Papež škofom: Značilne za apostolski način so setev, pričevanje mučencev in potrpežljivo čakanje sadov

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Dragi bratje!
Zelo sem vesel za dar obiska Japonske in za sprejem, ki ste mi ga pripravili. Zlasti se zahvaljujem nadškofu Takami za njegove besede v imenu celotne katoliške skupnosti v tej državi. Ko sem v tem prvem uradnem srečanju tukaj, z vami, želim pozdraviti vse vaše skupnosti, laike, katehiste, redovnike, posvečene osebe, bogoslovce. Svoj objem in molitve želim v tem obdobju, ki ga zaznamuje ustoličenje novega cesarja in začetek dobe Reiwa, razširiti še na vse Japonce.

Ne vem, če veste, a vse od malega sem imel simpatijo in ljubezen do teh dežel. Veliko let je preteklo od tega misijonarskega vzgiba, na katerega uresničitev je bilo treba čakati. Danes mi Gospod nudi priložnost, da sem med vami kot misijonarski romar po sledeh velikih prič vere. Mineva 470 let od prihoda sv. Frančiška Ksaverija na Japonsko, kar je zaznamovalo začetek širjenja krščanstva v tej deželi. V njegov spomin se želim pridružiti vam, da bi se Gospodu zahvalili za vse tiste, ki so se v teku desetletij z velikim maziljenjem in ljubeznijo posvetili sejanju evangelija in služenja japonskemu ljudstvu; njihovo služenje je japonski Cerkvi dalo čisto poseben obraz. Mislim na mučence sv. Pavla Mikija in njegove tovariše, in na blaženega Justa Takayamo Ukona, ki je sredi tolikih preizkušenj pričeval vse do smrti. Ta podaritev sebe, da bi vero skozi preganjanje ohranil živo, je pomagalo majhni krščanski skupnosti, da je rasla, se utrdila in obrodila sad. Pomislimo tudi na »skrite kristjane« na področju Nagasakija, ki so ohranili vero skozi generacije po zaslugi krsta, molitve in kateheze. Pristne domače cerkve, ki so se bleščale v tej deželi, morda ne da bi to vedele, kot vzor nazareške Družine.

Gospodova pot nam kaže, kako se vaša navzočnost odigrava v vsakdanjem življenju vernega ljudstva, ki išče način, kako bi še naprej ponavzočalo spomin Nanj; tiha navzočnost, živa navzočnost, ki spominja, da bo tam, kjer sta dva ali so trije, navzoč tudi On, z močjo in nežnostjo svojega Duha (prim. Mt 18,20). Za DNK vaših skupnosti je značilno to pričevanje, ki je protistrup proti vsakemu obupu in nam kaže, na katero pot se moramo usmeriti. Vi ste živa Cerkev, ki se je ohranila z izrekanjem Gospodovega Imena in z razmišljanjem, kako vas je On vodil sredi preganjanja.

Zaupna setev, pričevanje mučencev in potrpežljivo čakanje sadov, ki jih Gospod daje ob svojem času, so značilni za apostolski način, s katerim ste znali spremljati japonsko kulturo. Posledično ste v teku let oblikovali obličje Cerkve, ki ga japonska družba na splošno zelo ceni zaradi vaših mnogoterih prispevkov k skupnemu dobremu. To pomembno poglavje zgodovine države in vesoljne Cerkve je bilo sedaj priznano z imenovanjem cerkva in vasi Nagasakija in Amakuse kot krajev svetovne kulturne dediščine; a predvsem kot živ spomin duha vaših skupnosti, ki je rodovitno upanje vsake evangelizacije.

To apostolsko potovanje zaznamuje geslo »Obvarovati vsako življenje«, ki lahko lepo simbolizira našo škofovsko službo. Škof je tisti, ki ga je Gospod poklical sredi svojega ljudstva, da bi mu ga vrnil kot pastirja, ki je sposoben obvarovati vsako življenje, to pa v neki meri določa scenarij, h kateremu moramo stremeti.

Za misijonsko delovanje v teh deželah je bilo značilno močno iskanje inkulturacije in dialoga, kar je omogočilo, da so se oblikovali novi načini, ki so bili neodvisni od tistih, ki so se razvili v Evropi. Vemo, da so od samega začetka uporabljali spise, gledališče, glasbo in vse vrste inštrumentov, in to večinoma v japonščini. To dejstvo kaže ljubezen, ki so jo prvi misijonarji čutili do teh dežel. Obvarovati vsako življenje najprej pomeni imeti kontemplativen pogled, ki je sposoben ljubiti življenje vsega ljudstva, ki vam je zaupano, da bi spoznali v njem predvsem Gospodov dar. »Kajti samo to, kar ljubimo, lahko rešimo. Samo to, kar objamemo, lahko spremenimo« (Govor na vigiliji z mladimi, Panama, 26. januarja 2019). Načelo učlovečenja, ki nam lahko pomaga, da se postavimo pred vsako življenje kot pred zastonjski dar, ki je nad vsemi drugimi razmisleki, ki so veljavni, a so drugotni.

