Papež na medverskem srečanju z mladimi: Želite napisati novo stran zgodovine?

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Najlepša hvala za vaše besede dobrodošlice! In hvala tudi za vse in vsako od umetniških uprizoritev, ki ste jih predstavili. Najlepša hvala!

Vi ste pomembni!

Zahvalili ste se mi, da sem si vzel čas, da bi bil z vami. Kaj je lahko za pastirja pomembnejše, kot biti s svojimi ljudmi? Kaj je za pastirja pomembnejše, kot da se sreča s svojimi mladimi? Vi ste pomembni! To morate vedeti, to morate verjeti: vi ste pomembni! Vendar s ponižnostjo, san niste le prihodnost Mozambika ali Cerkve in človeštva: vi ste sedanjost, z vsem, kar ste in delate, že prispevate k sedanjosti z najboljšim, kar morete dati danes. Kaj bi bila ta dežela brez vašega navdušenja, brez vaših pesmi, brez vašega veselja do življenja? 

Kaj bi bila ta dežela brez mladih? Videti vas peti, se smejati, plesati sredi vseh težav – o katerih si nam ti pripovedoval – je najboljše znamenje dejstva, da ste vi, mladi, veselje te zemlje, veselje sedanjosti. Upanje prihodnosti.

Veselje do življenja je najboljši protistrup

Veselje do življenja je ena izmed vaših glavnih značilnosti, kakor se lahko čuti tukaj! Podeljeno veselje, ki se ga obhaja, ki vodi k spravi in postane najboljši protistrup za to, da oporeka vsem tistim, ki vas želijo ločiti. Pozor: ki vas želijo ločiti! Ki vas želijo razbijati, ki vam želijo nasprotovati. Kako se v nekaterih predelih sveta čuti, da manjka vaše veselje do življenja! Kako se na nekaterih področjih sveta čuti veselje nad povezanostjo, nad skupnim življenjem – različna verstva, vendar pa otroci iste zemlje, združeni.

Hvala, da ste tukaj zbrani pripadniki različnih verstev

Hvala, da ste tukaj zbrani pripadniki različnih verstev. Hvala, da se spodbujate, da bi živeli izziv miru ter ga danes obhajali skupaj kot družina, vključno s tistimi, ki so prišli, da bi se udeležili tega srečanja, čeprav ne pripadajo nobeni verski tradiciji. Tako izkušate, da smo vsi potrebni: s svojimi razlikami, vendar potrebni. Skupaj, tako, kot ste zdaj, ste utrip tega ljudstva, kjer vsakdo opravlja poglavitno vlogo, v edinem ustvarjalnem načrtu, da bi napisali novo stran zgodovine; stran ki bo polna upanja, miru in sprave. Vprašam vas: Ali želite napisati to stran? [Odgovorijo: Da!] Ko sem vstopil, ste peli »sprava«. Želite to ponoviti? [vsi: Sprava! Sprava! Sprava!] Hvala.

Vprašanji za svetega očeta

Zastavili ste mi dve vprašanji, vendar pa mislim, da sta povezani. Eno je bilo: kaj storiti, da bi sanje mladih postale resničnost? In drugo: kaj storiti, da bi se mladi zanimali za težave, ki pestijo državo? Vi ste nam danes pokazali pot in nas naučili, kako odgovoriti na ti dve vprašanji. Vi.

Mladi ste obljuba življenja, ki v sebi nosi trdnost

To ste povedali z umetnostjo, z glasbo, s kulturnim bogastvom, o katerem si tako ponosno govoril … izrazili ste del vaših sanj in vaših stvarnosti; v vsakem od teh izrazov se kažejo različni načini, kako se približujete svetu in gledate obzorje: vedno z očmi, ki so polne upanja, polne prihodnosti in želja. Vi, mladi, hodite z dvema nogama kakor odrasli, na isti način; a v nasprotju z odraslimi, ki imajo nogi postavljeni vzporedno, postavljate vedno eno nogo pred drugo, pripravljeni ste iti, oditi skočiti. Imate veliko moči, zmožni ste gledati s toliko upanja! Ste obljuba življenja, ki v sebi nosi trdnost (prim. Posinodalna apostolska spodbuda Kristus živi, 139), ki je ne smete izgubiti niti dovoliti, da bi vam jo ukradli.

Drži, ki ubijata sanje: vdanost v usodo in tesnoba

Kako uresničiti sanje, kako sodelovati pri reševanju problemov v državi? Želim vam reči: ne dopustite, da bi vam ukradli veselje. Ne dopustite, da bi vam ukradli veselje! Ne prenehajte peti in se izražati v skladu z vsem dobrim, ki ste se ga naučili v svojih tradicijah. Naj vam ne ukradejo veselja! 

