vsakega človeka za celostni razvoj celotnega ljudstva. Jezus Kristus, ki ga je Bog Oče poslal na svet kot Kneza miru, nam je dal zgled, ki ga moramo posnemati. On, ki je šel skozi žrtvovanje in pokorščino, je podaril svetu svoj mir. Zaradi tega je že ob njegovem rojstvu zbor angelov pel nebeško pesem: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki jih ima rad« (Lk 2,14). Kakšno veselje bo, če bodo vsi člani južno sudanskega ljudstva lahko enoglasno povzdignili pesem, ki je odsev te angelske: »O Bog, prosimo te in te slavimo za tvojo milost v korist Južnemu Sudanu, deželi velikega izobilja. Drži nas povezane in v soglasju« (Prva kitica narodne himne Južnega Sudana). O kako bi želel, da bi se lahko glasovi vse človeške družine pridružili temu nebeškemu zboru pri razglašanju slave Bogu in spodbujanja miru med ljudmi!

Božji pogled

2. Dobro se zavedamo, da je narava tega našega srečanja nekaj čisto posebnega in v nekem smislu enkratna, saj tukaj ne gre za navadno in običajno dvostransko ali diplomatsko srečanje med papežem in državnimi voditelji in kakor tudi ne za ekumensko pobudo med predstavniki različnih krščanskih skupnosti, gre namreč za duhovni odmik. Že beseda »odmik« označuje hoteno oddaljitev iz nekega kraja ali iz dejavnosti v nek odmaknjen kraj. Pridevnik »duhovni« pa namiguje, da je za ta novi prostor izkušnje značilna notranja zbranost, zaupljiva molitev, preudarno razmišljanje in srečanja sprave, da bi obrodili dobre sadove zase in potemtakem za skupnosti, ki jim pripadamo.

Nameni odmika
Namen tega odmika je, da smo skupaj pred Bogom in razločujemo njegovo voljo; da razmislimo o svojem življenju in o skupnem poslanstvu, ki nam je zaupano; da se začnemo zavedati velike soodgovornosti za sedanjost in prihodnost južno sudanskega ljudstva; da si začnemo poživljeni in spravljeni prizadevati za graditev vašega naroda. Dragi bratje in sestre, ne pozabimo, da je Bog nam, političnim in verskim voditeljem, zaupal nalogo, da smo voditelji njegovega ljudstva. Veliko nam je zaupal in bo zaradi tega tudi več zahteval od nas! Vprašal nas bo za obračun našega služenja in našega upravljanja, našega prizadevanja v korist miru in dobrega, ki smo ju storili za dobro članov naše skupnosti, še posebej za najbolj potrebne in odrinjene. Z drugimi besedami, vprašal nas bo za obračun o našem življenju in o življenju drugih (prim. Lk 12,48).

Dragoceni v Božjih očeh
Ječanje revežev, ki so lačni in žejni pravičnosti nas v vesti zavezuje in nas obvezuje pri našem služenju. Oni so majhni v očeh sveta, so pa dragoceni v Božjih očeh. Ko uporabljam ta izraz »Božje oči«, mislim na pogled Gospoda Jezusa. Vsak duhovni odmik, kakor tudi vsakdanje spraševanje vesti, nam morajo dati čutiti z vsem našim bitjem, z vso našo zgodovino, z vsemi našimi krepostmi in našimi grehi, da smo pred pogledom Gospoda, ki je Edini sposoben v nas videti resnico in nas voditi k njej. Božja beseda nam podarja lep zgled, kako srečanje z Jezusovim pogledom lahko zaznamuje najpomembnejše trenutke življenja njegovega učenca. Gre za tri Gospodove poglede v apostola Petra, na katere hočem tukaj spomniti.

Prvi Jezusov pogled v Petra je bil, ko ga je njegov brat Andrej pripeljal k Njemu, in mu ga razkril kot Mesija. Jezus se je s pogledom zazrl v Simona in mu rekel, da se bo od sedaj naprej imenoval Peter (prim. Jn 1,41-42). Nadalje mu bo naznanil, da bo na tej skali zgradil svojo Cerkev in mu tako pokazal, da računa nanj pri uresničevanju načrta zveličanja za ljudstvo. Prvi pogled je torej pogled izbire, ki je prebudil navdušenje za posebno poslanstvo.