Vemo, da je Cerkev na Japonskem majhna in da so katoličani manjšina, a to ne sme zmanjšati vašega prizadevanja za evangelizacijo. V vašem posebnem položaju je najmočnejša in najjasnejša beseda, ki jo lahko ponudite, beseda ponižnega, vsakdanjega pričevanja in dialoga z drugimi verskimi izročili. Gostoljubje in skrb, ki ju izkazujete številnim tujim delavcem, ki predstavljajo več kot polovico katoličanov na Japonskem, ne služita samo kot evangeljsko pričevanje sredi japonske družbe, ampak izpričujeta tudi vesoljnost Cerkve, ko dokazujeta, da je naša združenost s Kristusom močnejša od katere koli druge vezi ali identitete in je sposobna doseči vse resničnosti.

Mučeniška Cerkev lahko govori z večjo svobodo, zlasti pri soočanju z nujnimi vprašanji miru in pravičnosti v našem svetu. Kmalu bom obiskal Nagasaki in Hirošimo, kjer bom molil za žrtve katastrofalnega bombardiranja teh dveh mest, in postal odmev vaših preroških klicev za jedrsko razorožitev. Želim si srečati tiste, ki še vedno trpijo zaradi ran tega tragičnega dogodka v človeški zgodovini; kakor tudi žrtve »trojne nesreče«. Njihovo dolgo trpljenje je zgovorno opozorilo za našo človeško in krščansko dolžnost pomagati tistim, ki trpijo na telesu in na duhu in vsem ponuditi evangeljsko sporočilo upanja, ozdravljenja in sprave. Zlo ne izbira med ljudmi in se ne pouči o pripadnosti: preprosto vdre s svojo razdiralno močjo, kakor se je zgodilo tudi nedavno uničujočim tajfunom, ki je povzročil toliko žrtev in materialne škode. Gospodovemu usmiljenju zaupajmo tiste, ki so umrli, njihove domače in vse tiste, ki so izgubili dom in materialne dobrine. Ne bojmo se tukaj in po vsem svetu nadaljevati s poslanstvom, ki je sposobno povzdigniti glas in braniti vsako življenje kot dragocen Gospodov dar.

Opogumljam vas torej v vaših naporih, da bi zagotovili, da bi katoliška skupnost na Japonskem nudila jasno pričevanje evangelija sredi celotne družbe. Cenjeni vzgojni apostolat Cerkve predstavlja velik vir za evangelizacijo in kaže zavezanost širšim intelektualnim in kulturnim tokovom; kakovost njenega prispevka bo seveda odvisna od promocije njene identitete in njenega poslanstva.

Zavedamo se dejstva, da obstajajo različne nadloge, ki ogrožajo življenje nekaterih ljudi v vaših skupnostih, ki jih iz raznih razlogov zaznamujejo samota, obup in osamljenost. Povečano število samomorov v vaših mestih, kot tudi ustrahovanje in razne oblike samozahtevnosti ustvarjajo nove oblike oddaljenosti in duhovne zmedenosti. Koliko to prizadene predvsem mlade! Vabim vas, da posvečate posebno pozornost njim in njihovim potrebam, da skušate ustvariti prostore, v katerih se bo kultura učinkovitosti, uspešnosti in dosežkov lahko odprla kulturi zastonjske in nesebične ljubezni, ki bo sposobna vsem in ne samo »uspešnežem« dati možnost za srečno in uspešno življenje. Z gorečnostjo, idejami in energijo, ki jo vi lahko daste, poleg dobre vzgoje in dobrega spremljanja, bodo vaši mladi lahko pomemben vir upanja za svoje vrstnike in bodo lahko živo pričevali za krščansko ljubezen. Ustvarjalno, inkulturirano in domiselno iskanje kerigme ima lahko močan odsev v tolikih življenjih, ki so žejna sočutja.

Vem, da je žetev velika, delavcev pa malo. Zato vas opogumljam, da iščete, razvijate in gojite poslanstvo, ki bo sposobno vključiti družine in spodbujati formacijo, ki bo mogla ob upoštevanju resničnosti doseči ljudi tam, kjer so z njihovimi navadami in zaposlitvami. Tam moramo doseči duha mest, delovnih okolij, univerz, da bi z evangelijem sočutja in usmiljenja spremljali vernike, ki so nam bili zaupani.

Še enkrat hvala za priložnost, ki mi jo nudite, da lahko obiščem vaše krajevne Cerkve in praznujem skupaj z njimi. Peter vas želi potrditi v veri, a prihaja tudi zato, da bi se dotaknil in se pustil prenoviti na stopinjah tolikih mučenih prič vere; molite, da mi bo Gospod naklonil to milost.

Prosim Gospoda, naj vas blagoslovi in naj v vas blagoslovi vaše skupnosti.