Papež med mašo: Pogumno narediti preskok v kvaliteti življenja

Andreja Červek – Vatikan

Pri homiliji je sveti oče izhajal iz Lukovega evangelija, ki se je bral med bogoslužjem in ki pravi, da je za Jezusom hodila velika množica (glej Lk 14,25). »Kakor tiste množice, ki so se gnetle ob Jezusovi poti, ste tudi vi prišli v velikem številu, da bi sprejeli njegovo sporočilo in hodili za njim. A vi dobro veste, da hoditi za Jezusom ni ravno pomirjujoče!« je dejal papež in pripomnil, da odlomek iz Lukovega evangelija govori o zahtevah te hoje.

Odpoved ima smisel v luči srečanja z Jezusom

Pomembno je izpostaviti, da so predpisi podani v okviru Jezusove poti proti Jeruzalemu ter umeščeni med priliko o gostiji, na katero so vsi povabljeni (predvsem pa zavrnjene osebe, ki živijo na ulicah, trgih in križiščih), in tremi prilikami, ki govorijo o usmiljenju, kjer se pripravlja praznovanje, ko je izgubljeno najdeno, ko je ta, za katerega se je mislilo, da je mrtev, sprejet, praznovan in vrnjen v življenje z možnostjo na nov začetek. »Danes ima krščanska odpoved smisel samo v luči veselja in praznovanja ob srečanju z Jezusom Kristusom.«

Naši družinski odnosi

Prva zahteva nas vabi, da pogledamo na naše družinske odnose. Novo življenje, ki nam ga predlaga Gospod, se zdi neprijetno in se spremeni v spotakljivo nepravičnost za tiste, ki verjamejo, da se vhod v nebeško kraljestvo lahko omeji ali zvede zgolj na krvne vezi, na pripadnost določeni skupini, klanu ali določeni kulturi. Ko »sorodstvo« postane odločilen in dokončen ključ za vse, kar je pravilno in dobro, se začne upravičevati in celo »posvečevati« nekatera obnašanja, ki vodijo v kulturo privilegija in izključevanja (protekcija, klientelizem in torej korupcija). »Zahteva, ki jo postavlja Učitelj, pa nam dviguje pogled in nam pravi: kdor ni zmožen drugega videti kot brata, biti ganjen ob njegovem življenju in situaciji, onkraj njegovega družinskega, kulturnega, družbenega izvora, 'ne more biti moj učenec' (Lk 14,26). Njegova ljubezen in njegova predanost sta zastonjski dar zaradi vseh in za vse,« je poudaril Frančišek.

Ne manipulirajmo z evangelijem

Druga zahteva nam kaže, kako je težko hoditi za Gospodom, ko se hoče nebeško kraljestvo istovetiti z lastnimi osebnimi interesi ali z očarljivostjo neke ideologije, ki se konča z instrumentalizacijo Božjega imena ali religije, da bi upravičevali nasilna dejanja, izločanje in celo uboj, izgon, terorizem in izključitev. Učiteljeva zahteva nas opogumlja, naj ne manipuliramo z evangelijem z žalostnimi priredbami, ampak naj gradimo zgodovino v bratstvu in solidarnosti, v zastonjskem spoštovanju zemlje in njenih darov, nasprotni vsaki obliki izkoriščanja; naj drzno živimo »dialog kot pot, skupno sodelovanje kot smer, vzajemno poznavanje kot metodo in kriterij« (Dokument o skupnem bratstvu, Abu Dabi, 4. februar 2019); naj ne podležemo skušnjavi določenih naukov, ki ne vidijo skupaj rasti pšenice in ljuljke, ko čakajo na gospodarjevo vrnitev (glej Mt 13,24-30).