Drugi pogled je bil pozno ponoči na veliki četrtek. Peter je tretjič zatajil svojega Gospoda. Jezus, ko ga stražarji nasilno peljejo stran, se je ponovno s pogledom zazrl vanj, a tokrat je v njem prebudil boleče vendar zdravilno kesanje. Apostol je pobegnil ven in se »bridko zjokal« (Mt 26,75), ker je izdal Učiteljevo poklicanost, zaupanje in prijateljstvo. Drug Jezusov pogled se je dotaknil Petrovega srca in povzročil njegovo spreobrnjenje.

In končno po vstajenju na obali Tiberijskega jezera, se je Jezus ponovno s pogledom zazrl v Petra in ga trikrat vprašal po njegovi izpovedi ljubezni, mu ponovno zaupal poslanstvo pastirja svoje črede ter nakazal, kako bo to njegovo poslanstvo doseglo višek v darovanju življenja (prim. Jn 21,15-19).

V nekem smislu lahko rečemo, da smo mi vsi bili poklicani k življenju vere, smo bili od Boga izbrani, pa tudi od ljudstva, da bi mu zvesto služili in v tej službi smo morda storili napake, nekatere majhne, druge večje. Toda Gospod Jezus vedno odpušča napake tistemu, ki se kesa in vedno obnavlja svoje zaupanje, zahtevajoč od nas posebno in popolno posvetitev za zadeve svojega ljudstva.

Kakšen je danes Jezusov pogled name?
Dragi bratje in sestre, Jezusov pogled je tudi sedaj in tukaj na vsakem od nas. Zelo pomembno se je z našimi notranjimi očmi srečati z njim in se vprašati: »Kakšen je danes Jezusov pogled name? K čemu me kliče? Kaj mi Gospod hoče odpustiti in kaj zahteva, da se v moji drži spremeni? Kakšno je moje poslanstvo in naloga, ki mi ju Bog zaupa za dobro svojega ljudstva? Ljudstvo je namreč njegovo, ne pripada nam, saj smo tudi mi člani ljudstva, samo da imamo posebno odgovornost in poslanstvo, da mu služimo. Prepričani smo, dragi bratje, da smo vsi mi pod Jezusovim pogledom. Gleda nas z ljubeznijo, od nas nekaj zahteva, nekaj odpušča in nam daje poslanstvo. Izkazuje nam veliko zaupanje s tem, da nas je izbral za svoje sodelavce pri izgradnji bolj pravičnega sveta. Prepričani smo, da nas njegov pogled pozna do globin, nas ljubi in nas spreminja, nas spravlja in povezuje. Njegov blagohoten in usmiljen pogled nas spodbuja, da zapustimo pot, ki vodi v greh in v smrt in nas podpira pri hoji po poti miru in dobrega. Tukaj je vaja, ki nam bo dobro dela in ki jo lahko vedno opravljate, tudi doma. Pomislimo, da je Jezusov pogled nad nami in da nas bo ravno ta ljubezni poln pogled sprejel poslednji dan našega zemeljskega življenja.

Pogled ljudstva

3. Gospodov pogled je še poseben nad vami in je pogled, ki vam ponuja mir. Je pa nad vami še drug pogled, to je pogled vašega ljudstva. Ta pogled izraža gorečo željo po pravičnosti, spravi in miru. V tem trenutku želim zagotoviti svojo duhovno bližino vsem vašim sonarodnjakom, še posebej beguncem in bolnim, ki so z velikimi pričakovanji ostali državi in z zadržanim dihom pričakujejo izid tega zgodovinskega dne. Prepričan sem, da so oni z velikim upanjem in gorečo molitvijo v svojih srcih spremljali to srečanje. In kakor je Noe pričakoval, da bo golob prinesel oljčno vejico kot znamenje, da je konec potopa in se začenja novo dobo miru med Bogom in ljudmi (prim. 1Mz 8,11), tako vaše ljudstvo pričakuje vašo vrnitev v domovino, spravo vseh njenih članov in novo dobo miru in blagostanja za vse.

