Papež na srečanju z mladimi: Ali Gospod lahko računa nate?

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Niso se motili: res ste izredno veseli in navdušeni!

Zahvaljujem se vam, monsignor, za vaše besede dobrodošlice. Hvala vam, dragi mladi, ki ste prišli z vseh koncev tega čudovitega otoka, kljub naporom in težavam, ki jih to za vas predstavlja! Zelo sem vesel, da lahko skupaj z vami preživim to bdenje, h kateremu nas vabi Gospod. Hvala za tradicionalne pesmi in plese, ki ste jih izvedli z velikim navdušenjem – niso se motili tisti, ki so mi rekli, da ste izredno veseli in navdušeni!

Jezusov učenec se mora premakniti, se angažirati

Hvala, Rova Sitraka in Vavy Elyssa, da sta z vsemi nami podelila svojo pot iskanja sredi želja in izzivov. Kako lepo je srečati dva mlada človeka z živo vero, v gibanju! 

 Jezus nam pušča srce vedno v iskanju, postavi nas na pot in v gibanje. Če želi Jezusov učenec rasti v prijateljstvu z Njim, ne sme ostati nepremičen, se pritoževati in gledati samega sebe. Mora se premakniti, ukrepati, se angažirati, prepričan, da ga Gospod podpira in spremlja.

Gospod ve, da iščemo srečo, za katero smo bili ustvarjeni

Zato rad gledam na vsakega mladega človeka kot na nekoga, ki išče. Se spominjate prvega vprašanja, ki ga Jezus zastavi učencema ob Jordanu? Prvo vprašanje je bilo: »Kaj iščeta?« (Jn 1,38) Gospod ve, da iščemo tisto »srečo, za katero smo bili ustvarjeni« in nam je »svet ne bo mogel vzeti.« (Apostolska spodbuda Veselite in radujte se, 1;177) Vsakdo jo izrazi na drugačen način, vendar pa navsezadnje vedno iščete tisto srečo, ki nam je nihče ne bo mogel vzeti.

Iskanje vere pomaga narediti svet, v katerem živimo, boljši

Kot si nam rekel ti, Rova. V svojem srcu si si dolgo želel, da bi obiskoval zapornike. Začel si pomagati duhovniku pri njegovem poslanstvu in postopoma si se vedno bolj vključil, tako da je to postalo tvoje osebno poslanstvo. Odkril si, da je tvoje življenje misijonarsko. To iskanje vere pomaga narediti svet, v katerem živimo, boljši, bolj evangeljski. In to, kar si storil za druge, te je spremenilo, spremenilo je tvoj način gledanja in presojanja oseb. Pomagalo ti je, da si postal bolj pravičen in human. Razumel si in odkril, kako se je Gospod zavzel zate, ti podaril veselje, ki ti ga svet ne bo mogel vzeti. (prim. ibid., 177)

Gospod nas kliče po našem imenu, ne po naših grehih

Rova, pri svojem poslanstvu si se naučil odpovedati se pridevnikom in poimenovati osebe z njihovim imenom, kot dela Gospod z nami. On nas ne kliče po našem grehu, po naših napakah, naših zmotah, naših omejenostih, ampak po našem imenu; vsakdo izmed nas je dragocen v njegovih očeh. 

Hudič pa, kljub temu, da pozna naše ime, nas raje kliče in neprenehoma ponovno kliče po naših grehih in napakah; in na ta način nam da čutiti, da se ne glede na to, kaj storimo, nič ne more spremeniti, vse bo ostalo isto. Gospod ne dela tako. Gospod nas vedno spominja, kako dragoceni smo v njegovih očeh in nam zaupa poslanstvo.

Izkušnja v zaporu: življenjske zgodbe, kritika na stran

Naučil si se prepoznati ne le lastnosti, ampak tudi zgodbe, ki se skrivajo za vsakim obrazom. Na stran si dal hitro in lahko kritiko, ki vedno paralizira, in se tako naučil stvari, za katere mnoge osebe lahko potrebujejo leta, da jih odkrijejo. Zavedel si se, da v mnogih osebah, ki so v zaporu, ni bilo zla, ampak slabe izbire. Zgrešile so pot, in to vedo, vendar pa želijo zdaj ponovno začeti.

