Papežev video nagovor med virtualnim srečanjem sodnikom Afrike in Amerike

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Dragi sodniki in sodnice z afriške in ameriške celine.

Vesel sem, da lahko z vami podelim to virtualno srečanje med sodniki, ki so člani odborov za družbene pravice.

V času, ki je tako kritičen za celotno človeštvo, je dejstvo, da se ženske in moški, ki delajo za razdeljevanje pravičnosti, zberejo, da bi premislili svoje delo in zgradili novo družbeno pravičnost, je nedvomno odlična novica.

Mislim, da bi se morali za izgradnjo, za analizo ideje o družbeni pravičnosti, začenši celostnim pojmovnim pregledom, nujno zateči k drugemu skupku idej in položajev, ki po mojem mnenju predstavljajo temelj, na kateri bi morala ta sloneti.

Prva je povezana z razsežnostjo resničnosti. Ideje, s katerimi se boste gotovo ukvarjali, ne smejo izgubiti izpred oči mučne podobe, na kateri majhen del človeštva živi v izobilju, medtem ko vedno večje in večje število ne pozna dostojanstva, njihove človeške pravice pa so prezrte in kršene. Ne moremo razmišljati ločeno od resničnosti. In to je resničnost, ki jo morate imeti pred očmi.

Druga nas napoti na načine, na katere se ustvarja pravičnost. Mislim na kolektivno delo, na skupno delo, kjer vsi in vsi dobronamerni ljudje izzivajo utopijo in sprejemajo, da je tako, kakor dobro in ljubezen, tudi pravično dolžnost, ki jo je treba vsak dan izboriti, saj je neravnovesje skušnjava vsakega trenutka. Zato je vsak dan osvojitev.

Ne gre pa samo za združevanje, da bi oblikovali to novo družbeno pravičnost. To je treba storiti tudi s prizadevno držo po poti usmiljenega Samarijana. To pa je tretji vzorec, ki ga moramo upoštevati, ko priznavamo zelo pogosto skušnjavo nezanimanja za druge, zlasti za najbolj slabotne. Priznati moramo, da smo se navadili iti mimo, ne meniti se za razmere, dokler se nas neposredno ne dotaknejo. Brezpogojna obveznost je prevzeti odgovornost za bolečino drugega in ne zdrsniti v kulturo brezbrižnosti. Tako nekaj splošnega je gledati drugam.

Kot temeljni del izgradnje družbene resničnosti, ne morem ne omeniti ideje zgodovine kot vodilne osi. To je četrti obvezni razmislek za tiste, ki trdijo, da postavljajo novo družbeno pravičnost za naš planet, ki je žejen dostojanstva: pristopu dodajte perspektivo preteklosti. Se pravi zgodovinsko, zgodovinski razmislek. Tam so boji, zmage in porazi. Tam boste našli kri tistih, ki so dali svoje življenje za polno in integrirano človeštvo. V preteklosti so vse korenine izkušenj, tudi korenine družbene pravičnosti, ki jo danes želimo ponovno premisliti, ji pomagati zrasti in jo okrepiti.

Zelo težko bi lahko gradili družbeno pravičnost, ne da bi se naslonili na ljudstvo. Oziroma zgodovina nas pripelje do ljudi. Do ljudstev. Naloga bo veliko lažja, če bomo vanjo uvedli zastonjsko, čisto in preprosto željo, da hočemo biti ljudstvo, ne da bi se pretvarjali, da smo razsvetljena elita, ampak ljudstvo, ki se kaže stanovitno in neutrudno pri delu za vključevanje, integriranje in dviganje tistih, ki so padli. Ljudstvo je peti temelj za izgradnjo družbene pravičnosti. In če izhajamo iz evangelija, Bog zahteva od nas, vernikov, da smo Božje ljudstvo, ne Božja elita. Kajti tisti, ki hodijo po poti »Božje elite«, končajo v tako dobro znanih elitnih klerikalizmih, ki delajo za ljudstvo, nič pa ne delajo z ljudstvom, ne čutijo se ljudstvo.

Končno vam predlagam, da pri ponovnem razmišljanju o ideji družbene pravičnosti, to storite tako, da se pokažete solidarni in pravični. Solidarni, ko se borite proti strukturnim vzrokom revščine, neenakosti, pomanjkanju dela, zemlje in stanovanj. Zemlja, streha in delo, techo, tierra y trabajo, trije »T«, ki nam dajejo dostojanstvo. Skratka, da se borite proti tistim, ki zanikajo družbene in delovne pravice. Da se borite proti kulturi, ki vodi k uporabi drugih, ki zasužnjuje druge in na koncu drugim jemlje dostojanstvo. Ne pozabite, da je solidarnost, razumljena v njenem najglobljem smislu, način ustvarjanja zgodovine.

Pravični so tisti, delajo pravično. Pravični, ker vedo, da takrat, kadar se sklicujemo na pravo in revnim dajemo nujne stvari, jim ne dajemo svojih stvari, ne stvari nekoga tretjega, ampak jim vračamo to, kar je njihovo. Velikokrat smo pozabili na to misel, da jim vračamo to, kar jim pripada.

Novo družbeno pravičnost gradimo s tem, da priznavamo, da krščanski prevod pravice do zasebne lastnine ni nikoli priznaval kot absolutno in nedotakljivo pravico, ampak je vedno poudarjal socialno vlogo vsake njene oblike. Pravica do lastnine je drugotna naravna pravica, ki izhaja iz pravice, ki jo imajo vsi in je porojena iz univerzalnega namena ustvarjenih dobrin. Nobena družbena pravičnost ne more temeljiti na krivičnosti, ki predpostavlja kopičenje bogastva.

Dragi sodniki, želim vam odličen dan premišljevanja. Želim tudi, da bi vse, kar boste zgradili o družbeni pravičnosti, bilo več kot zgolj teorija, ampak naj bo raje nova in nujna sodna praksa, ki bo prispevala k temu, da se bo človeštvo v bližnji prihodnosti moglo integrirati v polnosti in miru.

Želim vam najboljše. Naj vas Bog blagoslovi.