Papež: Svatovsko oblačilo, oblačilo usmiljenja, je dar, ki nam ga Bog nenehno podarja
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Gre za pripoved o kralju, »ki je napravil svatbo svojemu sinu« (v. 2) in je podoba Očeta, ki je predvidel za vso človeško družino čudovito praznovanje ljubezni in občestva za svojega edinorojenega Sina. Dvakrat je kralj poslal svoje služabnike, da bi poklicali povabljene, a ti so to zavrnili, niso hoteli iti na praznovanje, ker imajo druge stvari v mislih. Ne zanima jih praznovanje, saj mislijo na njive in na posle. Večkrat se tudi mi zoperstavimo s svojimi interesi in materialnimi stvarmi Gospodu, ki nas kliče in kliče nas na praznovanje. Toda kralj iz prilike noče, da dvorana ostane prazna, saj želi podariti zaklade svojega kraljestva. Zato reče služabnikom: »Pojdite torej na razpotja in povabite na svatbo, kogar koli najdete« (v. 9). Tako se torej obnaša Bog. Ko je zavrnjen, namesto da bi se vdal, začne znova in začenja klicati tiste, ki se nahajajo na razpotjih, pri tem pa ne izključi nikogar. Nihče ni izključen iz Božje hiše.
Izvirni izraz, ki ga uporablja evangelist Matej, označuje skrajni konec ceste, oziroma tiste točke na katerih se zaključijo mestne ulice ter se začnejo poti, ki vodijo na podeželska področja, kjer ni poseljeno, kjer je življenje zelo bedno. K temu človeštvu razpotij pošilja kralj iz prilike svoje služabnike v prepričanju, da bo našel ljudi, ki bodo pripravljeni sesti za mizo. Tako se svatovska dvorana napolni z »izključenimi«, s tistimi, ki so zunaj, ki niso se zdeli nikoli vredni udeležiti se praznovanja, svatovske gostije. Še več, gospodar, kralj pravi poslanim: »Pokličite vse, dobre in hudobne. Vse!« Bog kliče tudi hudobne. »Hudoben sem, toliko tega sem storil…« Kliče te: »Pridi, pridi, pridi!« Jezus je šel na kosilo s cestninarji, ki so bili javni grešniki in tam so bili tudi hudobni. Jezus, Bog se ne boji naše ranjene duše zaradi številne hudobije, saj nas ljubi in nas vabi.
Cerkev je poklicana, da doseže današnja razpotja, torej krajevna in bivanjska obrobja človeštva, tiste kraje ob robu, tiste situacije, v katerih se nahajajo utaborjene in živijo brez upanja cunje človeštva. Gre za to, da se ne prepustimo udobnim in običajnim načinom evangeliziranja ter pričevanja dejavne ljubezni, ampak odpremo vrata svojega srca in naših skupnosti vsem, saj evangelij ni pridržan samo za nekaj izbrancev. Tudi tiste, ki so na obrobju, ali jih družba zavrača in zaničuje, ima Bog za vredne svoje ljubezni. Za vse pripravlja svojo gostijo, tako za pravične kot za grešnike, za dobre in slabe, za izobražene in neizobražene. Včeraj sem uspel telefonirati ostarelemu italijanskemu duhovniku, ki je bil od svoje mladosti misijonar v Braziliji, kjer je vedno delal z izključenimi, z revnimi. Sedaj živi v miru svojo starost. Svoje življenje je izgorel z revnimi. To je mati Cerkev, to je Božji poslanec, ki gre na razpotja.
Kljub temu pa Gospod postavlja en pogoj. Potrebno je nositi svatovsko obleko. Vrnimo se k priliki. Ko se je svatovska dvorana napolnila, je prišel kralj ter začel pozdravljati povabljene zadnje ure. Zagledal je enega med njimi, ki je bil brez svatovskega oblačila, neke vrste kratkega plašča, ki ga je ob prihodu kot dar dobil vsak povabljeni. Ljudje so prihajali tako, kot so bili oblečeni, kot so bili lahko oblečeni. Niso se oblekli v praznična oblačila. A pri vhodu so jim dajali neke vrste kratek plašč, torej darilo, zastonjsko darilo. Ta, ki ga ni imel, saj je zavrnil dar, ta zastonjski dar, se je sam izključil. Tako kralj ne more storiti nič drugega, kot da ga vrže ven. Zakaj? Ker ni sprejel daru, saj je Jezusov klic, Božji klic, dar. Je dar, je milost. Ta človek je sprejel povabilo, a se je zatem odločil, da to zanj nima nobenega pomena, saj je bil samozadosten in ni imel nobene želje, da bi se spremenil ali se pustil Gospodu spremeniti. Svatovsko oblačilo, ta kratek plašč, ki je dar, darilo, namreč predstavlja usmiljenje, ki nam ga Bog zastonjsko podari. Božje povabilo, ki te pripelje na praznovanje, je milost. Brez milosti ne moreš storiti niti enega koraka v krščanskem življenju. Vse je milost. Ne zadostuje sprejeti povabilo hoditi za Gospodom, potrebno je biti razpoložljiv za pot spreobrnjenja, ki spremeni srce. Oblačilo usmiljenja je dar, ki nam ga Bog nenehno podarja, je zastonjski dar njegove ljubezni, je ravno milost. Potrebno pa ga je sprejeti s čudenjem in veseljem: »Hvala Gospod, da si mi dal ta dar«.
Sveta Marija naj nam pomaga posnemati služabnike evangeljske prilike, da bomo izšli iz naših shem ter naših omejenih pogledov in oznanjali vsem, da nas Gospod vabi na svojo gostijo, da bi nam ponudil milost, ki nas rešuje, da bi nam dal dar.