Frančišek posvečenim osebam o spominu na prvi klic ter o služenju z nežnostjo

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Zahvaljujem se vam za vaša pričevanja, ki se jih želim spomniti. Nakazali ste dejstvo, da vas je malo, in nevarnost, da bi popustili kompleksu manjvrednosti. Ko sem vas poslušal, mi je prišla na misel podoba Marije, ki je, ko je vzela funt čiste narde, mazilila Jezusu noge in jih brisala s svojimi lasmi. Evangelist zaključi opis prizora z besedami: »Vsa hiša se je napolnila z vonjem po dišavnem olju« (Jn 12,3). Narda je bila sposobna prepojiti vse in pustiti značilno sled.

Ob tej evangeljski podobi v mnogih razmerah čutimo potrebo, da bi »preračunavali«: najprej pogledamo, koliko nas je… in nas je malo; sredstva, ki jih imamo… in jih je premalo; potem vidimo, koliko je hiš in dejavnosti, ki jih je treba podpirati… preveč jih je… Lahko bi še naprej naštevali mnogovrstne resničnosti, v katerih doživljamo negotovost virov, ki jih imamo na razpolago, da bi lahko nadaljevali z misijonskim poslanstvom, ki nam je bilo zaupano. Ko se nam to dogaja, je naš obračun »v rdečih številkah«.

Res je, Gospod nam je rekel: če hočeš zgraditi stolp, izračunaj stroške: »Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne moreš dokončati« (Lk 14,29). Vendar nas »preračunavanje« lahko zavede v skušnjavo, da bi preveč gledali nase, zaprti vase in v svojo bedo pa lahko končamo kot apostola iz Emavsa, ko razglašamo kerigmo s svojimi ustnicami, naše srce pa se zapre v tišino, za katero je značilna subtilna frustracija, ki nam prepreči, da bi poslušali Njega, ki hodi ob nas in je vir veselja in radosti.

 Bratje in sestre, vedno je potrebno »preračunati«, kadar nam to lahko pomaga, da odkrijemo in se približano tolikim življenjem in razmeram, ki tudi dandanes s težavo poravnavajo račune: družinam, ki jim ne uspe napredovati, ostarelim in osamljenim ljudem, bolnikom, ki so prisiljeni biti v postelji, mladim, ki hirajo in so brez prihodnosti, ubogim, ki nas spominjajo na to, kar smo: Cerkev beračev, ki potrebujejo Gospodovo usmiljenje. »Preračunavati« je dopustno samo takrat, če nam to omogoči, da se zganemo, da bi postali solidarni, pozorni, razumevajoči in marljivi pri pristopanju k izčrpanosti in negotovosti, v katero je pogreznjenih toliko naših bratov, ki potrebujejo maziljenje, ki bi jih dvignilo in jih ozdravilo v njihovem upanju.

Dovoljeno je preračunavati samo za to, da z vso močjo rečemo in s svojim ljudstvom prosimo: »Pridi, Gospod Jezus!« Z vami bi rad rekel, skupaj: »Pridi, Gospod Jezus!« Še enkrat: »Pridi, Gospod Jezus!«

Ne bi hotel zlorabiti njene podobe, a ta dežela je znala v materi Tereziji svetu in Cerkvi podariti konkretno znamenje, kako je lahko negotovost nekega človeka, ki ga je Gospod mazilil, sposobna prepojiti vse, kadar se vonj blagrov razlije nad utrujenimi nogami naše človeškosti. Koliko jih je pomirila mirnost njenega pogleda, okrepilo njeno božanje, dvignilo njeno upanje in napojil pogum njene vere, ki je bila sposobna najbolj pozabljenim dati čutiti, da jih Bog ni pozabil! Zgodovino pišejo te osebe, ki jih ni strah, da bi potrošili svoje življenje za ljubezen: kadar koli boste to storili enemu mojih najmanjših bratov, boste meni storili (prim. Mt 25,40). Kakšna modrost je v besedah sv. Terezije Benedikte od Križa, ko pravi: »Zanesljivo, na odločilne dogodke zgodovine sveta so bistveno vplivale duše, o katerih v zgodovinskih knjigah ni nič povedanega. Kdo so duše, ki se jim moramo zahvaliti za odločilne dogodke našega osebnega življenja, bomo spoznali šele tisti dan, ko bodo vse skrite stvari razodete.«

Seveda velikokrat gojimo brezmejno domišljijo misleč, da bi bile stvari drugačne, če bi bili močni, zmožni in vplivni. Toda ali ni skrivnost naše moči, zmožnosti, vplivnosti in celo naše mladosti na neki drugi strani in ne v dejstvu, da je vse »preračunano«? To vas sprašujem, ker me je pretreslo pričevanje Davorja, ki je z nami podelil to, kar se je dotaknilo njegovega srca. Bil si zelo jasen: karierizma te je rešilo samo to, da si se vrnil k prvotni poklicanosti ter šel iskat vstalega Gospoda tja, kjer ga lahko srečamo. Zapustil si varnost in odšel, da bi hodil po ulicah in trgih tega mesta; čutil si, da se je tam prenovila tvoja poklicanost in tvoje življenje; ko si se sklonil k vsakdanjemu življenju svojih bratov, da bi ga podelil z njimi in ga mazilil z vonjavo Duha, je tvoje duhovniško srce začelo ponovno močneje biti.