Novo življenje nam daje Gospod

In navsezadnje, tretja zahteva: kako težko lahko postane deliti z drugimi novo življenje, ki nam ga daje Gospod, ko neprestano upravičujemo sebe in verjamemo, da vse izvira izključno iz naših moči in tega, kar imamo; ko hlepenje po kopičenju postane mučno in neznosno – kot smo to slišali v prvem berilu, in se večata egoizem in uporaba nemoralnih sredstev! »Učiteljeva zahteva je povabilo, naj okrepimo hvaležen spomin in priznamo, da bolj kot rezultat naše osebne zmage so naše življenje in naše sposobnosti posledica daru (glej Gaudete et exsultate, 55), ki je preplet med Bogom in mnogimi tihimi osebami, katerih imena bomo izvedeli samo v razodetju nebeškega kraljestva.«

Nevarnost zaprtosti v svoj mali svet

Papež Frančišek je pojasnil, da želi s temi zahtevami Gospod pripraviti svoje učence na praznovanje prihoda Božjega kraljestva, s tem da jih osvobodi od tiste uničujoče ovire, ki je navsezadnje eden od najslabših suženjstev: živeti sami zase. »Gre za skušnjavo, da bi se zaprli v svoj mali svet, s čimer pustimo malo prostora za druge: reveži več ne pridejo notri, Božjega glasu se več ne posluša, ne uživa se več sladkega veselja njegove ljubezni, ne utripa več navdušenje nad delanjem dobrega … Mnogi se v tej zaprtosti lahko na videz čutijo varne, a na koncu postanejo zamerljive osebe, ki se pritožujejo in so brez življenja. To ni odločitev za dostojno in izpolnjeno življenje, to ni Božja želja za nas, to ni pot Duha, ki izvira iz srca Kristusa vstalega« (glej Evangelii gaudium, 2).

Poglejmo okoli sebe

Na poti proti Jeruzalemu nas Gospod s temi zahtevami vabi, naj dvignemo pogled, naj popravimo prioritete in predvsem naj ustvarimo prostore, da bo Bog središče in temelj našega življenja. Kot je pozval papež: »Poglejmo okoli sebe: koliko moških in žensk, mladih, otrok, ki trpijo in so prikrajšani za popolnoma vse! To ni del Božjega načrta. Kako nujno je to Jezusovo povabilo, naj umremo svojim zaprtostim, svojim ponosnim individualizmom ter pustimo, da zmaga duh bratstva in se bo vsak lahko čutil ljubljenega, saj bo razumljen, sprejet in spoštovan v svojem dostojanstvu. Pred poteptanim človeškim dostojanstvom se pogosto ostane križem rok ali pa se odprejo roke, ki pa so nemočne pred temno silo zla. Vendar pa kristjan ne sme stati križem rok, ravnodušno ali odprtih rok, fatalist, ne. Verni iztegne roko, kakor stori Jezus z njim« (homilija papeža Frančiška med mašo na svetovni dan revnih, 18. november 2018).

Naredimo korak v novo življenje

Božja beseda, ki smo jo poslušali, nas vabi, naj nadaljujemo pot, naj si upamo narediti ta preskok v kvaliteti in sprejeti to modrost osebne nenavezanosti kot osnovo za pravičnost in za življenje vsakega od nas: kajti skupaj se lahko borimo proti vsem tistim idolatrijam, ki našo pozornost usmerjajo v varljive gotovosti moči, kariere in denarja ter v iskanje človeške slave. »Zahteve, ki jih pokaže Jezus, nehajo biti težke, kadar začnemo okušati slavo novega življenja, ki nam ga On sam predlaga: slava, ki se rodi, ko vemo, da je On prvi, ki nas prihaja iskat na križišča poti, tudi kadar se izgubimo kakor tista ovca ali tisti izgubljeni sin. Da bi nas lahko ta ponižen realizem spodbudil k soočanju s pomembnimi izzivi in vam prebudil željo, da bi iz vaše lepe dežele naredili kraj, kjer bo evangelij lahko postal življenje, življenje pa bo za večjo Božjo slavo. Odločimo se in sprejmimo Gospodove načrte za svoje.«