Papež med opoldansko molitvijo: Vse je usmerjeno v okrepitev naše vere, da bi vstopili v poslanstvo
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Današnji evangelij (prim. Jn 20,19-23) nas povede v velikonočni večer in nam pokaže vstalega Jezusa, ki se pojavi v dvorani zadnje večerje, kamor so se zatekli učenci. Bali so se. »Stopil je v sredo mednje in jim rekel: ›Mir vam bodi!‹« (19). Te prve besede, ki jih je izgovoril Vstali: »Mir vam bodi,« moramo razumeti več kot pozdrav. Izražajo odpuščanje, ki je podeljeno učencem, ki so ga, če rečemo po resnici, zapustili. To so besede sprave in odpuščanja. Tudi mi, ko drugim voščimo mir, dajemo odpuščanje in tudi prosimo za odpuščanje. Jezus ponuja svoj mir prav tem učencem, ki jih je strah, ki komaj verjamejo, kar so celo videli, namreč da je grob prazen, in podcenjujejo pričevanje Marije Magdalene in drugih žena. Jezus odpušča, vedno odpušča in ponuja svoj mir svojim prijateljem. Ne pozabite, Jezus se nikoli ne utrudi odpuščati, mi se utrudimo prositi odpuščanja.
Ko Jezus svojim učencem odpušča in jih zbira okoli sebe, s tem iz njih dela svojo Cerkev: spravljeno skupnost, ki je pripravljena na poslanstvo. Spravljena in pripravljena za poslanstvo. Ko neka skupnost ni spravljena, ni pripravljena za poslanstvo. Pripravljena je za razpravljanje o sebi, o notranjih zadevah. Srečanje z vstalim Gospodom obrne na glavo vse življenje apostolov in jih spremeni v pogumne priče. Dejansko takoj potem reče: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam« (21). Po teh besedah razumemo, da so apostoli poslani, da nadaljujejo isto poslanstvo, ki ga je Oče izročil Jezusu. »Jaz vas pošiljam«. To ni čas, da bi se zapirali niti da bi objokovali »lepe čase«, preživete z Učiteljem, ne. Veselje vstajenja je veliko, a to je veselje, ki se širi, ki ga ne smemo obdržati samo zase, je za darovanje. Na nedelje v velikonočnem času smo najprej poslušali o tem prizoru, potem pa o srečanju z učencema iz Emavsa, nadalje o dobrem pastirju, poslovilni govor in obljubo Svetega Duha: vse je usmerjeno v okrepitev vere učencev – in tudi naše –, da bi vstopili v poslanstvo.
In prav za poživitev poslanstva da Jezus apostolom svojega Duha. Evangelij pravi: »In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim govoril: ›Prejmite Svetega Duha!« (22). Sveti Duh je ogenj, ki izžge grehe in naredi nove ljudi. Je ogenj ljubezni, s katerim bodo učenci lahko »zažgali« svet, tiste nežne ljubezni, ki ima raje male, uboge, odrinjene … V zakramentih krsta in birme smo prejeli Svetega Duha z njegovimi darovi: modrosti, umnosti, sveta, moči, spoznanja, pobožnosti, strahu Božjega. Slednji dar – strah Božji – je pravo nasprotje od strahu, ki je prej hromil učence: je ljubezen do Gospoda, je prepričanje o njegovem usmiljenju in dobroti, je zaupanje, da se lahko gibljemo v smeri, ki jo je On začrtal, ne da bi nam kdaj zmanjkalo njegove bližine in podpore.
Binkoštni praznik obnavlja zavest, da v nas biva oživljajoča navzočnost Svetega Duha. On tudi nam daje pogum, da pridemo ven izza zaščitnih sten naših dvoran zadnje večerje, naših skupin, da se ne bi zleknili v mirno životarjenje ali se zapirali v jalove navade.
Povzdignimo svojo misel še k Mariji. Ona je bila tam z apostoli, ko je prišel Sveti Duh, kot protagonistka s prvo skupnostjo, ki je čudovito izkusila binkošti, in jo prosimo, naj doseže za Cerkev živega misijonarskega duha.
