Poslanica svetega očeta Frančiška za 54. svetovni dan miru

POSLANICA SVETEGA OČETA FRANČIŠKA
ZA OBHAJANJE 54. SVETOVNEGA DNEVA MIRU
1. JANUARJA 2021

Kultura skrbi kot pot miru

1. Na pragu novega leta želim izreči svoje najbolj spoštljive pozdrave voditeljem držav in vlad, odgovornim v mednarodnih organizacijah, duhovnim voditeljem in vernikom različnih verstev, moškim in ženskam dobre volje. Vsem namenjam najboljše želje, da bi v tem letu človeštvo lahko napredovalo na poti bratstva, pravičnosti in miru med ljudmi, skupnostmi, ljudstvi in državami.

Leto 2020 je zaznamovala huda zdravstvena kriza covida-19, ki se je spremenila v večpodročni in globalni pojav; poslabšal je med seboj močno povezane krize kot so podnebna, prehranjevalna, gospodarska in migracijska, ter povzročil hudo trpljenje in stiske. Mislim predvsem na tiste, ki so izgubili družinskega člana ali ljubljenega človeka, pa tudi na tiste, ki so ostali brez dela. Poseben spomin gre zdravnikom, medicinskim sestram in bolničarjem, farmacevtom, raziskovalcem, prostovoljcem, kaplanom ter osebju bolnišnic in zdravstvenih centrov, ki so si prizadevali in si še vedno prizadevajo, z velikimi napori in žrtvami, tako da so nekateri celo umrli, ko so poskušali biti blizu bolnikom, da bi lajšali njihovo trpljenje ali jim rešili življenje. Ko tem ljudem izrekam poklon, ponovno pozivam odgovorne v politiki in v zasebnem sektorju, naj sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotovitev dostopa do cepiva proti covidu-19 in do bistvenih tehnologij, ki so potrebne za pomoč bolnikom in vsem tistim, ki so najbolj revni in najbolj krhki.[1]

Boleče je ugotavljati, da ob številnih pričevanjih karitativnosti in solidarnosti, žal dobivajo nov zagon različne oblike nacionalizma, rasizma, ksenofobije in tudi vojne in spopadi, ki sejejo smrt in uničenje.

Ti in drugi dogodki, ki so zaznamovali pot človeštva v preteklem letu, nas učijo, kako pomembno je skrbeti drug za drugega in za stvarstvo, da bi gradili družbo, ki temelji na bratskih odnosih. Zato sem za temo te poslanice izbral: Kultura skrbi (za) kot pot miru. Kultura skrbi za izkoreninjenje kulture brezbrižnosti, odmetavanja in spora, ki je danes pogosto prevladujoča.

2. Bog Stvarnik, izvor človekove poklicanosti k skrbi
V mnogih verskih izročilih so pripovedi, ki se nanašajo na izvor človeka, na njegov odnos s Stvarnikom, z naravo in z njemu podobnimi. V Svetem pismu Prva Mojzesova knjiga od samega začetka razodeva pomembnost skrbi ali  ohranjanja Božjega načrta za človeštvo, ko poudarja odnos med človekom (’adam) in zemljo (’adamah) ter med brati. V svetopisemski pripovedi o stvarjenju Bog zaupa vrt, »zasajen v Edenu« (prim. 1 Mz 2,8) v roke Adamu z naročilom, naj ga »obdeluje in varuje« (prim. 1 Mz 2,15). To po eni strani pomeni, naj zemljo naredi rodovitno, po drugi strani pa naj jo varuje in ohranja njene sposobnosti podpiranja življenja.[2] Glagola »obdelovati« in »varovati« opisujeta Adamov odnos z njegovim domom-vrtom in razkrivata tudi zaupanje, ki ga ima Bog vanj, ko ga naredi za gospoda in varuha celotnega stvarstva.

Rojstvo Kajna in Abela začenja zgodbo bratov, katerih odnos bo Kajn razlagal  negativno v smislu zaščite ali varovanja. Potem ko je ubil svojega brata Abela, Kajn na Božje vprašanje odgovori takole: »Sem mar jaz varuh svojega brata?« (1 Mz 4,9)[3]. Seveda! Kajn je »varuh« svojega brata. »V teh zelo starih, z globokim simbolizmom nabitih pripovedih je že navzoče danes veljavno prepričanje, da je vse med seboj povezano in da je naša iskrena skrb za lastno življenje in za naše razmerje do narave neločljivo povezana z bratstvom, pravičnostjo in zvestobo v odnosih do drugih.«[4]