Kot sem vam dejal, obstajajo mnogi načini, kako gledati na obzorje, na svet, na sedanjost in prihodnost. Vendar pa je potrebno biti pozoren na dve drži, ki ubijata sanje in upanje: vdanost v usodo in tesnoba. To sta veliki sovražnici življenja, saj nas ponavadi priganjata na pot, ki je lahka, vendar gre za pot poraza; in cestnina, ki jo zahtevata za prehod, je zelo draga … Plača se z lastno srečo in celo z lastnim življenjem. Koliko praznih obljub o sreči, ki na koncu pohabijo življenja! Gotovo poznate prijatelje, znance – ali pa se je morda zgodilo vam –, ki v težkih, bolečih trenutkih, ko se zdi, da se vse zgrinja nate, ostanejo poteptani zaradi vdanosti v usodo. Potrebno je biti zelo pozorni, saj ta drža vodi na »napačno pot. Ko se vse zdi paralizirano in kakor da je obtičalo, ko nas osebne težave vznemirjajo, ko slábo stanje v družbi ne najde ustreznih rešitev, se ni dobro vdati.« (ibid., 141)

Zgled nogometaša Eusebia da Silva

Vem, da je večini izmed vas zelo všeč nogomet. Spominjam se velikega igralca iz teh krajev, ki se je naučil, da se ne sme predati: Eusebio da Silva, »Črni panter«. Svoje športno življenje je začel v ekipi tega mesta. Velike ekonomske težave njegove družine in prezgodnja smrt njegovega očeta niso preprečile njegovih sanj; zaradi svoje strasti do nogometa je vztrajal, sanjal in šel dalje … in prišel je do tega, da je dosegel 77 golov za ta klub Maxaquene! Razlogov za to, da bi se predal, ni manjkalo, a se ni predal.

Danes ste vi primer in priče tega, kako moramo delovati

Njegove sanje in njegova želja, da bi igral, so ga gnale naprej, vendar pa je bilo prav tako pomembno najti tiste, s katerimi igrati. Dobro veste, da v moštvu niso vsi enaki, ne delajo vsi istih stvari, ne mislijo vsi enako. Vsak igralec ima svoje lastnosti, kakor lahko odkrijemo in se veselimo na tem srečanju: prihajamo iz različnih tradicij in lahko celo govorimo različne jezike, vendar pa nam to ni preprečilo, da bi se srečali. Veliko se je že trpelo in se še trpi, ker nekateri mislijo, da imajo pravico odločati o tem, kdo lahko »igra« in kdo mora ostati »izven igrišča«, tako da vse življenje ustvarjajo razdeljenosti in nasprotovanje. Danes ste vi, dragi prijatelji, primer in pričevanje tega, kako moramo delovati. Priče enosti, sprave, upanja. Kot nogometna ekipa.

Iskati skupaj, ostati združeni

Kako se angažirati za državo? Prav tako, kot delate zdaj, tako, da ostanete združeni, ne glede na katerokoli stvar, zaradi katere se lahko razlikujete, tako da vedno iščete priložnosti, da bi uresničili sanje po boljšem svetu, vendar … skupaj. Skupaj. Kako pomembno je, da ne pozabimo, da »družbeno sovraštvo uničuje. Tudi družina se uničuje s sovraštvom. Država se uničuje s sovraštvom. Svet se uničuje s sovraštvom. In največje sovraštvo je vojna. Ker niso zmožni sesti skupaj in se pogovoriti . ... Bodite zmožni ustvarjati družbeno prijateljstvo.« (ibid., 169)

Sanjajte z drugimi, nikoli proti njim

Spominjam se pregovora, ki pravi: »Če želiš priti hitro, hodi sam; če želiš priti daleč, pojdi v družbi.« Vedno gre za to, da bi sanjali skupaj, kot to počnete danes. Sanjajte z drugimi, nikoli proti njim; sanjajte tako, kot se sanjali in pripravljali to srečanje: vsi povezani in brez ovir. To je del »novega lista zgodovine« Mozambika.
Nogomet, ekipe, igrati skupaj.

Ne boj se, da bi se zmotil!

Igrati skupaj nas uči, da sovražnica sanj ni le vdanost v usodo, ampak tudi tesnoba. Le-ta »je lahko velika sovražnica, če nas prisili, da odnehamo, ko ugotovimo, da rezultati niso takojšnji. Najlepše sanje se osvojijo v upanju, potrpežljivosti in trudu, brez naglice. 

Hkrati pa se ne smemo ustavljati zaradi negotovosti, ne sme nas biti strah tvegati in delati napake.« (ibid., 142) Najlepše stvari dozorijo sčasoma in če ti nekaj prvič ni šlo dobro, se ne boj poskusiti znova in znova. Ne boj se, da bi se zmotil! Lahko se tisočkrat zmotimo, vendar ne zapadimo v zmoto, da bi se ustavili, ker prvič nekaj ni šlo dobro. Najhujša napaka bi bila, da bi se zaradi tesnobe odrekli sanjam in želji po boljši državi.

