Papež: Evtanazija sloni na utilitarističnem pojmovanju osebe

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je spomnil, da Italijansko združenje za medicinsko onkologijo že od leta 1973 opravlja dragoceno delo na zdravstvenem področju, kjer spodbuja raziskovanje in preventivo, se posveča izboljševanju diagnoz in zdravljenja ter podpira izpopolnjevanje in formacijo zdravnikov in ostalih zdravstvenih delavcev na področju onkologije. V skladu s statutom je namen organizacije pospeševati napredek na kliničnem področju, v sodelovanju med zdravniki različnih strok, organizmov in institucij. Člani si prizadevajo vlagati v odnose in vzpostavljati znanstvene povezave in sodelovanje znotraj znanstvenega in zdravstvenega sveta, s tem ko spodbujajo medsebojno podelitev doseženih ciljev in večdisciplinarnost, ki sta neredko ovirani z ljubosumnim varovanjem znanja.

 Vlaganje v odnose

»V svetu, kot je naš, pogosto zaznamovan z nasprotovanji na vsakem področju človeškega sobivanja, je oblikovanje in podpiranje odnosov bistveno za izgradnjo skupnega dobrega. Zavestna in pogosto težka odločitev za slog, ki združuje, namesto da ločuje, se ves čas obstoja združenja kaže v skrbi za odnose z bolniki,« je dejal papež in omenil navzočnost nekaterih pacientov tudi na avdienci. »Odločitev, da se skupaj udeležimo tega srečanja, da sedimo drug poleg drugega, predstavlja močno sporočilo in zgovorno znamenje ne le za področje zdravstva, ampak tudi za družbo, ki se je poklicana prenoviti v solidaren in bratski slog.«

Onkologija usmiljenja

Nacionalni kongres, ki ga bo združenje imelo čez nekaj tednov, bo posvečen ravno pozornosti do posameznega bolnika, večji oskrbi vsakega pacienta, v skladu z njegovimi biološkimi in kliničnimi značilnostmi. Kot je poudaril papež, onkologija na ta način postane tudi »onkologija usmiljenja, kajti trud za osebno oskrbo razodeva pozornost ne le do bolezni, temveč do bolnika in njegovih lastnosti, na kakšen način se odziva na zdravila, najbolj boleče informacije, trpljenje. Onkologija te vrste gre onkraj izvajanja protokolov in kaže na tehnološko delo, ki je v službi oseb.«

Evtanazija – navideznost svobode

Tehnologija ni v službi človeka, ko ga zvede na neko stvar, ko razlikuje med enim, ki si še zasluži zdravljenje, in drugim, ki si tega ne zasluži, ker je obravnavan zgolj kot breme in včasih celo kot odpadek. »Praksa evtanazije, ki je v različnih državah že postala legalna, se samo na videz ponuja kot večja osebna svoboda. V resnici sloni na utilitarističnem pogledu na osebo, ki postane nekoristna ali pa je lahko primerna pod določeno ceno, če iz zdravnikovega zornega kota ta nima upanja za izboljšanje stanja ali pa se ni mogoče več izogniti bolečini. Nasprotno, skrb za spremljanje bolnika in njegovih bližnjih v vseh fazah ali pa lajšanje trpljenja preko paliativne oskrbe ali zagotavljanje družinskega okolja v hospicih, vedno številnejših, prispeva k ustvarjanju kulture in praks, ki vedno bolj upoštevajo vrednote vsake osebe.«

Papež je zbrane opogumil: »Nikoli ne izgubite poguma zaradi nerazumevanja, ki ga lahko srečate, ali pred vztrajnim ponujanjem poti, ki so bolj radikalne in nagle. Če se izbere smrt, so problemi v določenem smislu rešeni; a koliko grenkobe znotraj takšnega upravičevanja in kolikšno zavrnitev upanja prinaša odločitev, ki se odpove vsemu in preseka vsako vez!« Kot je pripomnil, se nahajamo v neke vrste Pandorini skrinjici: vse se vé, vse se pojasni, vse se reši, a ostala je skrita ena stvar: upanje. In ravno to moramo iti iskat. Kako prevesti upanje, kako ga dati v najbolj mejnih primerih.

Vloga varnega okolja in življenjski slog

Zbranim na avdienci je dejal, da torej njihovo služenje postane tudi ozaveščanje v družbi, ki se bolj malo zaveda in je včasih raztresena. V njej na različne načine poudarjate pomembnost preventive, razumljene bodisi kot postavljanje zgodnje diagnoze, ki lahko vidno zmanjša nevarnost onkoloških bolezni, bodisi kot spoštovanje lastnega telesa in njegovih posledic. »Najboljša in najresničnejša preventiva je namreč varno okolje in življenjski slog, ki spoštuje človeško telo in njegove zakone. Kot vemo, to ni odvisno le od posameznih izbir, ampak tudi od krajev, kjer se živi in ki predvsem v velikih mestih telesu povzročajo stalni stres zaradi življenjskega ritma in izpostavljenosti zastrupljujočim dejavnikom. Vse to našo pozornost usmeri k skrbi za naravno okolje, ki je naš skupen dom in ki mu dolgujemo spoštovanje, da bi potem spoštovalo nas. Varstvo okolja in boj proti tumorjem tako postaneta dva obraza istega problema, dva istočasna vidika iste bitke civilizacije in človeštva.«

Jezusov zgled

Papež je zbrane povabil, naj pri svojem prizadevanju za bolnike, zdravstveni sistem in vso družbo, misli vedno usmerjajo k zgledu Jezusa, ki je bil velik učitelj človeštva; da se pri njem navdihujejo za svoja dejanja in ga naredijo za svojega tovariša na poti. »Njegov lik, ki se nikoli ne izčrpa, kajti tako velika je luč, ki ga osvetljuje, naj navdihuje bolnike in jim pomaga najti moč, da ne prekinejo vezi ljubezni, darovanja trpljenja za brate, ohranjanja živega prijateljstva z Bogom. Navdihuje naj zdravnike – On, ki je na nek način vaš kolega, zdravnik, ki ga je Oče poslal, da bi ozdravil človeštvo – da bodo vedno gledali na dobro drugih, se velikodušno žrtvovali, borili za solidarnejši svet. Navdihne naj vsakega, da bo blizu trpečim, predvsem malim, in da bo slabotne postavljal na prvo mesto, da bodo tako rasla bolj človeška družba in odnosi, zaznamovani prej z zastonjskostjo kot ugodnostjo.«