3. Bog Stvarnik, vzor skrbi
Sveto pismo Boga poleg tega, da ga predstavlja kot Stvarnika, ga predstavlja tudi kot tistega, ki skrbi za svoje stvaritve, zlasti za Adama, Evo in njune otroke. Tudi Kajn, čeprav nanj pade prekletstvo zaradi zločina ki ga je storil, dobi od Stvarnika v dar varovalno znamenje, da bi bilo njegovo življenje zaščiteno (prim. 1 Mz 4,15). Medtem ko to dejstvo potrjuje nedotakljivo dostojanstvo osebe, ustvarjene po Božji podobi in podobnosti, kaže tudi Božji načrt za ohranitev harmonije stvarstva, ker »mir in nasilje ne moreta prebivati v istem bivališču.«[5]

Prav skrb za stvarstvo je v temelju vzpostavitve sobote, ki ureja češčenje Boga, poleg tega pa je imela namen še vzpostaviti družbeni red in pozornost do revežev (1 Mz 1,1-3; 1 Mz 25,4). Obhajanje jubileja ob ponovitvi sedmega sobotnega leta je dopustilo premirje glede zemlje, sužnjev in dolžnikov. V tem letu milosti so poskrbeli za najbolj ranljive, ko so jim ponudili nove obete za življenje, da ne bi bilo nobenega reveža med ljudstvom (prim. 5 Mz 15,4).

Omeniti velja tudi preroško izročilo, kjer se vrhunec svetopisemskega razumevanja pravičnosti kaže v načinu, kako skupnost ravna z najslabotnejšimi v svoji sredi. Zato Amos (2,6-8; 8) in zlasti Izaija (58) stalno povzdigujeta glas v prid pravičnosti za reveže, ki jih zaradi njihove ranljivosti in pomanjkanja moči posluša samo Bog, ki skrbi zanje (prim. Ps 34,7; 113,7-8).

4. Skrb v Jezusovem služenju
Jezusovo življenje in služenje utelešata vrh razodetja Očetove ljubezni do človeštva (Jn 3,16). V sinagogi v Nazaretu se je Jezus razodel kot Tisti, ki ga je Gospod posvetil in poslal, »da prinese blagovest ubogim, da oznani jetnikom prostost in slepim vid; da pusti zatirane na prostost« (prim. Lk 4,18). Ta mesijanska dejanja, ki so značilna za jubileje, predstavljajo najbolj zgovorno pričevanje poslanstva, ki mu ga je zaupal Oče. V svojem sočutju se Kristus približa bolnim na  telesu in v duhu ter jih ozdravi; odpusti grešnikom in jim podari novo življenje. Jezus je dobri Pastir, ki skrbi za ovce (prim. Jn 10,11-18; Ez 34,1-31); je usmiljeni Samarijan, ki se skloni nad ranjenega človeka, očisti njegove rane in poskrbi zanj (prim. Lk 10,30-37).

Na višku svojega poslanstva Jezus potrdi svojo skrb za nas tako, da se je daroval na križu in nas osvobodil sužnosti greha in smrti. Tako nam je z darom svojega življenja in s svojo žrtvijo odprl pot ljubezni in vsakomur pravi: »Hodi za menoj. Tudi ti tako delaj« (prim. Lk 10,37).

5. Kultura skrbi (za) v življenju tistih, ki hodijo za Jezusom
Duhovna in telesna dela usmiljenja predstavljajo jedro karitativnega služenja v prvotni Cerkvi. Kristjani prve generacije so uresničevali medsebojno podelitev, da med njimi nihče ne bi bil v pomanjkanju (prim. Apd 4,34-35) in si prizadevali, da bi skupnost postala sprejemajoč dom, odprt za vsako človeško situacijo, pripravljena poskrbeti za najbolj krhke. Tako je postalo normalno, da so dajali prostovoljne darove, da so nasitili reveže, pokopali mrtve, hranili sirote, ostarele in žrtve nesreč, na primer brodolomov. In ko je v naslednjih obdobjih krščanska dobrodelnost izgubila nekaj svojega poleta, so nekateri cerkveni očetje vztrajali pri tem, da je Bog lastnino namenil za skupno dobro. Ambrož je trdil, da »je narava razlila vse stvari ljudem za skupno rabo […] Narava je torej dala skupno pravico za vse, pohlep pa jo je spremenil v pravico samo za nekatere.«[6] Ko je Cerkev prestala preganjanja prvih stoletij, je svobodo izkoristila, da je navdihovala družbo in njeno kulturo. Beda časa je zbudila nove moči v službi charitas christiana. Zgodovina omenja številne dobrodelne ustanove. […] Za lajšanje trpečega človeštva so bile zgrajene številne ustanove: bolnišnice, zavetišča za reveže, sirotišnice in najdenišnice, hospici, itd.«[7]