Pričevanje Marije Mutola

Na primer, pred očmi imate lepo pričevanje Marie Mutola, ki se je naučila vztrajati, še naprej poskušati, kljub temu, da je njena želja, da bi dosegla zlato medaljo, na treh olimpijskih igrah, na katerih je sodelovala, ostala neizpolnjena; pred kratkim, v četrtem poskusu, je ta atletinja na teku na 800 metrov osvojila zlato medaljo na olimpijskih igrah v Sydneyju. Zaradi tesnobe se ni zaprla sama vase; zaradi svojih devetih dosežkov na svetovnih prvenstvih ni pozabila svojega ljudstva, svojih korenin, ampak je še naprej skrbela za pomoči potrebne otroke v Mozambiku. Kako nas šport uči vztrajati pri naših sanjah!

Ne izključujte ostarelih

Želel bi dodati še en pomemben element: ne tesnobi, ne vdanosti v usodo in drug pomemben element: ne izključujte vaših ostarelih! Tudi oni lahko pomagajo, da vaše sanje in vaše želje ne bi usahnile, da jih ne bi pometel prvi veter težav ali nemoči. Ostareli so naše korenine. Prejšnje generacije vam lahko veliko povedo, predlagajo. Res je, da včasih mi, ostareli, to storimo na avtoritaren način, kot opomin, vlivajoč strah; ali pa si domišljamo, da boste vi delali, govorili in živeli prav tako kot mi. To je napačno. Vi pa boste morali narediti svoj povzetek, vendar tako, da poslušate, vrednotite tiste, ki so hodili pred vami. Ali niste tako ustvarili svoje glasbe? Kaj ste naredili svojo glasbo? Tradicionalnemu mozambiškemu ritmu, »marrabenti«, ste primešali druge moderne ritme in tako je nastal »pandza«. To, kar ste poslušali, kar ste videli peti in plesati svoje starše in stare starše, ste sprejeli za svoje. To je pot, ki vam jo predlagam: »pot, stkano iz svobode, navdušenja, ustvarjalnosti, novih obzorij, ki pa obenem skrbi za korenine, ki hranijo in podpirajo.« (ibid., 184) Ostareli so naše korenine.

Ne se zapirati, odpreti se špranji upanja

Vse to so majhni elementi, ki vam lahko dajo podporo, ki jo potrebujete, da se v trenutkih težav ne bi zapirali, ampak bi se odprli špranji upanja; špranji, ki vam bo pomagala, da boste udejanjili svojo ustvarjalnost in našli nove poti in nova področja, da bi odgovorili na probleme z okusom po solidarnosti.

Solidarnost – najboljše orožje za preoblikovanje zgodovine

Mnogi izmed vas so rojeni v znamenju miru, težavnega miru, ki je šel skozi različne trenutke: nekateri so bili bolj vedri, drugi pa preizkušnje. Mir je proces, katerega ste tudi vi poklicani pospeševati in sicer tako, da vedno iztegujete svojo roko predvsem tistim, ki se nahajajo v težkih trenutkih. 

Velika je moč iztegnjene roke ter prijateljstva, prevedenega v konkretna dejanja! Mislim na trpljenje tistih mladih, ki so polni sanj prišli v mesto, da bi našli delo in so danes brez doma, brez družine in brez prijateljske roke. Kako pomembno se je naučiti biti prijateljska in iztegnjena roka! Prizadevajte si rasti v prijateljstvu tudi z drugače mislečimi, da bi tako rasla solidarnost med vami ter postala najboljše orožje za preoblikovanje zgodovine.

Skrb za naš skupni dom

Iztegnjena roka nas spominja tudi na potrebo po prizadevanju za skrb našega skupnega doma. Nedvomno ste bili blagoslovljeni s čudovitimi naravnimi lepotami: gozdovi in reke, doline in gore ter mnoge lepe plaže.
Žal ste pred nekaj meseci doživeli dva silovita ciklona, videli ste posledice ekološkega propadanja, v katerem živimo. Mnogi, vključno z mnogimi mladimi, so že sprejeli neodložljiv izziv varovanja našega doma. Imamo izziv: varovati naš skupni dom.

Bog vas ljubi – glede tega se strinjajo vsa verstva

Dovolite mi, da vam zapustim še zadnjo misel: Bog vas ljubi; in glede te trditve se strinjamo vsa verstva. »Zanj si ti resnično dragocen, ti nisi nepomemben. Zanj si pomemben, saj si delo njegovih rok. Ker te ljubi, Bog te ljubi. Poskusi ostati nekaj trenutkov v tišini in dopusti, da te On ljubi. Skušaj utišati vse notranje glasove in krike ter ostani za trenutek v njegovem naročju ljubezni.« (ibid., 115) Storimo to zdaj skupaj.
»Je ljubezen Gospoda, ki ve več o dvigovanju in vstajanju kakor o padcih, več o spravi kot o prepovedi, več o dajanju nove priložnosti, kot o obsodbi, več o prihodnosti kot o preteklosti.« (ibid., 116) Vem, da vi verujete v to ljubezen, ki omogoča spravo.
Hvala! In prosim, ne pozabite moliti zame. Naj vas Bog blagoslovi.