Pristopil si, da bi mazilil utrujene Učenikove noge, utrujene noge konkretnih ljudi tam, kjer so bili, in Gospod te je čakal, da bi te ponovno mazilil v tvoji poklicanosti. To je zelo pomembno za prenovo nas samih. Večkrat moramo iti nazaj, se vrniti h Gospodu, da se spomnimo prvega klica. Pismo Hebrejcem pravi, da se spominjamo prvega srečanja. Spomniti se na lepoto tega srečanja. Ne izgubite spomina na prvo poklicanost. Prva poklicanost je zakrament. Ta spomin te bo rešil.

Velikokrat trošimo svoje moči in vire, svoja srečanja, razprave in načrtovanja, da bi ohranili pristope, ritme in poglede, ki ne le, da nikogar ne navdušujejo, ampak so nesposobni prinesti nekaj tiste evangeljske vonjave, ki je sposobna tolažiti in odpreti poti upanja, in ki nas prikrajšajo za osebno srečanje z drugimi. Kako resnične so besede matere Terezije: »Kar mi ne služi, me obremenjuje!« Opustimo vsa bremena, ki nas ločujejo od poslanstva in preprečujejo vonjavi usmiljenja, da bi dosegla obraz naših bratov. Funt narde je lahko prepojil vse in pustil značilno sled. Ne prikrajšajmo se za najboljše v našem poslanstvu, ne zadušimo utripov duha.

Hvala vama, oče Goce in Gabriela, in vajinim sinovom Filipu, Blagoju, Luku in Ivanu, da ste podelili z nami vaše veselje in skrbi poslanstva in družinskega življenja. In tudi skrivnost nadaljevanja v težkih trenutkih, skozi katere ste morali iti.

Vaše pričevanje ima »evangeljsko vonjavo« prvih skupnosti. Spomnimo se, da je »v Novi zavezi govor o 'Cerkvi, ki se zbira v hiši' (prim. 1 Kor 16,19; Rim 16,5; Kol 4,15; Fil 2). Življenjski prostor družine se je spremenil v domačo cerkev, v kraj evharistije, navzočnosti Kristusa, sedečega za isto mizo. Kolikokrat si obhajal evharistijo v svoji hiši? V Razodetju je prikazan nepozaben prizor: 'Glej, stojim pri vratih in trkam. Če kdo sliši moj glas in vrata odpre, bom vstopil k njemu in bom večerjal z njim in on z menoj' (Raz 3,20). Tako je opisana hiša, ki sprejema v svojo notranjost Božjo navzočnost, skupno molitev in zato Gospodov blagoslov« (Posinodalna apostolska spodbuda Amoris laetitia, 15). Na ta način živo pričujete o tem, da nas »vera ne oddaljuje od sveta, ampak nas globlje vpeljuje vanj« (prav tam, 181). Ne da bi izhajali iz tega, kar bi želeli biti, ne kot »popolni« ali brezmadežni, temveč v negotovosti naših življenj, naših družin, ki jih vsak dan mazili zaupanje brezpogojne ljubezni, ki jo ima Bog do nas. Zaupanje, ki nas vodi, kakor si lepo omenil, oče Goče, da razvijamo nekatere razsežnosti, ki so enako pomembne kot tudi pozabljene v družbi, ki jo izčrpavajo burni in površni odnosi: razsežnost nežnosti, potrpežljivosti in sočutja do drugih. Rad bi poudaril pričevanje nežnosti v duhovniškem in tudi redovniškem življenju.

Vedno rad na vsako družino pomislim kot na »podobo družine iz Nazareta v svoji vsakdanjosti, prežeti z napori in celo z môrami kot tedaj, ko je morala trpeti zaradi nerazumljivega Herodovega nasilja – izkušnja, ki se še danes tragično ponavlja v mnogih družinah izključenih in nemočnih beguncev« (prav tam, 30). Po veri, ki se nabere v vsakdanjih bojih, so sposobne »z nekaj revnimi plenicami in polnostjo nežne ljubezni hlev spremeniti v Jezusovo hišo v goro nežnosti« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 286). Ne izgubite ministerialne nežnosti ne redovniške nežnosti.

Hvala, da ste pokazali družinski obraz Boga z nami, ki nas ne neha presenečati med posodo!

Dragi bratje, drage sestre, še enkrat se vam zahvaljujem za to cerkvenostno priložnost dihanja s polnimi pljuči. Prosimo Duha, naj nas ne neha prenavljati v poslanstvu v zaupanju, da vemo, da On hoče vse prepojiti s svojo prisotnostjo.