Papež: Pravične rešitve in skupno delo. Pomembna vloga znanosti

Andreja Červek – Vatikan

Plenarno zasedanje Papeške akademije znanosti poteka od 7. do 9. oktobra 2020. Letos so razprave namenjene znanstvenemu raziskovanju na področju zdravja planeta in njegovih prebivalcev, predvsem najrevnejših. »V teh dneh je moje zanimanje za vaše delo še večje, saj ste plenarno zasedanje posvetili temi, ki predstavlja veliko zaskrbljenost za celotno človeštvo. Osredotočeni ste na idejo o znanosti, ki je v službi ljudi in preživetja človeštva v luči pandemije covida-19 (SARS-CoV-2) in ostalih globalnih vprašanj,« zapiše papež.

»Pandemija ni izpostavila samo naših lažnih gotovosti, ampak tudi nezmožnost držav po svetu, da bi delovale skupaj. Kljub vsej naši hiperpovezanosti smo bili priča fragmentaciji, zaradi katere je bilo težje rešiti probleme, ki nas vse zadevajo (prim. Fratelli tutti, 7).« Po papeževih besedah je torej pomembno, da to virtualno plenarno zasedanje povezuje več različnih znanstvenih disciplin. V tem smislu ponuja zgled, kako bi k izzivom krize covida-19 bilo treba pristopiti s koordiniranim prizadevanjem pri služenju celotni človeški družini.

Trud udeležencev zasedanja je usmerjen v proučevanje »novih imunoloških in imunokemičnih poti«, da bi se tako »aktiviralo zaščitne mehanizme, ki so lastni telesu«, ali da bi se »ustavila rast okuženih celic«. Prav tako raziskujejo druge specifične terapije, med katerimi so tudi cepiva, ki se jih sedaj klinično preizkuša. »Kot vemo, virus, ki je prizadel zdravje oseb, je prizadel tudi celotno socialno, ekonomsko in duhovno tkivo družbe, s tem pa paraliziral človeške odnose, delo, proizvodnjo, trgovino in celo mnoge duhovne dejavnosti.« Kot izpostavi papež, ima velik vpliv tudi na vzgojno-izobraževalnem področju: »Na mnogih delih sveta se mnogi otroci ne morejo vrniti v šolo in ta situacija predstavlja nevarnost, da naraščajo otroško delo, izkoriščanje, zlorabe in podhranjenost. Na kratko, nemožnost, da bi videli obraz osebe, in obravnavanje drugih kot potencialnih prenašalcev virusa je grozna metafora globalne socialne krize, ki mora skrbeti vse tiste, ki jim je mar za prihodnost človeštva.«

V zvezi s tem papež Frančišek poudarja, da nihče med nami ne more, da ga ne bi skrbel vpliv krize na revne po svetu: »Za mnoge med njimi je to dejansko vprašanje preživetja. Skupaj s prispevkom znanosti, potrebe najrevnejših članov naše človeške družine zahtevajo pravične rešitve s strani vlad in vseh tistih, ki imajo moč odločanja. Sistemi zdravstvene oskrbe na primer morajo postati bolj vključujoči in dostopni prikrajšanim osebam in tistim, ki živijo v državah z nizkim dohodkom. Če se komu mora dati prednost, naj so to najpotrebnejši in najranljivejši med nami.« Podobno velja tudi za cepiva, nadaljuje Frančišek in izpostavi, da »ko bo cepivo na voljo, je treba zagotoviti pravičen dostop do njega, ne glede na dohodek, pri tem pa začeti pri zadnjih«. »Globalni problemi, s katerimi se spoprijemamo, zahtevajo kooperativne in multilateralne odgovore. Mednarodne organizacije, kot so Združeni narodi, nevladne organizacije, Fao in druge, ki so bile ustanovljene za pospeševanje svetovnega sodelovanja in koordinacije, morajo biti spoštovane in podprte na način, da bodo lahko realizirale svoje cilje v korist univerzalnega skupnega dobrega.«

»Izbruh pandemije, v širšem kontekstu globalnega ogrevanja, ekološke krize in tragične izgube biotske raznovrstnosti, pomeni klic za vso človeško družino, da pregleda svojo pot, se pokesa in se loti ekološkega spreobrnjenja (prim. Laudato si’, 216-221). Spreobrnjenje, ki črpa iz vseh darov in sposobnosti, ki jih je dal Bog, s ciljem pospeševanja 'človeške ekologije', vredne našega nedotakljivega dostojanstva in naše skupne usode,« zapiše in doda, da je to tudi upanje, ki ga je izrazil v okrožnici o bratstvu in družbenem prijateljstvu Fratelli tutti: »Kako bi bilo lepo, če bi naraščanje znanstvenih in tehnoloških inovacij ustrezalo tudi vedno večji enakosti in družbenemu vključevanju! Kako bi bilo lepo, če bi, medtem ko odkrivamo oddaljene planete, odkrivali potrebe bratov in sester, ki krožijo okoli mene!« (Fratelli tutti, 31).

Papež Frančišek pripomni, da razmišljanja o znanostih in preživetju človeštva odpirajo tudi vprašanja o določenih scenarijih, ki bi lahko nastali v najnaprednejših laboratorijih za fiziko in biologijo. Kot zapiše: »Ne glede na veliko odgovornost politikov, znanstveniki niso izvzeti pri prevzemanju lastnih etičnih odgovornosti pri zavzemanju, da zaustavijo ne le proizvodnje, posedovanja in uporabe jedrskega orožja, ampak tudi razvoj biološkega orožja, ki lahko povzroči uničenje nedolžnih civilistov in celotnih narodov.«

Ob koncu sporočila se papež ponovno zahvali znanstvenikom, udeležencem plenarnega zasedanja, za njihovo raziskovanje in delo: »V teh mesecih je ves svet odvisen od vas in vaših kolegov, da bi preskrbeli informacije, vlili upanje in v primeru mnogih zdravstvenih delavcev, oskrbeli bolne in trpeče, pri čemer pogosto tvegajo svoje življenje.«