On je v tebi, s teboj in nikoli ne odide

To nas spominja na enega izmed najlepših darov, ki nam ga lahko podari prijateljstvo z Jezusom. »On je v tebi, On je s teboj in nikoli ne odide. Lahko se še tako oddaljiš, poleg tebe je Vstali, ki te kliče in čaka, da bi ponovno začel« (Posinodalna apostolska spodbuda Kristus živi, 2) ter da bi ti zaupal poslanstvo. On nas vse vabi, da bi odkrili in obhajali ta dar.

Bodite pozorni na tiste, ki vam obljubljajo lahke poti

Vsi vemo, tudi iz osebne izkušnje, da se lahko izgubimo in tekamo za iluzijami, ki nam dajejo obljube in nas očarajo s pozornost vzbujajočim veseljem, s hitrim, lahkim in takojšnjim veseljem, vendar pa končno pustijo srce, pogled in dušo na pol poti. Bodite pozorni na tiste, ki vam obljubljajo lahke poti in vas potem pustijo na polovici poti. Tiste iluzije, ki nas takrat, ko smo mladi, zavajajo z obljubami, ki nas omamijo, nam odvzamejo življenjsko silo, veselje, nas zasvojijo in zaprejo v krog, za katerega se zdi, da je brez izhoda in poln grenkobe.

Nevarno razmišljanje, da se nič ne more spremeniti

Grenkoba … Grenkoba, ne vem, če je res … vendar pa za vas obstaja nevarnost, da bi mislili: »Tako je … Nič se ne more spremeniti in nihče ne more ničesar storiti.« Posebej kadar ni na razpolago najnujnejšega za to, da bi se borili dan za dnem;  

kadar dejanske priložnosti za šolanje niso dovolj; ali za tiste, ki se zavedajo, da je njihova prihodnost blokirana zaradi pomanjkanja dela, zaradi nestalnosti, zaradi družbenih krivic …, in so zato skušani, da bi se predali. Bodite pozorni na to grenkobo! Bodite pozorni!

Gospod živi in želi, da bi bil živ tudi ti

Gospod je prvi, ki reče: ne, to ni pot. On živi in želi, da bi bil živ tudi ti, tako da bi podelil vse svoje darove in karizme, svoja iskanja in svoje sposobnosti (prim. ibid., 1). Gospod nas kliče po imenu in nam pravi: »Hodi za menoj!« Ne zato, da bi tekali za iluzijami, ampak da bi vsakega izmed nas preoblikoval v učence-misijonarje tukaj in zdaj. Je prvi, ki zavrača vse glasove, ki vas skušajo uspavati, udomačiti, omamiti ali utišati, da ne bi iskali novih obzorij. Z Jezusom obstajajo vedno nova obzorja. Želi nas vse preoblikovati in narediti iz našega življenja poslanstvo. Vendar pa nas prosi eno stvar: prosi nas, naj se ne bojimo umazati si rok.

Ali Gospod lahko računa nate?

Preko vas prihodnost vstopa na Madagaskar in v Cerkev. Gospod je prvi, ki zaupa v vas in tudi vas vabi, da bi zaupali sami vase; da bi zaupali v svoje usposobljenosti in sposobnosti, katerih je veliko. Danes vas vabi, da bi se opogumili, da bi bili združeni z Njim, da bi napisali najlepšo stran svojega življenja; da bi presegli apatijo in ponudili, kot Rova, krščanski odgovor na mnoge težave, s katerimi se morate soočati. Gospod je tisti, ki vas vabi, da bi bili graditelji prihodnosti (prim. ibid., 174). Vi boste graditelji prihodnosti! Vabi vas, da bi dali prispevek, ki ga morete dati samo vi, z veseljem in svežino svoje vere. Vsakega izmed vas – tebe, tebe, tebe, tebe, tebe, tebe – vprašam te in te vabim, da se vprašaš: Ali Gospod lahko računa nate? Ali lahko tvoje malgaško ljudstvo računa nate? Ali tvoja domovina, Madagaskar, lahko računa nate?
Vendar pa Gospod ne želi pustolovcev solistov. Da, zaupa nam poslanstvo, vendar pa nas ne pošilja v prve vrste samih .

