Papež v Nagasakiju: Svet brez jedrskega orožja je mogoč

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je v Nagasakiju poudaril, da je mir na svetu, kjer ni jedrskega orožja treba spremeniti v realnost, kar pa zahteva sodelovanje vseh. »Naš odgovor na grožnjo jedrskega orožja mora biti kolektiven in konkreten,« pri čemer je izpostavil pomen »stalnega vzpostavljanja vzajemnega zaupanja, ki bo raztrgalo dinamiko trenutno prevladujočega nezaupanja«. Spomnil je, da je že leta 1963 papež Janez XXIII. zahteval prepoved atomskega orožja, rekoč da resničen in trajen mednarodni mir ne more sloneti na ravnotežju vojaških sil, ampak samo na vzajemnem zaupanju.

Po Frančiškovih besedah smo priče eroziji multulateralizma, ki je še večja z ozirom na razvoj novih tehnologij orožja; ta pristop se zdi precej neskladen z sedanjim kontekstom, ki je zaznamovan z medsebojno povezanostjo, kar predstavlja situacijo, ki terja nujno pozornost in predanost s strani vseh voditeljev. Kot je zatrdil, je katoliška Cerkev »nepreklicno angažirana v odločitvi za pospeševanje miru med ljudstvi in državami: to je dolžnost, zaradi katere se čuti dolžna pred Bogom in pred vsemi moškimi in ženskami te zemlje. Nikoli se ne smemo utruditi pri delu in brez obotavljanja vztrajati pri podpiranju glavnih mednarodnih pravnih sredstev o razorožitvi in proti jedrskemu širjenju.«

Papež je izpostavil, »da je svet brez jedrskega orožja mogoč«, ter politične voditelje pozval, »naj ne pozabijo, da nas ta ne branijo pred ogrožanjem nacionalne in mednarodne varnosti v našem času. Treba je upoštevati katastrofalen vpliv njihove uporabe s humanitarnega in okoljskega vidika ter se pri tem odpovedati večanju ozračja strahu, nezaupanja in sovražnosti, h kateremu hujskajo jedrske doktrine.«

Sporočilo papeža Frančiška o jedrskem orožju

Dragi bratje in sestre! Na tem kraju se bolj zavedamo bolečine in grozote, ki smo si ju kot človeška bitja zmožni povzročiti. Bombardirani križ in Marijin kip, pred kratkim postavljen v katedralo v Nagasakiju, nas še enkrat spominjata na neizrekljivo grozo, ki so jo v svojem mesu doživele žrtve in njihove družine.

Ena od najglobljih želja človeškega srca je želja po miru in stabilnosti. Posedovanje jedrskega orožja in drugih orožij množičnega uničenja, ni najboljši odgovor na to željo; nasprotno, zdi se, da jo stalno postavlja na preizkušnjo. Naš svet živi sprevrženo dihotomijo, ko hoče braniti in zagotoviti stabilnost in mir na podlagi lažne varnosti, ki jo podpira miselnost strahu in nezaupanja, ki na koncu zastrupi odnose med narodi in preprečuje vsak možen dialog.

Mir in mednarodna stabilnost sta nezdružljiva s kakršnimkoli poskusom snovanja na strahu pred vzajemnim razdejanjem ali na grožnji popolnega uničenja; možna sta samo, če se začne pri globalni etiki solidarnosti in sodelovanja, ki služi prihodnosti, oblikovani s soodvisnostjo in soodgovornostjo celotne človeške družine, tako danes kot jutri.

Tu, v tem mestu, ki je priča katastrofalnim človeškim in okoljskim posledicam jedrskega napada, ne bo nikoli dovolj poskusov, da se dvignejo glasovi proti zatekanju k oboroževanju. Ta namreč odmetava dragocene vire, ki bi se jih lahko uporabilo v korist celostnega razvoja narodov in za zaščito naravnega okolja. V današnjem svetu, kjer na milijone otrok in družin živi v nehumanih pogojih, so stroški in zaslužena bogastva za izdelavo, posodabljanje, vzdrževanje in prodajo orožja, ki je vedno bolj uničevalno, neprestani napad, ki vpije v nebo.

Svet v miru, rešen jedrskega orožja, je hrepenenje milijonov moških in žensk tega kraja. Spremeniti ta ideal v realnost, zahteva sodelovanje vseh: oseb, verskih skupnosti, civilne družbe, držav, ki imajo jedrsko orožje, in tistih, ki ga nimajo, vojaškega in privatnega sektorja ter mednarodnih organizacij. Naš odgovor na grožnjo jedrskega orožja mora biti kolektiven in konkreten, postavljen na strmo, a stalno vzpostavljanje vzajemnega zaupanja, ki bo raztrgalo dinamiko trenutno prevladujočega nezaupanja. Leta 1963 je papež sveti Janez XXIII. v okrožnici Pacem in terris celo zahteval prepoved atomskega orožja (glej Pacem in terris, 60) in zatrdil, da resničen in trajen mednarodni mir ne more sloneti na ravnotežju vojaških sil, ampak samo na vzajemnem zaupanju (glej Pacem in terris, 61).

