Papež: Draga tajska skupnost, pojdimo naprej, po sledeh prvih misijonarjev

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Jezus izzove množice in tudi nas

»Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« (Mt 12,48). S tem vprašanjem je Jezus izzval vso tisto množico, ki ga je poslušala, da bi se vprašala o nečem, kar bi se lahko zdelo tako očitno kot tudi nedvoumno: kdo so člani naše družine, tisti, ki nam pripadajo in katerim pripadamo mi? Po tem, ko pusti, da vprašanje v njih odmeva na jasen in nov način, odgovori: »Kdor koli izpolni voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, ta je moj brat, sestra in mati« (Mt 12,50). Na ta način prekine ne le tedanje religiozne in legalne determinizme, ampak tudi vsako pretirano domišljanje tistih, ki bi mislili, da se lahko ponašajo s prednostnimi pravicami v odnosu do Njega. Evangelij je povabilo in zastonjska pravica za vse tiste, ki želijo poslušati.

Učiteljeva vprašanja želijo vedno prenavljati naše življenje

Presenetljivo je videti, kako je evangelij prepleten z vprašanji, namen katerih je postaviti v krizo, predramiti in povabiti učence, naj gredo na pot, da bi odkrili tisto resnico, ki more dati in porajati življenje; vprašanja, ki želijo odpreti srce in obzorje za srečanje z novostjo, ki je veliko lepša, kot bi si lahko predstavljali. Učiteljeva vprašanja želijo vedno prenavljati naše življenje in življenje naše skupnosti z veseljem brez primere (prim. Veselje evangelija, 11).

Prvi misijonarji

Tako se je zgodilo prvim misijonarjem, ki so se podali na pot in prišli v te dežele; ko so prisluhnili Gospodovi besedi, si prizadevali odgovoriti na njegova vprašanja, so lahko videli, da pripadajo družini, ki je veliko večja od tiste, ki jo ustvarjajo krvne, kulturne ali regijske vezi ali pripadnost določeni skupini. Po tem, ko jih je spodbudila moč Duha in so svoje torbe napolnili z upanjem, ki se rodi iz blagovesti evangelija, so se podali na pot, da bi poiskali člane te njihove družine, ki je še niso poznali. Izstopili so, da bi poiskali njihove obraze. Potrebno je bilo odpreti srce za nov kriterij, ki bi mogel iti preko vseh pridevnikov, ki vedno ločujejo, da bi odkrili mnogo tajskih mater in bratov, ki so manjkali pri njihovi nedeljski skupni mizi. Ne le zaradi tega, kar bi jim mogli ponuditi, ampak zaradi vsega, kar bi morali prejeti od njih, da bi rasli v veri in razumevanju Pisem (prim. Dogmatična konstitucija o božjem razodetju, 8).

Učenec misijonar ni verski plačanec, ampak berač …

Brez tistega srečanja krščanstvo ne bi imelo vašega obličja; ne bi imelo pesmi, plesov, ki predstavljajo tajski nasmeh, ki je tako značilen za vaše dežele. Tako so bolje zaslutili ljubeč Očetov načrt, ki je veliko večji od vseh naših preračunavanj in predvidevanj ter ni omejen na peščico oseb ali na določen kulturni kontekst. Učenec misijonar ni verski plačanec, niti lovec na prozelite, ampak berač, ki spozna, da pogreša brate, sestre in matere, s katerimi bi obhajal in praznoval nepreklicni dar sprave, ki jo Jezus podarja nam vsem: gostija je pripravljena, pojdite, povabite tiste, ki jih srečate na cesti (prim. Mt 22,4.9). Ta poslanost je vir polnega veselja, hvaležnosti in sreče, saj »dopustimo Bogu, da nas popelje onkraj nas samih, da bi dosegli svoje najresničnejše bistvo. Tam je izvir evangeljskega delovanja« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 8).

350 let od ustanovitve Apostolskega vikariata v Siamu

350 let je minilo od ustanovitve Apostolskega vikariata v Siamu (1669-2019), znamenje domačega objema, ki so ga dale te dežele. Le dva misijonarja sta znala najti pogum ter vrgla semena, ki že od tistega davnega časa rastejo in poganjajo v raznolikih  apostolskih pobudah, ki so sodelovale pri življenju naroda. Ta obletnica ne predstavlja nostalgije po preteklosti, ampak ogenj upanja, da bi mogli tudi mi v sedanjosti odgovoriti z isto odločnostjo, močjo in zaupanjem. Gre za radosten in hvaležen spomin, ki nam pomaga, da bi izstopili z veseljem, da bi podelili novo življenje, ki ga daje evangelij, z vsemi člani naše družine, ki jih še ne poznamo.

Kako smo vsi učenci misijonarji

Vsi smo učenci misijonarji, ko se odločimo, da bomo živi del Gospodove družine in to storimo tako, da podelimo naprej to, kar je storil On: ni se bal sesti za mizo z grešniki, da bi jim zagotovil, da je pri mizi Očeta in stvarstva prihranjen prostor tudi zanje; dotaknil se je tistih, ki so veljali za nečiste in jim s tem, ko je dopustil, da so se ga dotaknili, pomagal razumeti Božjo bližino oz. da so oni blagrovani (prim. Sv. Janez Pavel II., Posinodalna apostolska spodbuda Ecclesia in Asia, 11).

Bližina izmaličenim v najpristnejšem dostojanstvu

Posebej mislim na tiste otroke in ženske, ki so izpostavljeni prostituciji in trgovini z ljudmi, izmaličeni v svojem najpristnejšem dostojanstvu; na tiste mlade sužnje droge in nesmisla, ki zatemni njihov pogled in požge njihove sanje; mislim na migrante, ki so bili oropani svojih domov in družin, kot tudi na mnoge druge, ki se, tako kot oni, lahko čutijo pozabljeni, sirote, zapuščeni, »brez moči, luči in tolažbe prijateljstva z Jezusom Kristusom, brez skupnosti vernikov, ki bi jih sprejela, brez obzorja smisla in življenja« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 49). Mislim na izkoriščane ribiče, na zapostavljene berače.

Evangelizacija ni zbiranje pristopnih izjav

Ti so del naše družine, so naše matere in naši bratje; ne prikrajšajmo svojih skupnosti za njihove obraze, za njihove rane, nasmehe, življenje; in ne prikrajšajmo njihovih ran za usmiljeno maziljenje Božje ljubezni. Učenec misijonar ve, da evangelizacija ne pomeni zbiranja pristopnih izjav ali da bi se pokazali kot močni, ampak odpiranje vrat, da bi živeli in podelili usmiljen in zdravilen objem Boga Očeta, v katerem postanemo družina.

Pojdimo naprej po poti

Draga tajska skupnost: pojdimo naprej po poti, po sledeh prvih misijonarjev, da bi z veseljem srečali, odkrili in prepoznali vsa obličja mater, očetov in bratov, ki nam jih Gospod želi podariti in manjkajo na naši nedeljski gostiji.