Papež v Zimpetu obiskal bolnike z aidsom in okužene z virusom HIV

Andreja Červek – Vatikan

Papeža so poleg vodstva bolnišnice, s pesmijo in plesom sprejeli otroci. Eden od bolnikov mu je v dar izročil pastoral, narejen iz lesa, ki je ostal po opustošenju viharja Idai v kraju Beira. Križi, vtisnjeni v les, so iz pločevine strehe ene od porušenih hiš. Sveti oče je zasebno pozdravil tudi dvajset bolnikov.

Vi niste šli mimo

»Ko vidim, s kolikšno usposobljenostjo, profesionalnostjo in ljubeznijo oskrbujete in sprejemate bolnike, konkretneje osebe z aidsom/hivom, predvsem ženske in otroke, mi na misel prihaja prilika o dobrem samarijanu,« je papež dejal zbranim zdravstvenim delavcem, bolnikom in njihovim družinam. »Vsi tisti, ki so bili tukaj, vsi tisti, ki pridejo z obupom in s tesnobo, so podobni tistemu človeku, zapuščenemu na robu ceste. Vi, tukaj, pa se niste izognili, niste šli naprej po poti, kakor so to storili drugi (levit in duhovnik). Ta Center nam dokazuje, da je bil nekdo, ki se je zaustavil in je imel sočutje, ki ni podlegel skušnjavi in rekel 'nič ne morem narediti', 'nemogoče se je boriti proti tej nesreči', in je začel pogumno iskati rešitve.« Tudi zbrani so po papeževih besedah sprejeli tihi, skoraj neslišen krik mnogih žensk, mnogih oseb, ki živijo od vseh zasramovane, izločene, obsojane. In zato so tudi razširili to hišo, kjer Gospod živi s tistimi, ki so na robu ceste – oboleli za rakom, tuberkulozo in na stotine podhranjenih oseb, predvsem otrok in mladih.

Prisluhniti kriku

Tako vse osebe, ki so na različnih ravneh del te zdravstvene skupnosti, postanejo izraz Jezusovega Srca, tako da »ne bi mislili, da je njihov krik padel v praznino. Verjetno je kot kaplja vode v puščavi  revščine, vendar pa je lahko kljub vsemu znamenje podelitve za vse tiste, ki so v stiski, da začutijo dejavno navzočnost brata ali sestre. Reveži ne potrebujejo pooblaščanja, ampak osebno zavzetost tistih, ki so slišali njihov klic. Skrb vernih se ne sme omejevati na določeno obliko pomoči – ne glede na to, kako koristna in kako previdnostna je bila prvič – ampak zahteva pozorno ljubezen, ki drugemu izkaže čast kot osebi in si prizadeva za to, kar je zanj dobro« (Poslanica za svetovni dan revnih 2018, 2). »Poslušanje tega krika,« je pripomnil, »vam je dalo razumeti, da zdravstvena oskrba, čeprav je nujna, ni bila zadosti; zato ste problematiko obravnavali v vsej njeni celovitosti, da bi povrnili dostojanstvo ženskam in otrokom, ko ste jim pomagali načrtovati boljšo prihodnost.«

Sodelovanje, zastonjskost in prostovoljstvo

Na tem neizmernem področju, ki se je zahvaljujoč poslušanju odprlo pred vami, ste prav tako izkusili svojo mejo: pomanjkanje sredstev vseh vrst. Program, ki ste ga razvili in ki vas je povezal z drugimi kraji po svetu, je primer ponižnosti, saj ste priznali svoje omejitve, ter ustvarjalnosti, saj delate v mreži. Zastonjsko in prostovoljno delo mnogih oseb različnih poklicev je oblikovalo dragoceno sodelovanje pri formaciji lokalnih delavcev in vsebuje že samo po sebi ogromno človeško in evangeljsko vrednost.

Skrb za okolje

Istočasno je čudovito videti, kako nas to poslušanje najslabotnejših med revnimi, bolnih, povezuje z drugo platjo krhkosti sveta, pri čemer je papež izpostavil »bolezenske znake, ki jih opažamo v prsti, vodi, zraku in v živih bitjih. Zato je med najbolj zapuščenimi in trpinčenimi reveži tudi naša izčrpana in opustošena zemlja, ki 'skupno zdihuje in trpi porodne bolečine'« (Rim 8,22) (Laudato si', 2). Kakor nas učijo umetniške skulpture makonde – tako imenovane ujamaa z različnimi figurami, pritrjenimi ena na drugo, pri čemer nad posameznim prevladata edinost in solidarnost –, se moramo zavedati, da smo vsi del enega samega debla. »Vi ste bili zmožni to razumeti in to poslušanje vas je privedlo do iskanja trajnostnih sredstev pri oskrbi z energijo ter tudi do zbiranja in ustvarjanja zalog vode; vaše izbire, ki imajo majhen okoljski vpliv, so krepostni zgled, ki se mu lahko sledi, glede na izredno stanje, v katerem se nahaja planet.«

Še naprej ustvarjati upanje

Papež se je v nadaljevanju govora ponovno oprl na evangeljsko besedilo o dobrem samarijanu, ki se konča s spremljanjem ranjenca v gostišče, kjer je gostilničarju del stroškov plačan takoj, ostalo pa se mu bo povrnilo ob povratku. »Ženske, okoli sto tisoč otrok, ki lahko pišejo novo stran v zgodovini kot prosti od hiv/aidsa, ter mnoge druge neimenovane osebe, ki se danes smejijo, saj so bile zdravljene z dostojanstvom, so del plačila, ki vam ga je pustil Gospod: navzočnosti-darovi, ki so prišli iz nočne more bolezni, brez prikrivanja svojega stanja, prinašajo upanje mnogim osebam; s tistim 'jaz sanjam' nalezejo mnoge, ki jih je treba pobrati z roba poti. Drugi del vam bo Gospod povrnil, ko bo ponovno prišel, in to vas mora napolniti z veseljem: ko bomo mi odšli, ko se boste vi vrnili k svojim vsakodnevnim nalogam, ko vam ne bo nihče ploskal in vas ne bo hvalil, nadaljujte s sprejemanjem teh, ki prihajajo, pojdite iskat ranjene in premagane na periferije … Ne pozabimo, da je poleg njihovih imen, ki so zapisana v nebesih, napis: to so blaženi mojega Očeta. Obnovite trud, da se bo tu lahko še naprej ustvarjalo upanje. Tukaj na svetlo prihaja upanje.«