Krik, ki predira nebesa
Moje misli gredo predvsem k osebam, ki so izgubile svoje najdražje in svoje hiše, k družinam, ki so se ločile in nikoli več našle skupaj, k vsem otrokom in ostarelim, k moškim in ženskam, ki strašno trpijo zaradi sporov in nasilja, ki je sejalo smrt, lakoto, bolečino in jok. Ta krik ubogih in pomoči potrebnih smo glasno zaslišali, saj predira nebesa in prihaja vse do srca Boga Očeta, ki jim hoče dati pravičnost in mir. Pogosto mislim na te trpeče duše in moledujem, da bi enkrat za vselej ugasnil ogenj vojne, da se bodo lahko vrnile na svoje domove in v vedrini zaživele. Vsemogočnega Boga prosim, da naj pride mir v vašo deželo in se tudi obračam na ljudi dobre volje, da bi prišel mir vašemu ljudstvu.

Mir je mogoč!
Dragi bratje in sestre, mir je mogoč. Nikoli se ne bom utrudil ponavljati, da je mir mogoč! Toda ta velik Božji dar je istočasno tudi močno prizadevanje do ljudstva odgovornih ljudi. Mi kristjani verujemo in vemo, da je mir mogoč, saj je Kristus vstal ter z dobrim premagal zlo in zagotovil svojim učencem zmago miru nad vse tiste krivce vojne kot so ošabnost, lakomnost, hlepenje po oblasti, sebični interesi, laž in hinavščina (prim. Homilija med molitvijo za mir v Južnem Sudanu ter v Demokratični republiki Kongo 23. novembra 2017).

Vaši ljudje hrepenijo po boljši prihodnosti
Vsem nam želim, da bi znali sprejeti vzvišeno poklicanost biti mojstri miru v duhu bratstva in solidarnosti z vsakim članom našega ljudstva, s plemenitim, pokončnim, odločnim in pogumnim duhom v iskanju miru preko dialoga, pogajanj in odpuščanja. Spodbujam vas torej, da iščite to, kar vas povezuje, začenši pri pripadnosti istemu ljudstvu ter preraščate to, kar vas ločuje. Ljudje so zaradi preteklih vojn utrujeni in izčrpani, zato vas prosim, da si zapomnite, da se z vojno vse izgubi! Vaši ljudje hlepijo po boljši prihodnosti, ki pa se jo doseže s spravo in z mirom.

Lanskoletni mirovni sporazum
Z velikim zaupanjem sem lanskega septembra izvedel, da so najvišji politični predstavniki Južnega Sudana sklenili mirovni sporazum. Zato danes čestitam podpisnikom tega dokumenta, bodisi tukaj navzočim, bodisi tistim, ki niso tu navzoči, ne da bi pri tem koga izključeval. Najprej (čestitam) predsedniku republike in voditeljem političnih strank za izbrano pot dialoga, za pripravljenost na kompromise, za odločnost pri doseganju miru, za pripravljenost spraviti se in za voljo po udejanjanju, ko bo pot končana. Iz vsega srca vam želim, da bo dokončno prenehala sovražnost, da bo spoštovano premirje, da bo preraščena tako politična kot etnična razdeljenost in da bo mir trajen. Vse to pa za skupno dobro vseh državljanov, ki sanjajo o začetku izgradnje naroda.

Skupno bratsko prizadevanje kristjanov
Zelo dragoceno je skupno bratsko prizadevanje kristjanov znotraj različnih ekumenskih pobud pod okriljem Sveta Cerkva Južnega Sudana glede sprave in miru, revežev in obrobnih v korist napredka celotnega južno sudanskega ljudstva. Z veseljem in hvaležnostjo se spominjam nedavnega srečanja s škofovsko konferenco Sudana in Južnega Sudana v Vatikanu med obiskom ad limina Apostolorum. Zelo se me je dotaknil njihov optimizem utemeljen na živi veri in izražen v njihovem neutrudnem prizadevanju, kakor tudi njihova zaskrbljenost zaradi številnih političnih in družbenih težav. Vsem kristjanom Južnega Sudana želim obilje nebeških milosti in zagotavljam stalen spomin v molitvi. O da bi lahko bili delavci za mir med sudanskim ljudstvom z molitvijo in pričevanjem, z duhovnim vodstvom in človekoljubno pomočjo vsakemu njegovemu članu, voditelji so vključeni v to.

