Papež Frančišek Cerkvi v Nemčiji: Hoditi skupaj. Središčno mesto naj ima Sveti Duh

Andreja Červek – Vatikan

»Vsi se zavedamo, da ne živimo samo dobe sprememb, ampak tudi spremembo dobe, ki zastavlja nova in stara vprašanja, pred katerimi je razprava upravičena in nujna,« začne pismo sveti oče in jasno zapiše, da se zaveda dramatične situacije Cerkve v Nemčiji, pri tem pa ponudi svoje razmišljanje o tej temi.

Pismo je papežev prispevek na sinodalni poti, ki so si jo zastavili nemški škofje med plenarnim zasedanjem marca 2019. Skupaj s predstavništvom laikov (ZdK) in zunanjimi strokovnjaki, Cerkev želi razpravljati o glavnih temah krize. Razlog za to sinodalno pot je bila študija – naročili so jo sami škofje – o spolnih zlorabah s strani klera in posvečenih in tudi o drugih temah, kot so staranje skupnosti, pomanjkanje duhovnih poklicev, slabo sprejemanje katoliškega nauka o spolnosti in vprašanje o življenjskem slogu duhovnikov.

Papež na ta konkretna vprašanje ne odgovarja. Njegov prispevek želi biti duhovni temelj k razpravi. Ne ponuja rešitev, ne prepoveduje razprav, ampak v stilu apostolske spodbude Evangelii gaudium spomni na središčno mesto Svetega Duha.

Njegov pogled na vprašanja je pogled enosti Cerkve: »Vsakokrat ko je cerkvena skupnost sama iskala pot iz svojih problemov in se zanašala samo na svoje moči, metode in inteligenco, je na koncu pomnožila in še bolj gojila zlo, ki ga je hotela premagati.«

Papež na začetku pisma izpostavi dve pomembni značilnosti nemške Cerkve: »Katoliške skupnosti v Nemčiji, v svoji raznovrstnosti in pluralnosti, so po vsem svetu znane po svoji soodgovornosti in velikodušnosti.« Gre za Cerkev z iztegnjeno roko. Kot drugo pozitivno značilnost Frančišek izpostavi ekumensko pot.

Zatem spregovori o razlogu za spremembo dobe: »Danes pa skupaj z vami z bolečino opažam naraščajočo erozijo in oslabelost vere, skupaj z vsem, kar to prinaša ne le na duhovni ravni, ampak tudi na družbeni in kulturni.« Gre za raznovrstno propadanje, ki nima ne enostavne ne hitre rešitve.

Sveti oče se zaustavi pri pomenu sinodalnosti in pri tem poudari »dvojno perspektivo«, in sicer v smislu, da se predvsem realizira »od spodaj navzgor« in šele potem »od zgoraj navzdol«. Vsakdanje življenje in konkretno življenje na različnih krajih imata torej prednost.