6. Načela družbenega nauka Cerkve kot temelj kulture skrbi (za)
Diakonija začetkov obogatena z razmišljanji očetov in skozi stoletja spodbujana po dejavni dobrodelnosti mnogih svetlih prič vere, je postala utripajoče srce družbenega nauka Cerkve; vsem ljudem dobre volje se ponuja kot dragocena dediščina načel, meril in pojasnil, iz katerih lahko črpamo »slovnico« skrbi (za): pospeševanje dostojanstva vsake človeške osebe, solidarnost z revnimi in ljudmi brez obrambe, skrb za skupno dobro, varovanje stvarstva.

* Skrb kot pospeševanje dostojanstva in pravic osebe
»Pojem osebe, ki se je rodil in dozorel v krščanstvu, pomaga pri polnem človeškem razvoju. Kajti oseba vedno pomeni odnos, ne individualizma, potrjuje vključenost in ne izključenosti, enkratno in nedotakljivo dostojanstvo in ne izkoriščanja.«[8] Vsaka človeška oseba je cilj sama v sebi, nikdar ni sredstvo, ki ga cenimo zgolj zaradi njegove koristnosti, in je ustvarjena za skupno življenje v družini, v skupnosti, v družbi, kjer so vsi člani enaki po dostojanstvu. Iz tega dostojanstva izhajajo človekove pravice in tudi dolžnosti, ki opozarjajo na primer na odgovornost sprejemanja in pomoči revnim, bolnim, odrinjenim, vsakega našega »bližnjega, pa naj bo blizu ali daleč v času in prostoru.«[9]

* Skrb za skupno dobro
Vsak vidik družbenega, političnega in gospodarskega življenja najde svojo izpolnitev, ko se postavi v službo skupnemu dobremu oziroma »vsota vseh tistih razmer družbenega življenja, ki tako skupnostim kakor posameznim članom omogočajo, da v večji meri in lažje dosegajo svojo popolnost.«[10] Zato morajo naši načrti in napori vedno upoštevati učinke na celotno človeško družino, preudariti posledice za sedanji trenutek in za prihodnje rodove. Kako je to res in aktualno, nam kaže pandemija covid-19, med katero »smo ugotovili, da smo vsi na istem čolnu, vsi krhki in zbegani, istočasno pa pomembni in potrebni, vsi poklicani, da veslamo skupaj,«[11] ker »se nihče ne bo rešil sam«[12] in nobena izolirana država ne more zagotoviti skupne blaginje za svoje prebivalstvo.[13]

*  Skrb preko solidarnosti
Solidarnost konkretno kaže ljubezen do bližnjega; ne kot nejasno čustvo, ampak kot »trdna in vztrajna odločnost, da si bomo prizadevali za skupno dobro: oziroma za dobro vseh in vsakega, ker smo vsi v resnici odgovorni za vse.«[14] Solidarnost nam pomaga, da vidimo drugega – bodisi kot osebo bodisi v širokem smislu kot ljudstvo ali narod – ne kot statistični podatek ali sredstvo, ki ga izkoristimo in potem odvržemo, ko ni več koristen, ampak kot našega bližnjega, sopotnika, ki je poklican, da se tako kot mi udeleži gostije življenja, na katero nas je Bog vse enako povabil.

*  Skrb in varovanje stvarstva
Okrožnica Laudato si’ v celoti upošteva medsebojno povezanost vse ustvarjene resničnosti in istočasno poudarja zahtevo, da moramo poslušati krik potrebnih in krik stvarstva. Iz tega pozornega in nenehnega poslušanja se lahko porodi učinkovita skrb za zemljo, naš skupni dom, in za reveže.  S tem v zvezi bi rad poudaril, da »čut notranje povezanosti z drugimi ustvarjenimi bitji ne more biti pristen, če srce ne premore nežnosti, sočutja in skrbi za druge ljudi.«[15] »Mir, pravičnost in varovanje stvarstva so tri popolnoma povezana vprašanja, ki jih ni mogoče ločiti tako, da bi jih obravnavali posamično, ne da bi ponovno zapadli v redukcionizem.«[16]

