Kateheza: Odgovor na pandemijo – ljubezen do vseh in delo za skupno dobro

Andreja Červek – Vatikan

Kateheza je imela naslov »Ozdraviti svet. Ljubezen in skupno dobro«. Sveti oče je izpostavil, da krščanski odgovor na pandemijo in družbeno-ekonomsko krizo sloni na ljubezni, ki se ne nanaša samo na osebne, prijateljske ali družinske odnose, ampak sega tudi na področje družbenih in političnih odnosov. Poudaril je, da ne obstaja samo individualno dobro, ampak prav tako skupno dobro. Da bi zgradili zdravo, vključujočo, pravično in mirno družbo, moramo to narediti na skali skupnega dobrega, pri čemer pa moramo sodelovati vsi.

Svetopisemski odlomek: Mt 15,32-37

»Jezus je poklical k sebi svoje učence in rekel: 'Smili se mi množica, ker že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti; lačnih pa nočem odpustiti, da na poti ne omagajo.' Učenci so mu dejali: 'Od kod naj v puščavi vzamemo toliko kruha, da nasitimo táko množico?' Jezus jim je rekel: 'Koliko hlebov imate?' Dejali so: 'Sedem in malo ribic.' Tedaj je velel množici, naj séde na tla. Vzel je tistih sedem hlebov in ribe, se zahvalil, razlomil hlebe in dajal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili.«

Kateheza: Ozdraviti svet. Ljubezen in skupno dobro

Dragi bratje in sestre, dober dan!
Kriza, ki jo živimo zaradi pandemije, zadeva vse; iz nje lahko pridemo boljši, če bomo vsi skupaj iskali skupno dobro; v nasprotnem primeru pa bomo prišli ven slabši. Žal smo priča pojavu delnih interesov. Na primer, nekdo bi si rad prisvojil morebitne rešitve, kot je to v primeru cepiva. Nekateri izkoriščajo situacijo za netenje sporov: da bi našli ekonomske ali politične ugodnosti, povzročajo ali povečujejo konflikte. Nekateri se preprosto ne zanimajo za trpljenje drugih, gredo čez in se podajo po svoji poti (prim. Lk 10,30-32). So privrženci Poncija Pilata, saj si umijejo roke.

Krščanski odgovor na pandemijo in posledično družbeno-ekonomsko krizo, je osnovan na ljubezni, predvsem na Božji ljubezni, ki je vedno pred nami (prim. 1 Jn 4,19). On nas prvi ljubi, On je vedno pred nami v ljubezni in rešitvah. On nas ljubi brezpogojno in ko sprejmemo to božansko ljubezen, lahko odgovorimo na podoben način. Ne ljubim samo tistega, ki me ljubi: svojo družino, svoje prijatelje, svojo skupino, ampak tudi tiste, ki mene ne ljubijo, ki me ne poznajo ali so tujci, ter tudi tiste, ki mi povzročajo trpljenje ali me imajo za sovražnika (prim. Mt 5,44). To je krščanska modrost, to je Jezusova drža. In najvišja točka svetosti, če tako rečemo, je ljubiti sovražnike. Kar ni lahko. Seveda, ljubiti vse, vključno s sovražniki, je težko – rekel bi, da je to umetnost! A umetnost, ki se je lahko naučimo in jo izboljšamo. Resnična ljubezen, ki nas naredi rodovitne in svobodne, je vedno ekspanzivna in tudi inkluzivna. Takšna ljubezen je skrbna, ozdravlja in dela dobro. […] Inkluzivna ljubezen je ta, ki ozdravlja.

Ljubezen se torej ne omejuje na odnose med dvema ali tremi osebami ali med prijatelji ali v družini, ampak gre onkraj. Obsega državljanske in politične odnose (prim. Katekizem katoliške Cerkve [KKC], 1907-1912), vključno z odnosom do narave (prim. Laudato si’ [LS], 231). Ljubezen je vključujoča. Ker smo družbena in politična bitja, je eden od najvišjih izrazov ljubezni ravno družbeni in politični izraz, ki je ključen za človeški razvoj in pristopanje k vsaki vrsti 

krize (ibid., 231). Vemo, da ljubezen daje rodovitnost družinam in prijateljstvom; a prav je spomniti, da daje rodovitnost tudi družbenim, kulturnim, ekonomskim in političnim odnosom, s tem ko nam pomaga graditi »civilizacijo ljubezni«, kot je to rad rekel sv. Pavel VI.^[1] in tako tudi sv. Janez Pavel II. Brez tega navdiha, prevlada kultura egoizma, brezbrižnosti, odmetavanja. Torej, odvreči, kogar nočem imet rad, ki ga ne morem ljubiti ali ki se mi zdi nekoristen v družbi. […] Celotno življenje staršev za prizadetega otroka. To je ljubezen. In sovražniki, politični nasprotniki se nam zdijo prizadeti politiki, tako se zdi. Samo Bog vé, če so ali niso. A mi jih moramo ljubiti, moramo se pogovarjati, moramo graditi to civilizacijo ljubezni, to politično in družbeno civilizacijo, civilizacijo edinosti vsega človeštva. Nasprotno, vojne, ločitve, zavisti, tudi vojne v družini … Kajti inkluzivna ljubezen je družbena, je družinska, je politična … Ljubezen doseže vse.

