Pri papežu strokovnjaki, ki sodelujejo s francoskimi škofi glede tematik okrožnice Laudato si'
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Smo del ene človeške družine, poklicani smo, da bi živeli v skupnem domu, za katerega pa skupaj z zaskrbljenostjo ugotavljamo, da propada. Zdravstvena kriza, ki jo trenutno doživlja človeštvo, nas spominja na našo krhkost. Razumemo, v kakšni meri smo povezani drug z drugim, vključeni v svet, čigar minevanje nam je skupno; prav tako razumemo, da grdo ravnanje z njim ne more prinašati drugega kot težkih posledic, ne samo okoljskih, ampak tudi družbenih in človeških.
Razveseljujoče je dejstvo, da je sedaj nekako povsod prisotno zavedanje o alarmantnem stanju; da tema ekologije vedno bolj prežema načine razmišljanja na vseh ravneh ter začenja vplivati na politične in ekonomske izbire, kljub temu, da je potrebno narediti še veliko stvari in da smo še vedno priča prevelikim počasnostim in celo korakom nazaj. Tudi katoliška Cerkev namerava v polnosti sodelovati pri prizadevanju za varovanje skupnega doma. Nima že pripravljenih rešitev, ki bi jih predlagala in ne ignorira težav glede tehničnih, ekonomskih in političnih vprašanj, ki so v igri, niti vsega truda, ki ga to prizadevanje prinaša. Vendar pa želi konkretno delovati tam, kjer je to mogoče, in predvsem želi oblikovati vesti, z namenom, da bi spodbujala globoko in dolgotrajno ekološko spreobrnjenje, ki edino more odgovoriti na pomembne izzive, s katerimi se moramo soočiti.
V zvezi s takšnim ekološkim spreobrnjenjem bi želel z vami podeliti način, s katerim prepričanja vere kristjanom ponujajo pomembne razloge za zaščito narave, pa tudi najšibkejših bratov in sester. Prepričan sem namreč, da lahko znanost in vera, ki ponujata različne poglede na stvarnost, razvijeta prodoren in rodoviten dialog (prim. Okrožnica Laudato si', 62).
Sveto pismo nas uči, da svet ni nastal iz kaosa ali po naključju, ampak zaradi odločitve Boga, ki ga je poklical in ga vedno kliče k obstoju, iz ljubezni. Vesolje je lepo in dobro, ko ga opazujemo, nam omogoča, da vidimo neskončno lepoto in dobroto njegovega Avtorja. Vsaka stvaritev, tudi najbolj kratkotrajna, je deležna Očetove nežnosti, ki ji podari prostor v svetu. Kristjan ne more drugega kot da spoštuje delo, ki mu ga je zaupal Oče, kakor vrt, ki ga je potrebno obdelovati, varovati, spodbujati k rasti glede na njegove zmožnosti. In če ima človek pravico, da uporablja naravo za lastne namene, se nikakor ne more imeti za njenega lastnika ali despota, ampak zgolj za upravitelja, ki bo moral odgovarjati za svoje upravljanje. V tem vrtu, ki nam ga Bog podarja, so človeška bitja poklicana živeti v soglasju v pravičnosti, miru in bratstvu, evangeljskem idealu, ki ga predlaga Jezus (prim. Laudato si', 82). In kadar imamo naravo zgolj za predmet dobička in interesov – to je pogled, ki krepi samovoljo najmočnejšega –, tedaj se skladnost prekine in pride do velikih neenakosti, krivic in trpljenja.
Sv. Janez Pavel II. je zatrdil: »Ne le, da je Bog dal zemljo človeku, ki jo mora uporabljati tako, da spoštuje prvotni dober namen, v skladu s katerim mu je bila podarjena; ampak je Bog dal človeku človeka kot dar; zato mora spoštovati naravno in moralno strukturo, s katero je bil obdarjen« (Okrožnica Centesimus annus, 38). Vse je torej povezano. Ravnodušnost, egoizem, pohlep, napuh, domišljanje, da je človek gospodar in despot sveta, so tisti, ki po eni strani vodijo človeška bitja do tega, da uničujejo vrste in plenijo naravne vire; po drugi strani pa izrabljajo bedo, izkoriščajo delo žensk in otrok, sprevračajo zakone družinske celice, ne spoštujejo več pravice do človeškega življenja od spočetja do naravnega konca.
Če je torej »ekološka kriza pokazatelj ali zunanji izraz etične, kulturne in duhovne krize modernizma, se ne smemo slepiti, da bomo ponovno ozdravili svoj odnos do narave in okolja, ne da bi izboljšali vsa temeljna razmerja med ljudmi.« (Laudato si', 119) Ne bo torej novega odnosa do narave brez novega človeškega bitja; in le če bo ozdravljeno človekovo srce, je mogoče upati, da bo svet ozdravljen svojih socialnih in okoljskih neurejenosti.
Dragi prijatelji, ponovno vas spodbujam pri vaših prizadevanjih za varstvo okolja. Medtem ko se lahko stanje planeta kaže kot katastrofalno in se nekatere situacije zdijo celo nepovratne, mi kristjani ne izgubljamo upanja, ker imamo pogled usmerjen v Jezusa Kristusa. On je Bog, ki je kot Stvarnik prišel, da bi obiskal svojo stvaritev in prebival med nami (prim. Laudato si', 96-100); da bi nas ozdravil, da bi nam pomagal ponovno najti skladnost, ki smo jo izgubili, soglasje z brati in harmonijo z naravo. »On nas ne zapusti, ne pušča nas samih, saj se je dokončno združil z našo zemljo. Njegova ljubezen pa nas vedno vodi, da bi našli nove poti.« (Laudato si', 245)
Boga prosim, naj vas blagoslovi. In vas prosim, da molite zame.
