Papež na letalu: »Ne« za uporabo ali posedovanje jedrskega orožja mora biti vključen v Katekizem

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

»Uporaba jedrskega orožja je nemoralna, zato mora iti v Katekizem katoliške Cerkve, vendar pa ne samo uporaba, temveč tudi posedovanje, kajti če se zgodi nesreča ali pride do norosti kakšnega vladarja, torej norost enega lahko uniči človeštvo.« Med letom je papež Frančišek v pogovoru z novinarji odgovoril na veliko zastavljenih vprašanj ter ponovno potrdil obsodbo izgovorjeno v Hirošimi ter s tem dal razumeti njeno cerkveno učiteljsko vrednost.

»Hvala za vaše delo«, je rekel papež Frančišek na začetku srečanja glede intenzivnega potovanja predvsem zaradi menjave zvrsti. »Eno je bila Tajska, drugo pa Japonska. Ni mogoče vrednotiti stvari z istimi merili. Japonska in Tajska sta dve popolnoma drugačni resničnosti. Zato je bilo potrebno dvojno delo in po vaši zaslugi glede tega, četudi so bili zelo intenzivni dnevi, sem čutil vašo bližino.«

P. Makoto Yamamoto, Catholic Shimbum
Iz srca se vam zahvaljujemo, da ste prišli od tako daleč na Japonsko. Sem škofijski duhovnik iz Nagasakija. Obiskali ste Nagasaki in Hirošimo, kaj ste občutili? Zahodna družba in Cerkev se lahko kaj naučita od vzhodne družbe in Cerkve?
Začel bom pri zadnjem. Mene je zelo razsvetlil pregovor: Lux ex Oriente, ex Occidente luxus. Luč prihaja z Vzhoda, luksuz, potrošništvo pa z Zahoda. Je ta vzhodna modrost, ki ni samo modrost v smislu znanja, ampak iz časa in kontemplacije. Naši zahodni družbi, ki je vedno v naglici, zelo pomaga, če se uči kontemplacije, torej ustaviti se in gledati tudi poetično stvari. To je osebno mnenje, vendar mislim, da na Zahodu manjka malo več poezije. So lepe poetične stvari, a Vzhod gre preko tega. Vzhod je sposoben gledati stvari z očmi, ki gredo preko tega, tu nočem uporabiti besede »transcendenca (onkraj)«, saj nekatera vzhodna verstva ne omenjajo »onkraj«, temveč pogled, ki gre preko meja imanence, ne da bi temu rekli transcendenca. Zato uporabljam izraze kot so poezija, zastonjskost, iskanje lastne popolnosti s postom, s pokoro, z branjem modrosti vzhodnih modrecev. Mislim, da bo za nas zahodnjake dobro, če bomo posvetili čas tudi modrosti.

Nagasaki in Hirošima sta obe pretrpeli atomsko bombo, zaradi tega sta si podobni. Je pa razlika. Nagasaki ni imel samo bombe, ampak tudi kristjane. Nagasaki ima krščanske korenine, krščanstvo tu je starodavno. Preganjanje kristjanov je bilo po vsej Japonski, toda v Nagasakiju je bilo zelo močno. Tajnik nunciature mi je podaril faksimile v lesu, kjer je zapisan »wanted« tistega časa, se išče kristjane! Če najdeš enega, naznani ga in imel boš veliko, če najdeš duhovnika, naznani ga in imel boš veliko. To prizadene. Stoletja priganjanj kristjanov so bila in ta pojav s kristjani na nek način »zrelativizira«, v dobrem pomenu besede, atomsko bombo. Medtem ko je bilo iti v Hirošimo samo za obuditev spomina na atomsko bombo, kajti ni krščansko mesto kot je Nagasaki. Zaradi tega sem hotel iti v obe, kajti v obeh je bila atomska katastrofa.

Hirošima je bila res prava kateheza o človeški krutosti – zaradi stiske s časom si nisem mogel ogledati hirošimskega muzeja, saj je bil zelo zgoščen dan, a pravijo, da je grozno. Pisma voditeljev držav, generalov, ki razlagajo, kako bi lahko napravili še večjo katastrofo. Mene se je ta izkušnja zelo dotaknila. Tam sem zatrdil, da je uporaba jedrskega orožja nemoralna, zato mora iti v Katekizem katoliške Cerkve, vendar pa ne samo uporaba, temveč tudi posedovanje, kajti če se zgodi nesreča ali pride do norosti kakšnega vladarja, torej norost enega lahko uniči človeštvo. Pomislimo na Einsteinov rek: »Četrta svetovna vojna bo s palicami in kamenjem«.

