Frančišek: Krščanstvo spreminja svet, ko je ukoreninjeno v evangeliju

Andreja Červek – Vatikan

V knjigi z naslovom Nebesa na zemlji. Ljubiti in služiti, da bi spremenili svet je izšlo še neobjavljeno besedilo papeža Frančiška, ki govori o krščanstvu kot sili, ki spreminja svet. Knjigo izdaja Vatikanska založba kot del ekumenske zbirke Izmenjava darov, kjer objavljajo različna papeževa besedila o veri in dejavni ljubezni do drugega. Predgovor je napisal generalni tajnik Svetovne luteranske zveze Martin Junge, ki je izpostavil skupno pričevanje Božjega usmiljenja, tako z izpovedovanjem vere kot s skupnim služenjem svetu.

Krščanstvo ima moč, da spremeni svet

»Ko je krščanstvo ukoreninjeno v evangeliju, daje civilizaciji najboljše, kar je,« zapiše papež Frančišek v besedilu z naslovom Spremeniti svet. Začne s vprašanji: Ali sploh lahko verjamemo v možnost nekega novega, pravičnejšega in bratskega sveta? Ali lahko upamo na spremembo družbe, kjer ne bo vladal zakon močnejšega in prevzetnost boga denarja, temveč spoštovanje oseb in logika zastonjskosti? Ali moramo sprejeti, da je svet nespremenljiv? In da nam, ljudem Cerkve, ostaja zgolj naloga oznanjati resnična in abstraktna načela?

Papež izpostavi, da nihče ne more zanikati spreminjajoče sile krščanstva v nastajanju zgodovine. »Vsakokrat ko se je krščansko življenje razširilo v družbi na avtentičen in svoboden način, je v svetu pustilo sled novega človeštva,« zapiše in spomni, da je od prvih stoletij dalje bila največja novost na družbeni ravni »upoštevanje vrednosti vsake posamezne osebe«. Nastajal je novi svet, ki je počasi prevzemal obliko znotraj starega in razpadajočega se sveta. Papež poudari, da ko je krščanstvo ukoreninjeno v evangeliju, civilizaciji daje najboljše od sebe. Velja pa tudi obratno, kar se je velikokrat videlo skozi zgodovino, ko namreč krščanstvo izgubi najboljše, kar je, ko se pokvari in se istoveti s posvetnimi logikami in strukturami.

To krščansko dinamiko, ki spreminja, najdemo lepo predstavljeno v izkušnji apostola Pavla, ki ga je Gospod s svojim močnim in usmiljenim pogledom vrgel iz sedla na poti v Damask. V tistem trenutku je Pavel razumel, da njegovo zveličanje ni odvisno od dobrih del, ki se jih opravi po postavi, ampak od dejstva, je Jezus umrl tudi zanj, preganjalca, ter je vstal. »Pavel ni storil ničesar, da bi srečal Jezusa, ni naredil on pobude. Z ničemer si ni zaslužil tistega ostrega pogleda ljubezni, ki ga je Bog nepričakovano namenil 'političnemu sovražniku'. Niti dobra dela, opravljena v skladu s postavo, pravi papež Benedikt, mu niso mogla odtehtati rešenja. Absolutna zastonjskost, ki se ji stari preganjalec ne upira, ampak jo sprejme s svobodo, tako da ta dogodek začuti kot prevladujočo potezo svojega življenja. Ljubezen, katere Pavel postane goreča priča in ki jo dobro poznamo po njegovih pismih, ni drugega kot skrivnostni odsev tistega usmiljenja, ki ga je doživel v svojem življenju.«

Da bi razumeli krščanske besede, kot je ljubezen, ki v današnjem času pogosto izgubljajo svoj pomen, moramo misliti ravno na Pavlovo izkušnjo, na preobrazbo, ki se je v njem zgodila na božansko pobudo. Ne spremeni močnih plati njegove osebnosti, ne naredi ga slabotnega in neuresničenega sanjača, ampak človeka z velikim srcem, kajti pritegnila ga je večja Ljubezen. »Njegova hvalnica ljubezni iz prvega pisma Korinčanom ostaja najpomenljivejši 'manifest' revolucije, ki jo Kristus prinaša na svet,« zapiše Frančišek.