Naj rodi sadove trajnega in bujnega miru
Za zaključek obnavljam vsem vam, predstavnikom civilne in cerkvene oblasti Južnega Sudana svojo hvaležnost in to kako cenim vašo udeležbo na tem odmiku. Vsemu dragemu južno sudanskemu ljudstvu goreče želim mir in blagostanje. Naj obilje milosti in blagoslova Usmiljenega Boga doseže srce vsakega moškega in vsake ženske v Južnem Sudanu in rodi sadove trajnega in bujnega miru in sicer na isti način kakor to počne voda reke Nil, ki gre skozi vašo državo, ki stori, da raste in cveti življenje. Na koncu potrjujem svojo željo in svoje upanje, da bom v prihodnje z Božjo milostjo lahko šel v vašo ljubljeno državo skupaj z mojima dragima tukaj navzočima bratoma, s canterburyjskim nadškofom in z nekdanjim moderatorjem prezbiterijanske Cerkve.

Zaključna molitev

4. Na koncu bi raz zaključil to meditacijo z molitvijo, s katero bom odgovoril na povabilo sv. Pavla, apostola: »Predvsem torej prosim: naj se opravljajo molitve, priprošnje, zahvale za vse ljudi, za kralje in za vse, ki so na oblasti, da bomo živeli mirno in tiho v vsej pobožnosti in dostojanstvu« (1Tim 2,1-2).

Molitev
Po prebranem odlomku so vsi vstali in stoje spremljali papeževo molitev: »Sveti Oče, neizmerno dobri Bog, kličeš nas, da se prenavljamo v tvojem Duhu in izkazuješ svojo vsemogočnost predvsem v milosti odpuščanja. Prepoznavamo tvojo Očetovsko ljubezen, ko upogibaš človekovo trdoto in ga v svetu, ki ga trgajo boji in nesoglasja, pripravljaš razpoložljivega za spravo. Večkrat so ljudje prelomili tvojo zavezo in Ti, namesto da bi jih zapustil, si z njimi po Jezusu tvojem Sinu in našem Odrešeniku sklenil tako trdno novo zvezo, da je nič ne more prelomiti.

Prosimo te, deluj z močjo Duha v notranjosti src, da se bodo sovražniki odprli dialogu, nasprotniki si podali roke in se ljudstva srečala v sožitju. Po tvojem daru, o Oče, naj iskreno iskanje miru pogasi spore, ljubezen premaga sovraštvo in odpuščanje naj razoroži maščevanje, da bomo zaupajoč samo v tvoje usmiljenje našli pot, ki nas vrača k Tebi in bomo odprti za delovanje Svetega Duha živeli v Kristusu novo življenje, v nenehni hvali tvojega imena in v službi bratom. Amen.

Dragi bratje in sestre, mir naj bo z nami in naj z nami vedno ostane!

Papež Frančišek podpisnikom miru v Južnem Sudanu poljubil noge

Po končani meditaciji ob zaključku odmika za voditelje Južnega Sudana v Vatikanu v četrtek, 11. aprila, se je sveti oče obrnil na tri podpisnike sporazuma o miru: »In vas tri, ki ste podpisali sporazum o miru, prosim kot brat: Ostanite v miru! Iz srca vas prosim: Pojdimo naprej. Veliko problemov bo, a ne ustrašite se, pojdite naprej in rešujte probleme. Začeli ste proces, ki se naj dobro konča. 'Bitke' bodo med vami, a naj ostanejo znotraj pisarn, pred ljudstvom pa z roko v roki povezani. Tako boste iz preprostih prebivalcev postali 'Očetje naroda'. Dovolite mi, da iz srca, iz svojega najglobljega čutenja… Spremljaj me.« Za tem se je sveti oče pred vsakim od teh treh podpisnikov sporazuma o miru v Južnem Sudanu sklonil do tal in poljubil noge. Na koncu jih je poljubil še bodoči podpredsednici.