Kateheza: Prískila in Ákvila – zakonski par v službi evangelija

Andreja Červek - Vatikan

»Nato je Pavel zapustil Atene in šel v Korint. Tam je našel Juda, ki mu je bilo ime Ákvila, po rodu pa je bil iz Ponta. Ta je s svojo ženo Prískilo pred kratkim prišel iz Italije, ker je cesar Klavdij ukazal, da se morajo vsi Judje izseliti iz Rima. Pavel ju je obiskal, in ker je znal isto obrt, je ostal pri njiju in se zaposlil. Po poklicu sta bila namreč izdelovalca šotorov« (Apd 18,1-3).

Pavel pride k zakoncema Ákvilu in Prískili

Apostolska dela pripovedujejo, kako Pavel kot neutruden evangelizator po svojem bivanju v Atenah nadaljuje s širjenjem evangelija po svetu, je papež Frančišek začel današnjo katehezo. Nova postaja na njegovem misijonarskem potovanju je Korint, glavno mesto rimske province Ahaje. Zaradi dveh pomembnih pristanišč je bilo trgovsko in svetovljansko mesto. Kot beremo v 18. poglavju Apostolskih del, Pavel najde gostoljubnost pri zakoncih Ákvilu in Prískili (ali Priski), ki sta bila prisiljena iz Rima priti v Korint, potem ko je cesar Klavdij ukazal izgon judov (glej Apd 18,2).

Papež je na tem mestu hotel izpostaviti, da je judovski narod v zgodovini veliko trpel: »Bil je izgnan, preganjan … In v prejšnjem stoletju smo videlo veliko krutosti, ki so bile storjene judovskemu narodu. Vsi smo bili prepričani, da se je s tem končalo. A danes se začne ponovno pojavljati tukaj, tam, tam, ta navada preganjanja judov. Bratje in sestre, to ni ne človeško ne krščansko. Judje so naši bratje. In ne sme se jih preganjati. Ste razumeli?«

Ákvila in Prískila odpreta vrata

Kot je sveti oče nadaljeval katehezo, zakonca Ákvila in Prískila pokažeta, da imata srce, polno vere v Boga in velikodušno do drugih, zmožno narediti prostor za nekoga, ki kakor onadva doživlja položaj tujca. »Ta njuna občutljivost ju vodi do razsrediščenja sebe, da bi tako prakticirala krščansko umetnost gostoljubnosti (glej Rim 12,13; Heb 13,2) in odprla vrata svoje hiše za sprejem apostola Pavla. Tako ne sprejmeta samo evangelizatorja, ampak tudi oznanilo, ki ga prinaša s sabo: Kristusov evangelij, ki je 'Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje' (Rim 1,16). In od tistega trenutka je njuna hiša prepojena z vonjem žive besede (glej Heb 4,12), ki oživlja srca.«

Ákvilu in Prískili je s Pavlom skupna poklicna dejavnost, in sicer izdelava šotorov. Pavel je namreč zelo cenil rokodelsko delo in ga smatral za privilegiran kraj krščanskega pričevanja (glej 1 Kor 4,12), poleg tega, da je način preživljanja, da ne bi bili v breme drugim (glej 1Tes 2,9; 2 Tes 3,8) in skupnosti.

Hiša postane Cerkev

Ákvilova in Prískilina hiša v Korintu odpre vrata ne samo apostolu, ampak tudi bratom in sestram v Kristusu. Pavel namreč govori o »skupnosti, ki se zbira v njuni hiši« (glej 1 Kor 16,19) in ki postane »hiša Cerkve«, »domus ecclesiae«, kraj poslušanja Božje besede in obhajanja evharistije. Papež je pripomnil, da »se tudi danes v nekaterih državah, kjer ni verske svobode in ne svobode za kristjane, kristjani zbirajo v hiši, nekoliko skriti, da bi molili in obhajali evharistijo. Tudi danes obstajajo takšne hiše, družine, ki postanejo svetišče za evharistijo.«

Družine, ki v času preganjanj tvegajo

Po letu in pol Pavel skupaj z Ákvilo in Prískilo zapusti Korint. Ustavijo se v Éfezu in tudi tukaj njuna hiša postane kraj katehez (glej Apd 18,26). Nazadnje se bosta zakonca vrnila v Rim in bosta deležna čudovite hvale, ki jo bo apostol umestil v pismo Rimljanom. Bil je hvaležen in tako je o tem paru, zakoncema takole zapisal: »Pozdravite Prisko in Ákvila, moja sodelavca v Kristusu Jezusu, ki sta tvegala glavo, da bi mi rešila življenje. Hvaležen sem jima ne samo jaz, ampak tudi vse Cerkve med pogani.« (Rim 16,3-4). »Koliko družin v času preganjanja tvega svojo glavo, da bi preganjani ostali skriti! To je prvi zgled: družinsko sprejemanje, tudi v težkih trenutkih,« je dejal papež.

Zakonsko življenje, ki služi

Med številnimi Pavlovimi sodelavci, se Ákvila in Prískila pojavita kot »zgled zakonskega življenja, ki se odgovorno zavzema za služenje vsem krščanskim skupnostim«. Spominjata nas, da je »zahvaljujoč veri in evangelizacijskemu delu mnogih laikov, kakor sta onadva, krščanstvo prispelo do nas«. Da bi se ukoreninilo v deželi nekega naroda in se živo razvilo, je bilo potrebno prizadevanje teh družin. »Pomislite, da so krščanstvo na začetku pridigali laiki! Vi laiki ste po svojem krstu odgovorni posredovati vero. To je bilo prizadevanje mnogih družin, teh dveh zakoncev, teh krščanskih skupnosti, vernikov laikov, ki so dali 'humus' za rast vere« (glej Benedikt XVI., Kateheza, 7. februar 2007).

Zakonci kot Božje 'skulpture'

Papež se je obrnil na mladoporočence, zbrane pri splošni avdienci, in jim dejal, da je njihova poklicanost »biti resnične in žive 'skulpture'« Boga. »Prosimo Očeta, ki je hotel iz zakoncev narediti svojo 'resnično in živo skulpturo' (Apostolska spodbuda Amoris laetitia, 11), naj izlije svojega Duha na vse krščanske pare, da bodo po zgledu Ákvile in Prískile znali odpreti vrata svojega srca za Kristusa in za brate ter bodo svoje hiše spremenili v domače Cerkve, kjer bodo živeli občestvo in življenje živeli z vero, upanjem in ljubeznijo,« je dejal Frančišek in sklenil z besedami, da moramo prositi ta dva svetnika, Ákvilo in Prískilo, naj nas »naučita, da bomo v svojih družinah kakor onadva: domača Cerkev, kjer je humus, da bi tako vera rasla«.