Potrebujemo druge, da lahko živimo ljubezen in zaupanje

Kot je dobro povedala Vavy Elyssa, je nemogoče biti učenec misijonar sam: potrebujemo druge, da lahko živimo in podelimo ljubezen in zaupanje, ki nam ga daje Gospod. Osebno srečanje z Gospodom je nenadomestljivo, ne solistično, ampak v skupnosti. Gotovo, vsakdo izmed nas lahko naredi velike stvari, da; 

vendar pa lahko skupaj sanjamo in si prizadevamo za nepredstavljive stvari! Vavy je to jasno povedala. Povabljeni smo, da bi odkrili Jezusovo obličje v obličjih drugih: tako, da obhajamo vero na domač način, da ustvarjamo vezi bratstva, se udeležujemo življenja kakšne skupine ali gibanja ter se spodbujamo, da bi začrtali skupno pot, živeto v solidarnosti. Tako se lahko naučimo odkrivati in razločevati poti, ki vas jih Gospod vabi prehoditi, obzorja, ki jih On pripravlja za vas. Nikoli se ne izolirajte in si ne želite, da bi delali sami! To je ena izmed najhujših skušnjav, ki jih lahko imamo.

Skupaj lahko prepoznavamo majhne vsakdanje čudeže

V skupnosti, to je skupaj, se lahko naučimo prepoznavati majhne vsakdanje čudeže, kot tudi pričevanja, kako lepo je slediti Jezusu in ga ljubiti. In to pogosto na neposreden način, kot je v primeru tvojih staršev, Vavy, ki pripadajo različnima plemenoma, ki imata vsako svoje navade in običaje. Zahvaljujoč medsebojni ljubezni so mogli premagati vse ovire in razlike in vam pokazati lepo pot, po kateri hoditi. Pot, ki je potrjena vsakič, ko vam podarijo sadove zemlje, da bi bili darovani na oltarju. Kako potrebna so ta pričevanja! Ali kot tvoja teta in katehistinje in duhovniki, ki so jih spremljali in podpirali v procesu vere. Vse je pripomoglo k temu, da se je lahko porodil in bil opogumljen vaš »da«. Vsi smo pomembni: vsi, vsi; in potrebni in nihče ne more reči: »ne potrebujem te« ali »nisi del tega načrta ljubezni, ki ga je Oče sanjal, ko nas je ustvaril.«

Da nikoli ne bi ugasnila luč upanja

Smo velika družina in skupaj lahko odkrijemo, dragi mladi, da imamo Mater: zavetnico Madagaskarja, Devico Marijo. Vedno je name globok vtis naredila moč »da«-ja mlade Marije. Bila je mlada, kakor vi. Moč tistega »zgodi se mi po tvoji besedi«, ki ga je izrekla angelu. Sprejemanje. Ni bil »da« kar tako, kot bi rekla: »Prav, bomo poskusili, da vidimo, kaj bo iz tega.« Ne, Marija ni poznala izraza: »Bomo videli, kaj bo iz tega.« Ona je rekla »da«, brez omahovanja. To je »da« tistih, ki se želijo zavezati in ki so pripravljeni tvegati, ki želijo zastaviti vse ter ki nimajo nobene gotovosti razen prepričanja, da vedo, da so nosilci obljube. Tisto dekle iz Nazareta je danes Mati, ki bdi nad svojimi otroki, ki pogosto hodijo skozi življenje utrujeni, v potrebah, pa vendar v želji, da nikoli ne bi ugasnila luč upanja. To si želimo za Madagaskar, za vsakega izmed vas in za vaše prijatelje: da luč upanja ne bi ugasnila. Naša Mati gleda to ljudstvo mladih, ki jih ona ljubi in ki jo oni iščejo; tudi tako, da ustvarjajo tišino v svojem srcu, čeprav je na poti veliko hrupa, pogovorov in raztresenosti; in jo prosijo, da upanje ne bi ugasnilo. (prim. Kristus živi, 44-48)

Izročitev Mariji

Njej želim izročiti življenje vseh in vsakega izmed vas, vaših družin in vaših prijateljev, da vam nikoli ne bi zmanjkalo luči upanja in bi bil Madagaskar vedno bolj dežela, ki jo je sanjal Gospod. Naj vas Ona vedno spremlja in varuje.
In prosim, ne pozabite moliti zame.