»Vsa reka karitativnih del, malih ali velikih, tok solidarnosti skozi dva tisoč let zgodovine, ima en sam izvor. Dejavna ljubezen nastane zaradi ganjenosti, čudenja, Milosti,« izpostavi sveti oče.

Nadaljuje, da je od vsega začetka dejavna ljubezen kristjanov »pozornost do potrebe najslabotnejših oseb, vdov, revnih, sužnjev, bolnikov, izključenih … sočutje, trpeti s trpečim, podeliti«. Prav tako postane obsodba nepravičnosti in trud, da se ji zoperstavi. »Kajti skrbeti za osebo pomeni objeti celotno njeno stanje in ji pomagati, da se osvobodi tistega, kar jo najbolj tlači in zanika njene pravice. Primat Milosti ne vodi v pasivnost, nasprotno, pomnoži energijo in poveča občutljivost za nepravičnost.«

Kot poudari papež Frančišek: »Gre za nov pogled, ki se rodi iz izkušnje zastonjske Božje ljubezni v prvi osebi. Ne zmanjša, temveč izostri dramatični čut, da imamo mejo, da smo grešniki. A ravno zaradi tega močneje čutimo potrebo po pravičnosti, ki jo spremlja usmiljenje.«

Drugačen je tudi način, s katerim si kristjan prizadeva za zadnje, ki danes imajo obraz osamljenih ostarelih, začasnih delavcev ali delavcev na črno, beguncev, invalidnih oseb. To prizadevanje ni zapolnitev lastne praznine, pred katero se morda poskuša pobegniti z navdušenim aktivizmom, ki dolgoročno ni verodostojno in niti ne traja skozi čas.

Prepad ločuje profesionalce navdušenja od dela, ki se rodi iz doživetja prejetega daru. Ko se z iskrenostjo pristopi k ranljivim osebam, z željo, da bi se jim pomagalo, se zgodi, da se znajdemo pred svojimi ranljivostmi. Vsi jih imamo. In vsi potrebujemo skrb, vsi potrebujemo biti rešeni. In to je razlog, zakaj iskrena ljubezen vedno dosega molitev, moledovanje za navzočnost Boga, ki edni lahko ozdravi naše notranje rane.

Ob koncu papež Frančišek izpostavi še eno značilnost krščanskega delovanja do zadnjih. »To je konica veselja, ki vedno ostaja, četudi včasih prekrita, tudi pred najbolj negativnimi in bolečimi izkušnjami. Je družba Navzočnosti, ki ni odvisna od zadnjih analiz zunanjih okoliščin, ampak je podarjena; domačnost z Jezusom, ki se poglablja dan za dnem v molitvi in branju evangelija. Korenina upanja na spremembo, ki jo je Charles Peguy videl kot krepost deklico, ki hodi skoraj skrita med krili svojih starejših sester (vere in ljubezni), a je v resnici ravno ona, ta deklica upanje, ki drži za roko in podpira.« 

Junge: Skupaj pričevati Božje usmiljenje

Martin Junge, generalni tajnik Svetovne luteranske zveze, v predgovoru spomni na papeževe besede med spominsko slovesnostjo reformacije, v Lundu leta 2016: »Jezus nas spominja: 'Brez mene ne morete storiti ničesar' (Jn 15,5). On je ta, ki nas podpira in nas spodbuja, da iščemo načine in enost naredimo vedno bolj očitno.« Kot doda Junge, je med tistim bogoslužjem katoličani in luterani skupaj poudarili svoje prizadevanje za pot, ki vodi od konflikta k občestvu. »Ta pot je mogoče samo zaradi Kristusa, ki oskrbuje vse naše rane in spomine, nas osvobaja bolečine preteklih izkušenj, da bi sprejeli dar sprave, ki ga je Kristus postavil med nas,« zatrdi in pojasni, da gre za prizadevanje, ki se začne pri enosti in ne pri ločitvi, kajti »to, kar nas povezuje, je mnogo več od tistega, kar nas ločuje«. Gre za prizadevanje, ki postane skupno služenje za zadnje in trpeče: »Skupaj pričujemo Božje usmiljenje, tako z izpovedovanjem vere kot s skupnim služenjem svetu.«