Papež z žrtvami treh katastrof: Razmisliti, kdo smo in kdo želimo biti

Andreja Červek – Vatikan

Srečanje z žrtvami treh katastrof je potekalo v tokijskem kongresnem centru Bellesalle Hanzomon. Papež je srečanje označil kot pomemben trenutek svojega obiska Japonske ter se v govoru navezal na pričevanje treh preživelih žrtev, Toshike, Tokuuna in Matsuke. »Oni in tudi vi, predstavljate vse tiste, ki so tako zelo trpeli zaradi trojne katastrofe – potresa, cunamija in jedrske nesreče, ki ni prizadela samo območij Iwate, Miyagi in Fukušima, ampak vso Japonsko in njene prebivalce,« je dejal papež in povabil k trenutku molitve v tišini za vse, ki so izgubili življenje, za njihove družine in tiste, ki so še vedno pogrešani. »Molitev, ki nas povezuje in nam daje pogum, da gledamo naprej z upanjem,« je dodal.

Pomoč je prišla od vsepovsod

Frančišek je izrazil hvaležnost vsem, ki so si prizadevali obnoviti v katastrofi prizadeta področja in ublažiti situacijo več kot petdeset tisoč evakuiranih oseb, ki so trenutno v začasnih bivališčih, ne da bi se mogli vrniti na svoje domove. Spomnil je tudi na pomoč, ki ni prišla samo iz Japonske, ampak z vsega sveta, v obliki molitve in konkretne materialne in finančne podpore. »Delo, ki se po začetnem šoku ne sme izgubiti ali zmanjšati, ampak ga moramo nadaljevati in podpirati,« je dejal in opozoril, da nekatere osebe, ki so živele na prizadetih območjih, sedaj pozabljene in neredki se morajo spopadati s problemi, kot so onesnažena zemlja in gozdovi ter dolgoročne posledice sevanja.

Nihče ne more ponovno začeti sam

Izrazil je željo, da bi srečanje lahko pripomoglo k skupnemu pozivu vseh oseb dobre volje, da bi žrtve te tragedije še naprej prejemale pomoč, ki jo potrebujejo. »Brez osnovnih virov: hrane, oblačil in zaščite, ni mogoče živeti dostojnega življenja in imeti minimum, ki je potreben za obnovo, za katero je treba imeti solidarnost in podporo skupnosti. Nihče se ne more sam 'ponovno zgraditi'; nihče ne more sam ponovno začeti. Nujno je treba poiskati prijateljsko roko, bratsko roko, ki zna pomagati reševati ne samo mesta, ampak tudi pogled in upanje,« je zatrdil papež.

Narod, ki se zna združiti

Toshiko je dejala, da je, čeprav je izgubila hišo v cunamiju, hvaležna, da lahko ceni dar življenja in doživlja upanje, ko vidi, kako se osebe med seboj povezujejo, da bi si od blizu pomagale. »Osem let po trojni katastrofi je Japonska pokazala, kako se narod lahko združi v solidarnosti, potrpežljivosti, vztrajnosti in odpornosti. Pot za popolno obnovitev je lahko še dolga, a je vedno mogoča, če se lahko računa na dušo teh ljudi, ki se znajo mobilizirati in si priskočiti na pomoč in se od blizu podpirati.« Kakor je zatrdila Toshiko, če ne bomo ničesar naredili, bo rezultat nič, a če narediš en korak, boš en korak naprej. »Vabim vas torej,« je pozval sveti oče, »da vsak dan hodite dalje, malo po malo, ter tako gradite prihodnost, ki sloni na solidarnosti in medsebojnem zavzemanju, za vas, za vaše otroke in vnuke in za prihodnje generacije.«

