Sveti oče: Mozambik ima pravico do miru; presegati korupcijo in interese

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

»Ljubíte svoje sovražnike ...«

Dragi bratje in sestre, v Lukovem evangeliju smo prisluhnili odlomku iz. t.i. »govora na ravnini«. Jezus po tem, ko je izbral svoje učence in izrekel blagre, doda: »Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo.« (Lk 6,27) Gre za besedo, ki je danes namenjena tudi nam, ki ga poslušamo na tem stadionu.

Jezus ni idealist

In izreče jo z jasnostjo, preprostostjo in odločnostjo ter tako začrta stezo, ravno pot, ki zahteva nekatere kreposti. Jezus namreč ni idealist, ki ne bi poznal realnosti; govori o konkretnem sovražniku, o dejanskem sovražniku, ki ga je malo pred tem opisal v blagru (6,22): tisti, ki nas sovraži, ki nas preganja, sramoti in zavrača naše ime kot hudo.

Zgodbe o nasilju in sovraštvu

Mnogi izmed vas lahko še v prvi osebi pripovedujete zgodbe o nasilju, sovraštvu in sporih; nekateri v lastni družini, drugi o katerem izmed znancev, ki ga ni več; in spet drugi o strahu, da bi se rane iz preteklosti ponovile in skušale izbrisati pot že prehojenega miru, kot v Cabo Delgadu.

Jezus nas ne vabi k abstraktni ljubezni

Jezus nas ne vabi k abstraktni, nestvarni ali teoretični ljubezni, ki je sestavljena za mizami za govore. Pot, ki nam jo predlaga, je tista, ki jo je On sam prehodil prvi; pot, zaradi katere je ljubil tiste, ki so ga izdali, krivično sodili, tiste, ki so ga umorili.

Kristus vabi, da bi ljubili in delali dobro

Težko je govoriti o spravi, ko so še odprte rane, ki so bile povzročene v toliko letih sporov, ali povabiti, da bi storili korak odpuščanja, ki ne pomeni ignorirati trpljenja niti zahtevati, da bi izbrisali spomin ali ideale (prim. Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 100). Kljub temu Jezus Kristus vabi, da bi ljubili in delali dobro. In to je veliko več kot ignorirati osebo, ki nam je škodovala ali poskrbeti, da se najine poti ne bi prekrižale: gre za naročilo, ki teži k naklonjenosti, ki je dejavna, nesebična in izredna do tistih, ki so nas ranili. Vendar pa se Jezus ne ustavi tukaj; naroča nam tudi, naj jih blagoslavljamo in molimo zanje; oziroma naj o njih govorimo dobro, kar poraja življenje in ne smrti; naj izgovarjamo njihova imena ne zato, da bi jih žalili ali se jim maščevali, ampak da bi začeli nov odnos, ki bi vodil k miru. Kriterij, ki nam ga predlaga Učitelj, je visok!

Prihodnost ne sme temeljiti na »pravičnosti« nasilja

S takšnim povabilom Jezus želi – daleč od tega, da bi bil zagrizen mazohist – za vedno prekiniti s prakso, ki je bila tako včeraj kot danes zelo pogosta: biti kristjani in živeti v skladu z zakonom zob za zob. Ne sme se misliti na prihodnost, graditi naroda, družbe, ki temelji na »pravičnosti« nasilja. Ne morem slediti Jezusu, če je red, ki ga spodbujam in živim naslednji: »Oko za oko, zob za zob.«

Ne smemo se združevati zato, da bi se maščevali

Nobena družina, nobena skupina sosedov, nobena etnija in še manj država nima prihodnosti, če sta gibalo, ki jih združuje, zbira in zakriva razlike, maščevanje in sovraštvo. Ne smemo se dogovarjati in združevati zato, da bi se maščevali, da bi naredili tistemu, ki je bil nasilen, isto stvar, ki jo je on storil nam; da bi načrtovali priložnosti za maščevanje preko navidezno zakonitih načinov. »Orožje in nasilno zatiranje ustvarjata nove in hujše spopade, namesto da bi prinašala rešitve.« (ibid., 60) »Pravičnost« nasilja je vedno spirala brez izhoda; in njena cena je zelo visoka. Obstaja še druga pot, saj je bistveno ne pozabiti, da imajo naša ljudstva pravico do miru. Vi imate pravico do miru.

Jezusovo zlato pravilo

Da bi bilo njegovo povabilo bolj konkretno in uporabno v vsakem dnevu, Jezus predlaga prvo zlato pravilo, ki je dostopno vsem – »Kakor hočete, da bi ljudje storili vam, enako vi storite njim« (Lk 6,31) – in nam pomaga odkriti to, kar je najpomembneje v tej vzajemnosti vedênja: ljubiti se, si pomagati in posojati ne da bi karkoli pričakovali v zameno.

