Papež posvečenim osebam: Nadaljujte boj proti zlu z molitvijo in hvaljenjem Boga!
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Ob sklepu mojega obiska Madagaskarja tukaj, z vami, ko vidim vaše veselje, pa tudi ko premišljujem vse, kar sem doživel v tem kratkem času na vašem otoku, mi vstajajo v srcu Jezusove besede v Lukovem evangeliju, ko je ganjen od veselja dejal: »Hvalim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem« (10,21). To veselje potrjujejo tudi vaša pričevanja, saj so tudi tista, ki jih razodevate kot težave, znamenja žive, prizadevne Cerkve, ki skuša vsak dan biti Gospodova navzočnost. Cerkev, kot je rekla sestra Suzana, ki skuša biti vsak dan bolj blizu Božjemu ljudstvu, se ne ločuje od ljudstva, ampak hodi skupaj z Božjim ljudstvom.
Ta resničnost je povabilo k hvaležnemu spominjanju vseh tistih, ki se niso bali in so znali staviti na Jezusa Kristusa in njegovo kraljestvo; vi ste deležni njihove dediščine. Pred vami so korenine, vi ste dediščina in vi boste pustili dediščino. Mislim na lazariste, jezuite, na sestre svetega Jožefa iz Clunyja, na brate krščanskih pol, na misijonarje iz Salette in na vse druge pionirje, škofe, duhovnike in posvečene osebe. Pa tudi na številne laike, ki so v težkih časih preganjanja, ko so morali mnogi misijonarji in posvečene osebe oditi, bili tisti, ki so ohranili živ plamen vere v teh deželah. To nas vabi, da se spomnimo svojega krsta kot prvega in velikega zakramenta, po zaslugi katerega smo dobili znamenje Božjih otrok. Vse ostalo je izraz in pokazatelj tiste začetne ljubezni, ki smo jo vedno povabljeni obnavljati.
Evangeljski stavek, ki sem ga navedel, je del hvalilne molitve, ki jo je Gospod izrekel, ko je sprejel dvainsedemdesetere, ki so se vrnili s poslanstva. Tako kot vi so tudi oni sprejeli izziv biti cerkev »v izhodu« in nosijo polne bisage, da bi podelili vse tisto, kar so videli in slišali. Vi ste si drznili iti ven in sprejeli izziv, da luč evangelija ponesete v vsak kotiček tega otoka.
Vem, da mnogi živite v težkih razmerah, kjer manjka osnovnih storitev – vode, elektrike, poti, komunikacijskih sredstev – ali ekonomskih virov za življenje in za pastoralne dejavnosti. Precej vas je, ki nosite na svojih ramenih, da ne rečem na svojem zdravju, breme apostolskih naporov. Vseeno ste se odločili, da boste ostali ob svojih ljudeh, blizu svojim ljudem, s svojimi ljudmi. Hvala vam za to! Prisrčna hvala za vaše pričevanje in za to, da ste hoteli ostati tam in niste iz poklica naredili »prehoda k boljšemu življenju«! Hvala vam za to! Tam ste ostali zavestno, kakor je rekla sestra, sestra Suzana: »Kljub svoji bedi in slabostim si z vsemi močmi prizadevamo v velikem poslanstvu evangelizacije.« Posvečena oseba (v širokem pomenu besede) je ženska, moški, ki se je naučila in hoče ostati v srcu svojega Gospoda in v srcu svojega ljudstva. To je ključno, ostati v srcu Gospoda in v srcu svojega ljudstva
Ko je Jezus sprejel in poslušal svoje učence, ki so se vrnili polni veselja, je najprej slavil in hvalil svojega Očeta. To nam kaže enega temeljnih vidikov naše poklicanosti. Smo možje in žene hvaljenja Boga. Posvečena oseba je sposobna prepoznati in pokazati Božjo prisotnost povsod, kjer se znajde. Poleg tega hoče živeti v njegovi navzočnosti, ki se jo je naučila okušati, uživati in deliti.
V hvalnici odkrivamo svojo najlepšo pripadnost in identiteto, saj osvobaja učenca stiske, zaradi »moral bi…«, in mu vrača veselje do poslanstva in do ostajanja s svojim ljudstvom; pomaga mu prilagoditi »merila«, s katerimi meri sebe, druge in vso misijonsko dejavnost, da včasih ne bi imela malo evangeljskega okusa.
Pogosto lahko pademo v skušnjavo, da ure in ure govorimo o »uspehih« ali o »polomijah«, o »koristnosti« naših dejavnosti ali o »vplivu«, ki ga lahko imamo v družbi ali kjer smo. Razprave, ki na koncu zasedejo prvo mesto in središče vse naše pozornosti. In to nas ne ravno poredko vodi k temu, da sanjamo o vedno večjih, natančnih in dobro začrtanih apostolskih programih…, ki pa so značilni za poražene generale in na koncu zanikajo našo zgodovino – kot tudi zgodovino vaših ljudi – ki je slavna kot zgodovina žrtev, upanja, vsakdanjega boja, življenja, použitega v služenju in v vztrajnosti v napornem delu (prim. Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 96).