Boriti se proti brezbrižnosti

Tokuun je zastavil vprašanje, kako lahko odgovorimo na ostale velike probleme, ki se jih ne more med seboj ločiti, kot so vojne, begunci, prehrana, ekonomska neenakost in okoljski izzivi. »Velika napaka je misliti, da se danes lahko k problemom pristopi na izoliran način, ne da bi jih obravnavali kot del širše mreže,« je poudaril Frančišek in dodal, da smo del te zemlje, tega okolja, kajti navsezadnje je vse med seboj povezano. Poleg tega, da je pomembno »sprejeti pogumne in pomembne odločitve o uporabi naravnih virov in predvsem o prihodnjih energetskih virih«, je prvi korak »prizadevati si in se približevati kulturi, ki se bo zmožna boriti proti brezbrižnosti«. »Zlo, ki nas najbolj prizadene, je kultura brezbrižnosti,« je poudaril papež. Nujno se je zavedati, da če trpi en član družine, z njim trpimo vsi mi. Medsebojne povezanosti se namreč ne doseže, če se ne goji modrosti o pripadnosti, ki je edina zmožna sprejeti probleme in rešitve na globalni način. Pripadamo drug drugemu.

Obnoviti družbeno tkivo

V tem smislu je papež Frančišek želel še posebej spomniti na jedrsko nesrečo v Fukušimi-Daiči in na njene posledice. Poleg znanstvenih in zdravstvenih zaskrbljenosti, obstaja tudi ogromno dela za obnovitev družbenega tkiva. »Dokler družbene vezi ne bodo ponovno vzpostavljene v lokalnih skupnostih in osebe ne bodo ponovno imele varnega in stabilnega življenja, nesreča v Fukušimi ne bo nikoli popolnoma razrešena.« S tem pa je po papeževih besedah tudi povezana zaskrbljenost v zvezi nadaljnjo uporabo jedrske energije in zato so japonski škofje tudi zahtevali odpravo jedrskih elektrarn.

Kdo smo in kdo želimo biti

Naša doba poskuša iz tehnološkega napredka narediti merilo za človeški napredek. Ta 'tehnokratska paradigma' napredka in razvoja oblikuje življenje oseb in funkcioniranje družbe. Pogosto vodi v ridukcionizem, ki se dotika vseh okolij naše družbe. »Pomembno je torej,« je poudaril Frančišek, »da se v trenutkih, kot je ta, zaustavimo in premislimo o tem, kdo smo in, morda na bolj kritičen način, kdo želimo biti. Kakšno vrsto sveta, kakšno vrsto dediščine želimo zapustiti tistim, ki bodo prišli za nami? Modrost in izkušnja ostarelih, skupaj z zavzetostjo in navdušenjem mladih, lahko pomagata oblikovati drugačno vizijo, vizijo, ki nam bo pomagala z velikim spoštovanjem gledati na dar življenja in na solidarnost z našimi brati in sestrami v edini, večetnični in večkulturni človeški družini.«

Najti novo pot v prihodnost

Ko razmišljamo o prihodnosti našega skupnega doma, se moramo zavedati, da ne moremo sprejemati čisto egoističnih odločitev in da imamo veliko odgovornost do prihodnjih generacij. V tem smislu se od nas zahteva, da izberemo ponižen in skromen življenjski slog, ki odgovarja nujnim situacijam, h katerim smo poklicani pristopiti. Toshiko, Tokuun in Matsuki, so nas spomnili, da je nujno najti novo pot za prihodnost, pot, ki je osnovana na spoštovanju do vsake osebe in do naravnega okolja. Na tej poti lahko vsi kakor Božja orodja sodelujemo v skrbi za stvarstvo, vsak s svojo lastno kulturo in izkušnjo, z lastnimi pobudami in zmožnostmi. »V neprestanem delu za obnovo po tej trojni katastrofi, se mnoge roke morajo skleniti in mnoga srca se morajo združiti, kakor da bi bila ena sama stvar. Na ta način bodo tisti, ki so trpeli, prejeli podporo in bodo vedeli, da niso bili pozabljeni. Vedeli bodo, da mnoge osebe z njimi delijo bolečino in jim bodo še naprej pomagale.« Papež se je ponovno zahvalil vsem, ki so žrtvam poskušali na preprost način olajšati težo. »Da bi to sočutje lahko bila pot, ki bi vsem omogočila najti upanje, stabilnost in varnost za prihodnost,« je še dejal papež Frančišek.