7. Kompas za skupno smer
V času, ki mu gospoduje kultura odmetavanja, spričo zaostrovanja neenakosti znotraj narodov in med njimi,[17] bi torej rad povabil odgovorne v mednarodnih organizacijah in v vladah, v svetu gospodarstva in znanosti, družbenih komunikacij in vzgojnih ustanov, naj vzamejo v roko ta »kompas« zgoraj omenjenih načel, da dajo skupno smer procesu globalizacije, »resnično humano smer«.[18] To bi nam namreč omogočilo, da cenimo vrednost in dostojanstvo vsakega človeka, da skupaj in solidarno delamo za skupno dobro, ko dvigamo tiste, ki trpijo zaradi revščine, bolezni, suženjstva, diskriminacije in spopadov. S tem kompasom spodbujam vse, da postanejo preroki in priče kulture skrbi,  da bi zapolnili tolike socialne neenakosti. To bo mogoče samo z močno razširjeno vlogo žensk v družini in v vsakem družbenem, političnem in institucionalnem področju.

Kompas družbenih načel, ki je potreben za pospeševanje kulture skrbi, kaže tudi na odnose med narodi, ki bi jih morali navdihovati bratstvo, medsebojno spoštovanje, solidarnost in upoštevanje mednarodnega prava. S tem v zvezi je treba ponovno potrditi zaščito in pospeševanje temeljnih človekovih pravic, ki so neodtujljive, univerzalne in nedeljive.[19]

Opozoriti je treba tudi na spoštovanje humanitarnega prava zlasti v tej fazi, ko si spopadi in sledijo brez prekinitve. Na žalost se mnoga področja in skupnosti ne spomnijo več časa, ko so živele mirno in varno. Številna mesta so postala kot epicentri negotovosti: njihovi prebivalci se borijo, da bi ohranili svoj normalni ritem, ker jih napadajo in bombardirajo brez razlike z eksplozivi, topništvom in lahkim orožjem. Otroci se ne morejo učiti. Možje in žene ne morejo delati, da bi vzdrževali družine. Huda lakota se razširja tam, kjer je včasih niso poznali. Ljudje so prisiljeni bežati in puščajo za sabo vse, ne samo svojih domov, ampak tudi družinsko zgodovino in kulturne korenine.

Razlogov za spopade je veliko, izid pa je vedno isti: uničenje in humanitarna kriza. Moramo se ustaviti in se vprašati: kaj je pripomoglo k normalizaciji spopadov v svetu? Zlasti pa kako spremeniti naša srce in zamenjati naše mišljenje, da bomo v resnici iskali mir v solidarnosti in bratstvu?

Kakšno razsipanje sredstev gre za orožje, zlasti za jedrsko orožje,[20] sredstev, ki bi jih lahko uporabili za pomembnejše prednostne naloge za zagotovitev varnosti ljudi, kot je pospeševanje miru in celostnega človeškega razvoja, boj proti revščini, zagotovitev zdravstvenih potreb. Tudi te stvari sicer izpostavljajo globalni problemi, kot sta sedanja pandemija covid-19 in podnebne spremembe. Kako pogumna odločitev bi bila, če bi »z denarjem, ki ga porabimo za orožje in druge vojaške izdatke, ustanovili 'Svetovni sklad', da bi mogli dokončno odstraniti lakote in prispevati k razvoji najbolj revnih držav!«[21]

8. Da bi vzgajali za kulturo skrbi
Pospeševanje kulture skrbi zahteva vzgojni proces in kompas družbenih načel je v ta namen zanesljivo orodje za različne med seboj povezane kontekste. V zvezi s tem bi rad navedel nekaj primerov.

- Vzgoja za skrb se začne v družini, ki je nravno in temeljno jedro družbe, kjer se učimo živeti v medsebojnem odnosu in spoštovanju. Vseeno pa družina potrebuje pogoje, da bo mogla izpolniti to življenjsko pomembno in nujno nalogo.

- V sodelovanju z družino so drugi subjekti,  postavljeni za vzgojo šola in univerza, analogno temu pa pod določenimi vidiki tudi subjekti družbenega obveščanja.[22] Poklicani so, da posredujejo sistem vrednot, ki temelji na priznanju vsake osebe, vsake jezikovne, etnične in verske skupnosti, vsakega ljudstva, ter temeljnih pravic, ki iz tega izhajajo. Vzgoja predstavlja enega od stebrov bolj pravične in bolj solidarne družbe.