V hvalnici se učimo občutljivosti, da ne »izgubimo kompasa« in iz sredstev ne naredimo ciljev in iz odvečnega ne tega, kar je pomembno; v hvalnici se učimo svobode, da raje zaženemo procese namesto da bi posedovali prostore (prim. prav tam, 223); zastonjskosti spodbujanja vsega tistega, kar daje rast, zrelost in rodovitnost Božjemu ljudstvu, namesto da bi postajali ponosni na neki lahek pastoralni »dohodek«, ki je hiter a kratkotrajen. V določenem smislu se večji del našega življenja, našega veselja in misijonarske rodovitnosti sloni na tem Jezusovem povabilu k hvali. Moder in svet človek, kot je bil Romano Guardini, je rad poudaril: »Kdor Boga časti v svojih najglobljih občutkih, in, kadar ima čas, tudi dejansko, s konkretnimi gestami, se znajde na varnem v resnici. Moti se lahko v veliko stvareh; lahko je v zadregi ali zbegan zaradi teže svojih dejanj; toda navsezadnje sta smer in red njegovega bivanja na varnem« (Glaubens-erkenntnis, Mainz 31997, str. 17) v hvali v češčenju.
Dvainsedemdeseteri so se zavedali, da je bil uspeh poslanstva odvisen od tega, da so ga izvršili »v imenu Gospoda Jezusa«. To jih je osupnilo. Ne zaradi njihovih kreposti ali zaradi njihovih imen ali nazivov; niso nosili propagandnih letakov s svojimi obrazi; nista njihova slava ali njihov načrt očarala ali rešila ljudi. Veselje apostolov se je rojevalo iz gotovosti, da stvari počnejo v Gospodovem imenu, da živijo njegov načrt, da delijo njegovo življenje; in zaradi tega so se zaljubili do te mere, da jih je to spodbudili, da so ga delili tudi z drugimi.
Zanimivo je, da Jezus povzema delovanje svojih govoreč o zmagi nad Satanovo močjo, močjo, ki je ne bomo mogli nikoli premagati samo s svojimi silami, zanesljivo pa jo bomo lahko v Jezusovem imenu. Vsakdo izmed nas lahko pričuje o teh bitkah… pa tudi o nekaterih. Ko omenjate nešteta polja, na katerih vršite svoje evangelizatorsko delovanje, podpirate ta boj v Jezusovem imenu. V njegovem imenu premagujete zlo, ko učite hvaliti nebeškega Očeta in ko s preprostostjo poučujete evangelij in katekizem. Ko obiščete nekega bolnika in mu pomagate ali mu prinesete tolažbo sprave. V njegovem imenu zmagujete, ko dajete jesti nekemu otroku, ko rešujete neko mamo obupa, da je sama za vse, ali priskrbite delo družinskemu očetu… Zmagovit boj je boj, ki ga bijemo proti nevednosti s tem, da preskrbimo izobrazbo. Božjo navzočnost prinašamo tudi takrat, kadar nekdo pomaga spoštovati v njihovem redu in popolnosti vse ustvarjene stvari in se ogiba temu, da bi bile uporabljene ali izkoriščane. Znamenja vaše zmage so tudi posaditi drevo ali pripeljati pitno vodo neki družini. Kakšno znamenje poraza zla je, kadar si prizadevate, da tisoči ljudi spet pridobi zdravje! Nadaljujte s temi bitkami, a vedno v molitvi in hvaljenju, v hvaljenju Boga!
Boj doživljamo tudi v samih sebi. Bog pometa vpliv hudobnega duha, ki nam večkrat prinaša »pretirano skrb za osebno samostojnost in sprostitev. To je razlog, da doživljajo svoje naloge le kot dodatek življenja, kakor da ne bi bile del njihove istovetnosti. Duhovno življenje je hkrati pomešano z nekaterimi verskimi prvinami, ki dajejo neko tolažbo, a ne hranijo srečanja z drugimi, zavzetosti v svetu in gorečnosti za evangelizacijo« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 78). Na ta način lahko bolj kot možje in žene hvalnice postanemo »profesionalci svetega«. Hudobnega duha pa premagajmo na njegovem lastnem terenu: tam, kjer nas vabi, naj se oklepamo ekonomske varnosti, prostorov oblasti in človeške slave, odgovorimo z pripravljenostjo in evangeljskim uboštvom, ki nas vodi do tega, da damo življenje za poslanstvo (prim. prav tam, 76). Ne pustimo si ukrasti misijonarskega veselja!
Dragi bratje in sestre, Jezus hvali Očeta, ker je to razodel »malim«. Majhni smo, kajti naše veselje, naša sreča, je ravno to razodetje, ki nam ga je On dal; kdor je preprost, »vidi in posluša« stvari, ki jih ne modri ne preroki in ne kralji ne morejo videti in poslušati: Božjo navzočnost v bolnih in žalostnih, v tistih, ki so lačni in žejni pravičnosti, v usmiljenih (prim. Mt 5,3-12; Lk 6,20-23). Blagor vam, blaga Cerkev ubogih in za uboge, ker živiš prepojena z vonjem svojega Gospoda, živiš vesela, ko oznanjaš veselo oznanilo tistim, ki jih je zemlja zavrgla, tistim, ki so Božji ljubljenci.
Svojim skupnostim prenesite mojo ljubezen in mojo bližino, mojo molitev in moj blagoslov. V tem blagoslovu, ki vam ga bom dal v Gospodovem imenu, vas vabim, da mislite na svoje skupnosti, na kraje poslanstva, da bo Gospod še naprej blagoslavljal vse te ljudi tam, kjer se nahajajo. Še naprej bodite znamenje njegove žive navzočnosti med nami. In ne pozabite moliti zame in povabiti k molitvi zame. Hvala!
In preden končamo, bi rad izpolnil dolžnost pravičnosti in hvaležnosti. To je zadnji govor od devetih, ki jih je prevedel p. Marcel. Malo mu bom sicer povzročil sramu, ker bo moral prevesti tudi to. Rad bi se zahvalil prevajalcu p. Marcelu za to delo, ki si ga opravil, zahvalil za natančen način, pa tudi za svobodo, da daš pomen prevedenim besedam. Najlepše se ti zahvaljujem in naj te Gospod blagoslovi.