....

Cristiana Caricato, TV 2000
Ljudje so lahko v časopisih prebrali, da je Sveti sedež kupil nepremičnine za več sto milijonov evrov v središču Londona in so bili »malo« osupljeni ob taki uporabi vatikanskih financ, še posebej ker gre pri tem za Petrov novčič. Ste vedeli za te finančne posle in predvsem po vaše, je takšna uporaba Petrovega novčiča korektna? Pogosto ste rekli, da se ne sme delati denarja z denarjem, grajali ste takšno brezvestno uporabo financ, potem pa vidimo, da je v takšne finančne posle vključen tudi Sveti sedež in to pohujšuje. Kako gledate na vse to?
Hvala. Najprej, dobro upravljanje z denarjem je normalno. Pride vsota denarja od Petrovega novčiča in kaj naj storim, naj ga dam v predal? Ne, to je slabo upravljanje z denarjem! Skušam vlagati in ko potrebujem, da ga dam, ko je potrebno, v enem letu, se vzame denar, ta glavnica ni razvrednotena, ohranjena je bila ali pa je zrasla. To je dobro upravljanje. Upravljanje s predalom pa je slabo. Iskati je potrebno dobro upravljanje, dobro investiranje. Je jasno? Tudi investiranje, kot se pri nas reče »vdov«, kakor to počnejo vdove: dve jajci tu, tri tu, pet tam. Če eno pade, je drugo, ki ni uničeno. Vedno pa je potrebno to početi z gotovostjo in moralnostjo. Če ti vložiš Petrov novčič v tovarno orožja, Petrov novčič tam ni več Petrov novčič. Če ti vlagaš in se leta in leta ne dotakneš glavnice, to ni v redu. Petrov novčič je potrebno porabiti v enem letu, v enem letu in pol, dokler ne pride druga nabirka napravljena po vsem svetu. In dobro upravljanje je in varno, da se kupi nepremičnino, jo dati v najem in jo zatem prodati, ampak varno, z vsemi garancijami za dobro ljudi Petrovega novčiča. Potem se je zgodilo to, kar se je zgodilo. Škandal. Naredili so stvari, ki se zdi, da niso bile čiste. Toda, naznanilo ni prišlo od zunaj. Ta prenova ekonomske metodologije, ki jo je začel Benedikt XVI., je šla naprej in tako je bil notranji revizor obračunov, ki je rekel, da gre za nekaj grdega, za nekaj, ki ni v redu. Prišel je do mene in sem ga vprašal: »Pa vi ste prepričani?« »Da«, mi je odgovoril ter mi je to tudi pokazal in zatem vprašal: »Kaj moram storiti?« In jaz: »Vatikansko sodstvo je, pojdi in naznani državnemu tožilcu. Glede tega sem ostal zadovoljen, saj se vidi, da ima vatikansko upravljanje sposobnost razčistiti slabe stvari, ki se znotraj tega dogajajo, kakor v tem primeru, ki morda ni primer nepremičnin v Londonu, saj glede tega še ni čisto jasno, ampak tam so bili primeri korupcije. Državni tožilec je preučil zadevo, se posvetoval in videl, da je bila neuravnoteženost v obračunu. Zatem me je prosil dovoljenje za preiskavo, saj gre za sum korupcije, zato jo mora opraviti v tem, v tem in v drugem uradu. Jaz sem podpisal pooblastilo. Opravili so preiskavo v petih uradih in do danes, čeprav gre tu vedno za domnevno nedolžnost, so glavnice, s katerimi se ni v redu upravljajo, tudi s podkupovanjem. Mislim, da bodo prej kot v enem mesecu začeli z zasliševanji petih oseb, ki so bile ustavljene, ker so bili znaki podkupovanja. Lahko bi mi rekli: teh pet je pokvarjenih? Ne, domnevna nedolžnost je garancija, je človekova pravica. Gre pa za korupcijo, to se vidi. S to preiskavo se bo videlo, če so krivi ali pa ne. To je nekaj groznega, ni lepo, da se to dogaja v Vatikanu. Vendar pa je to postalo jasno, zaradi notranjih mehanizmov, ki so začeli delovati in ki jih je papež Benedikt uvedel. Zaradi tega se zahvaljujem Bogu. Ne zahvaljujem se Bogu, ker je korupcija, temveč se mu zahvaljujem, ker vatikanski nadzorni sistem dobro deluje.

Se nadaljuje...