Koronavirus nam kaže, da resnično dobro za vsakega je skupno dobro, ne samo individualno, in, obratno, skupno dobro je resnično dobro za osebo (prim. KKC, 1905-1906). Če oseba išče samo svoje dobro je egoistična. Oseba pa je plemenitejša, ko jo lastno dobro odpre za vse, ga deli. Zdravje, poleg tega, da je individualno dobro, je tudi skupno dobro. Zdrava družba je tista, ki skrbi za zdravje vseh.

K virusu, ki ne pozna ovir, meja ali kulturnih in političnih razlik, je treba pristopiti z ljubeznijo, ki je brez ovir, meja ali razlik. Ta ljubezen lahko proizvede družbene strukture, ki nas opogumljajo, da najranljivejše vključujemo in jih ne odmetavamo, in ki nam pomagajo bolje in ne slabše izraziti našo človeško naravo. Resnična ljubezen ne pozna kulture odmetavanja, ne vé, kaj to je. Ko namreč ljubimo in gojimo ustvarjalnost, zaupanje in solidarnost, se oblikujejo konkretne iniciative za skupno dobro.^[2] In to velja tako na ravni malih in velikih skupnosti kot na mednarodni ravni. Kar se počne v družini, kar se počne v četrti, kar se počne v vasi, kar se počne v velikem mestu in mednarodno, je ista stvar, je isto seme, ki raste, raste, raste in rodi sad. Če ti v družini, v četrti začneš z zavistjo, z bojem, bo na koncu vojna. Če pa začneš z ljubeznijo in deliš ljubezen, odpuščanje, bosta ljubezen in odpuščanje za vse.

Nasprotno pa, če rešitve na pandemijo nosijo odtis egoizma, naj bo ta na strani oseb, podjetij ali držav, morda lahko pridemo ven iz koronavirusa, a zagotovo ne iz človeške in družbene krize, ki jo je virus izpostavil in še povečal. Torej bodite pozorni, da ne boste gradili na pesku (prim. Mt 7,21-27)! Da bi zgradili zdravo, vključujočo, pravično in mirno družbo, moramo to narediti na skali skupnega dobrega.^[3]  Skupno dobro je ta skala. In to je naloga vseh nas, ne samo kakšnega specialista. Sv. Tomaž Akvinski je govoril, da je pospeševanje skupnega dobrega dolžnost pravičnosti, ki pade na vsakega državljana. Vsak državljan je odgovoren za skupno dobro. In za kristjane je to tudi poslanstvo. Kot uči sv. Ignacij Lojolski, svoje vsakodnevne napore usmeriti v skupno dobro je način, kako prejeti in širiti Božjo slavo.

Žal politika pogosto ne uživa dobrega slovesa, in vemo zakaj ne. To ne pomeni, da so vsi politiki slabi, ne, nočem reči tega. Pravim samo, da žal politika pogosto ne uživa dobrega slovesa. Zakaj? A ni se nam treba vdati temu negativnemu pogledu, temveč reagirati in z dejstvi pokazati, da je možna, še več, da je obvezna dobra politika^[4], ki v središče postavlja človeško osebo in skupno dobro. Če boste brali zgodovino človeštva, boste našli veliko svetih politikov, ki so hodili po tej poti. Možna je v takšni meri, v kakršni vsak državljan in na poseben način ta, ki prevzema družbene in politične obveznosti in odgovornosti, ukoreninja svoje delovanje v etična načela in jih poživlja z družbeno in politično ljubeznijo. Kristjani, na poseben način pa verniki laiki, so poklicani o tem dobro pričevati in to lahko počnejo zahvaljujoč kreposti dejavne ljubezni, ko jo gojijo kot neločljivi del družbene razsežnosti.

Čas je torej, da povečamo svojo družbeno ljubezen – to želim poudariti: naša družbena ljubezen – ter k temu prispevamo vsi, začenši s svojo majhnostjo. Skupno dobro zahteva soudeležbo vseh. Če vsak prispeva kaj svojega in nihče ni iz tega izvzet, bomo lahko obnovili dobre odnose na skupnostni, narodni, mednarodni ravni in tudi harmonijo z okoljem (prim. LS, 236). Tako bo v naših dejanjih, tudi tistih najskromnejših, postalo vidno nekaj od Božje podobe, ki jo vsi nosimo v sebi, kajti Bog je Trojica. Bog je Ljubezen, Bog je Ljubezen. To je najlepša opredelitev Boga, kar je je v Svetem pismu. Pripada apostolu Jakobu, ki je zelo ljubil Jezusa: Bog je ljubezen. Z njegovo pomočjo lahko ozdravimo svet, ko vsi skupaj delamo za skupno dobro. Ne samo za moje dobro, ampak za skupno dobro vseh. Hvala.

^[1] Poslanica za X. Svetovni dan miru, 1. januar 1977.
^[2] Prim. Sv. Janez Pavel II., Orožnica Sollicitudo rei socialis, 38.
^[3] Ibid., 10.
^[4] Prim. Poslanica za Svetovni dan miru 1. januar 1919.