Papež Frančišek med Gospodovo večerjo spregovoril o evharistiji, služenju in maziljenju

P. Ivan Herceg - Vatikan

Evharistija, služenje, maziljenje. To je resničnost, ki jo danes doživljamo pri tem bogoslužju. Gospod, ki želi ostati z nami v evharistiji in mi vedno postajamo Gospodovi tabernaklji. Gospoda nosimo s seboj do te mere, kot nam on sam pravi, če ne bomo jedli njegovega telesa in pili njegove krvi, ne bomo vstopili v nebeško kraljestvo. To je skrivnost kruha in vina, da je Gospod z nami v nas, v nas, znotraj nas.

Služenje. Ta gesta je pogoj za vstop v nebeško kraljestvo. Služiti, da, vsem. Ampak Gospod s to izmenjavo besed, ki jo je imel s Petrom, mu da razumeti, da je pogoj za vstop v Božje kraljestvo to, da mu moramo pustimo, da nam služi, da je Božji služabnik in naš služabnik. To je težko razumeti. Če ne pustim, da je Gospod moj služabnik, da me Gospod umiva, mi daje rasti, mi odpušča, ne bom vstopil v nebeško kraljestvo.

In še duhovništvo. Danes bi želel biti blizu duhovnikom, vsem duhovnikom, od nedavno posvečenega pa vse do papeža. Vsi smo duhovniki. Škofje, vsi..  Gospod nas je mazil, da bi ponavzočali evharistijo, maziljeni za služenje.

Danes ni bilo krizmene maše. Upam, da jo bomo lahko imeli pred binkošti, če ne, jo bomo morali prestaviti v prihodnje leto. Ne morem, da bi šla ta maša mimo, da se ne bi spomnil duhovnikov, duhovnikov, ki darujejo življenje za Gospoda, duhovnikov, ki so služabniki. V teh dneh je umrlo več kot 60 duhovnikov tukaj v Italiji, ki so imeli pozornost do bolnikov po bolnišnicah. Skupaj z zdravniki, bolničarji in medicinskimi sestrami so svetniki sosednih vrat. Duhovniki, ki so med služenjem dali življenje.

Mislim pa tudi na tiste, ki so daleč. Danes sem prejel pismo nekega duhovnika, kaplana v oddaljenem zaporu, ki opisuje, kako živi veliki teden z zaporniki. Frančiškan je. So duhovniki, ki gredo daleč, da bi prinesli evangelij in tam umrjejo. Neki škof je pravil, da je prva stvar, ki jo je storil, ko je prišel v te misijonske kraje, da je šel na pokopališče in na grob duhovnikov, ki so pustili tu življenje zelo mladi, zaradi kuge v tem kraju. Niso bili pripravljeni, niso imeli protiteles. Nihče ne ve za njihova imena.

Neimenovani duhovniki, vaški župniki, ki so tukaj župniki štirih, petih, sedmih krajev po hribih in hodijo od enega do drugega. Oni poznajo ljudi… Nekoč mi je eden rekel, da pozna imena vseh ljudi v teh krajih. »Zares?« sem mu rekel. In on mi je rekel: »Tudi imena psov.« Vedo, kaj je duhovniška bližina, res so v redu ti duhovniki. Danes vas imam v svojem srcu in vas prinašam na oltar.

Potem pa še obrekovani duhovniki. Dandanes se večkrat zgodi, da ne morejo iti po cesti, ker govorijo o njih grde stvari zaradi drame, ki smo jo doživeli z odkritjem duhovnikov, ki so res delali grde stvari. Nekateri so mi rekli, da ne morejo iti iz hiše v duhovniški obleki, ker so jih zmerjali. A oni gredo naprej.

Nadalje duhovniki grešniki, ki skupaj s svojimi škofi in papežem ne pozabijo prositi odpuščanja in se tako učijo odpuščati, saj vedo, da je potrebno prositi odpuščanje in odpuščati. Vsi smo grešniki. Duhovniki, ki preživljajo določene krize, ki ne vedo, kaj početi, saj so v temi…

Danes ste vsi vi duhovniki z menoj na oltarju, vi, posvečeni. Samo še nekaj vam rečem. Ne bodite trmoglavi kot Peter. Pustite si umiti noge. Gospod je vaš služabnik. On vam je blizu in vam da moč, da vam umije noge.

In tako s to zavestjo po nujnosti, da se vas umije, ste tisti, ki odpuščate, s srcem polnim velikodušnosti v odpuščanju.  To je mera, s katero se nam bo merilo. Ne bojte se odpuščati. Včasih pridejo dvomi. Glejte Kristusa. V Njem je odpuščanje za vse. Bodite pogumni. Tudi, ko tvegate z odpuščanjem, da bi potolažili. In če v tistem trenutku ne morete dati zakramentalnega odpuščanja, vsaj dajte tolažbo kot brat, ki spremlja in pušča vrata odprta, da se vrne.

Bogu se zahvaljujem za milost duhovništva vseh nas. Bogu se zahvaljujem za vas duhovnike. Jezus vam hoče dobro. Samo prosi pustiti mu, da vam umije noge.