Ljubiti se: usmiljenje in dobrotljivost

»Ljubiti se«, nam pravi Jezus. In Pavel to prevede kot obleči »usmiljenje in dobrotljivost.« (prim. Kol 3,12) Svet se ni menil – in še vedno ne pozna – kreposti usmiljenja, sočutja, ko ubija ali zavrže osebe s posebnimi potrebami in ostarele, odstranjuje ranjene in bolne ter se zabava s trpljenjem, ki ga povzroča živalim. Hkrati ne udejanja dobrote, prijaznosti, ki nas spodbuja, da bi nam bilo pri srcu dobro bližnjega tako kot naše lastno dobro.

Jezusov zgled; prava pot je služenje

Preseči čase razdeljenosti in nasilja pomeni ne le dejanja sprave ali miru, ki bi ga razumeli kot odsotnost konflikta; pomeni vsakodnevno prizadevanje vsakega izmed nas za to, da bi imeli pozoren in dejaven pogled, ki nas vodi, da bi z drugimi ravnali s istim usmiljenjem in dobroto, s katerima želimo, da bi oni ravnali z nami; predvsem usmiljenje in dobrota do tistih, ki so zaradi svojega položaja zlahka odrinjeni in izključeni. Ne gre za držo šibkih, ampak močnih, za držo mož in žena, ki odkrijejo, da ni potrebno trpinčiti, očrniti ali potlačiti drugih, da bi se čutili pomembne; ravno nasprotno. In ta drža je preroška moč, ki nas jo je naučil sam Jezus Kristus, ko se je želel poistovetiti z njimi (prim. Mt 25,35-45) ter nam pokazal, da je prava pot služenje.

Nevarno, da bi bila korupcija cena za zunanjo pomoč

Mozambik ima področje, ki je bogato z naravnimi in kulturnimi bogastvi, vendar pa paradoksalno, veliko prebivalcev živi pod pragom revščine. In včasih se zdi, da imajo tisti, ki se približajo z domnevno željo, da bi pomagali, druge interese. In žalostno je, ko se to dogaja med brati iste zemlje, ki se pustijo podkupiti; zelo nevarno je sprejeti, da bi bila korupcija cena, ki jo moramo plačati za zunanje pomoči.

Biti protagonisti drugačnega načina življenja

»Med vami naj ne bo tako.« (Mt 20,26; prim. v 26-18) Jezus nas s svojimi besedami spodbuja, da bi bili protagonisti drugačnega načina življenja, načina, lastnega njegovemu kraljestvu: tukaj in zdaj, semena veselja in upanja, miru in sprave. To, kar v nas vlije Duh, ni navdušujoč aktivizem, ampak predvsem pozorna ljubezen do drugega, ki ga prepoznamo in cenimo kot brata vse do te mere, da občutimo njegovo življenje in njegovo bolečino kot svoje življenje in svojo bolečino. To je najboljši termometer za odkrivanje vsakovrstnih ideologij, ki skušajo revne in situacije krivice uporabiti v prid osebnih ali političnih interesov. (prim. Veselje evangelija, 199). Le tako bomo lahko, kjerkoli bomo, semena in orodja miru ter semena in orodja sprave.

 »Igrajmo« Kristusovo igro

Želimo, da bi mir kraljeval v naših srcih ter v utripu našega ljudstva. Želimo prihodnost miru. Želimo, da »Kristusov mir kraljuje v vaših srcih,« (Kol 3,15) kakor smo slišali v Pismu sv. Pavla. On uporablja glagol, ki izhaja iz sveta športa in se nanaša na sodnika, ki odloča o stvareh, ki so sporne: »Naj bo Kristusov mir sodnik v vaših srcih.« Če je Kristusov mir sodnik v naših srcih, torej kadar so čustva v konfliktu in smo neodločeni med dvema nasprotnima občutjema, »igrajmo« Kristusovo igro: Kristusova ljubezen nas bo ohranila na poti ljubezni, na stezi usmiljenja, pri izbiri za najrevnejše, pri varovanju narave. Na poti miru. Če bo Jezus sodnik med nasprotujočimi si čustvi našega srca, med kompleksnimi odločitvami naše dežele, tedaj bo imel Mozambik zagotovljeno prihodnost upanja; tedaj bo mogla vaša dežela peti Bogu, hvaležno in z vsem srcem, psalme, hvalnice in duhovne pesmi. (prim. Kol 3,16)