Treba je razbiti dinamiko nezaupljivosti, ki trenutno prevladuje in povzroča tveganje, da bo prišlo do zrušitve mednarodne strukture za kontrolo oboroževanja. Priče smo eroziji multulateralizma, ki je še večja z ozirom na razvoj novih tehnologij orožja; ta pristop se zdi precej neskladen z sedanjim kontekstom, ki je zaznamovan z medsebojno povezanostjo, kar predstavlja situacijo, ki terja nujno pozornost in predanost s strani vseh voditeljev.

Katoliška Cerkev je s svoje strani nepreklicno angažirana v odločitvi za pospeševanje miru med ljudstvi in državami: to je dolžnost, zaradi katere se čuti dolžna pred Bogom in pred vsemi moškimi in ženskami te zemlje. Nikoli se ne smemo utruditi pri delu in brez obotavljanja vztrajati pri podpiranju glavnih mednarodnih pravnih sredstev o razorožitvi in proti jedrskemu širjenju, vključno s Pogodbo o prepovedi jedrskega orožja. Julija letos so japonski škofje pozvali k odpravi jedrskega orožja, vsako leto avgusta pa japonska Cerkev obhaja desetdnevno molitveno srečanje za mir. Da bi lahko molitev, neutrudno prizadevanje za podporo dogovorov, vztrajanje pri dialogu bili 'orožja', v katera polagamo svoje zaupanje, in tudi vir navdiha za trud pri oblikovanju sveta pravičnosti in solidarnosti, kar predstavlja realna zagotovila za mir.

Prepričan, da je svet brez jedrskega orožja mogoč, prosim politične voditelje, naj ne pozabijo, da nas ta ne branijo pred ogrožanjem nacionalne in mednarodne varnosti v našem času. Treba je upoštevati katastrofalen vpliv  njihove uporabe s humanitarnega in okoljskega vidika ter se pri tem odpovedati večanju ozračja strahu, nezaupanja in sovražnosti, h kateremu hujskajo jedrske doktrine. Sedanje stanje našega planeta zahteva vrsto premislekov o tem, kako bi ti viri lahko bili uporabljeni, upoštevajoč pri tem kompleksno in težko uresničljivo Agendo 2030 za trajnostni razvoj, ter bi se torej dosegli cilji, kot je celostni človeški razvoj. To je že leta 1964 svetoval papež sveti Pavel VI., ko je predlagal pomoč najbolj ubogim preko Svetovnega sklada, ki bi se ga polnilo z enim delom vojaških izdatkov (glej govor novinarjem, Bombaj, 4. december 1964; okrožnica Populorum progressio, 26, marec 1967, 51).

Za vse to je ključnega pomena, da se ustvarijo orodja, ki zagotavljajo zaupanje in vzajemni razvoj, ter zmožnost računati na voditelje, ki so na ravni okoliščin. Naloga, ki nas vse zaobsega in izziva. Nihče ne more biti brezbrižen pred bolečino milijonov moških in žensk, ki tudi danes pretresajo našo vest; nihče ne more biti gluh pred krikom brata, ki vpije iz svoje rane. Nihče ne more biti slep pred ruševinami kulture, ki ni zmožna dialoga.

Prosim vas, se mi vsak dan pridružite v molitvi za spreobrnjenje vesti in za zmago kulture življenja, sprave in bratstva. Bratstva, ki zna prepoznati in zagotoviti razlike v iskanju skupne usode.

Vem, da nekateri med tukaj prisotnimi niso katoličani, a prepričan sem, da lahko vsi vzamemo za svojo molitev za mir, ki se pripisuje svetemu Frančišku Asiškemu:

Gospod, naredi me za orodje svojega miru.
Kjer je sovraštvo, naj prinašam ljubezen.
Kjer je žalitev, naj prinašam odpuščanje.
Kjer je dvom, naj prinašam vero.
Kjer je obup, naj prinašam upanje.
Kjer je tema, naj prinašam luč.
Kjer je žalost, naj prinašam veselje.

Na kraju spomina, ki nas pretresa in nas ne more pustiti brezbrižnih, je še bolj pomenljivo zaupati v Boga, da bi nas naučil biti učinkovita orodja miru in da ne bi naredili istih napak kot v preteklosti.

Da bi vi in vaše družine ter celoten narod lahko izkusili blagoslov blagostanja in družbene harmonije.