- Verstva na splošno, zlasti pa verski voditelji lahko igrajo nenadomestljivo vlogo pri tem, da vernikom in družbam posredujejo vrednote solidarnosti, spoštovanja razlik, sprejemanja in skrbi za najbolj krhke brate. S tem v zvezi spominjam na besede papeža Pavla VI., namenjene ugandskemu parlamentu leta 1969: »Ne bojte se Cerkve; časti vas, vzgaja poštene in zveste državljane, ne spodbuja tekmovalnosti in delitev, skuša pospeševati zdravo svobodo, družbeno pravičnost in mir; če ima kako prednost, je ta za reveže, za izobraževanje najmlajši in ljudstva, za skrb za trpeče in zapuščene.«[23]

- Tistim, ki so zavzeti s služenjem prebivalstvu v mednarodnih vladnih in nevladnih  organizacijah, in imajo izobraževalno poslanstvo, vsem tistim, ki pod različnimi naslovi delajo na področju izobraževanja in raziskovanja, ponavljam svojo spodbudo, da bi lahko dosegli cilj izobraževanja, »ki bo bolj odprto in vključujoče, sposobno potrpežljivega poslušanja, konstruktivnega dialoga in medsebojnega razumevanja.«[24] Želim si, da bi bilo to povabilo, izrečeno v okviru Globalnega dogovora o vzgoji, široko in raznoliko sprejeto.

9. Brez kulture skrbi ni miru
Kultura skrbi kot skupno, solidarno in soudeleženo prizadevanje za zaščito in pospeševanje dostojanstva in dobrega vseh, kot pripravljenost, da se bomo zanimali, da bomo pozorni na sočutje, spravo in ozdravljenje, na medsebojno spoštovanje in vzajemno sprejemanje, predstavlja privilegirran način za graditev miru. »Na številnih koncih sveta  potrebujemo novih poti miru, ki vodijo k celjenju ran, potrebujemo mojstre miru, pripravljeni na začetek zdravljenja in obnovljenega srečanja z domiselnostjo in drznostjo.«[25]

 V tem času, ko čoln človeštva, ki ga pretresa vihar krize, s težavo išče bolj mirno in vedro obzorje, nam lahko krmilo dostojanstva človekove osebe in »kompas« temeljnih družbenih načel omogočita plutje v varni in skupni smeri. Kot kristjani imamo pogled usmerjen k Devici Mariji, Morski zvezdi in Materi upanja. Vsi sodelujemo, da bi napredovali proti novemu obzorju ljubezni in miru, bratstva in solidarnosti, medsebojne podpore in vzajemnega sprejemanja. Ne popuščajmo skušnjavi brezbrižnosti do drugih, zlasti do najslabotnejših; ne navadimo se pogledati stran,[26] ampak si vsak dan konkretno prizadevajmo za »oblikovanje skupnosti, ki jo sestavljajo bratje, ki se med seboj sprejemajo in skrbijo drug za drugega.«[27]

Vatikan, 8. decembra 2020

[1] Prim. Video sporočilo ob 75. plenarnem zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov, 25. september 2020.
[2] Prim. Okrožnica Laudato si’ (24. maj 2015), 67.
[3] Prim. »Bratstvo, temelj in pot do miru«, Poslanica za obhajanje 47. svetovnega dneva miru 1. januarja 2014 (8. december 2013), 2.
[4] Okrožnica Laudato si’ (24. maj 2015), 70.
[5] Papeški svet za pravičnost in mir, Kompendij družbenega nauka Cerkve, št. 488.
[6] De officiis, 1, 28, 132: PL 16, 67.
[7] K. BIHLMEYER - H. TÜCHLE, Storia della Chiesa, vol. I L’antichità cristiana, Morcelliana, Brescia 1994, 447.448.
[8] Govor udeležencem konference, ki jo je promoviral Dikasterij za celosten človeški razvoj ob 50. letnici »Populorum progressio« (4. april 2017).
[9] Sporočilo 22. seji konference držav podpisnic okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (COP22), 10. november 2016. Prim. Med dikasterijsko omizje Svetega sedeža o celostni ekologiji, Na poti k skrbi za naš skupni dom. Pet let od Laudato si’, LEV, 31. maj 2020.
[10] 2. Vatikanski ekumenski koncil, Pastoralna konstitucija Gaudium et spes, 26.
[11] Izjemen molitveni trenutek v času epidemije, 27. marec 2020.
[12] Prav tam.
[13] Prim. Okrožnico Fratelli tutti (3. oktober 2020), 8; 153.
[14] Sv. Janez Pavel II., Okrožnica. Sollicitudo rei socialis (30. december 1987), 38.
[15] Okrožnica Laudato si’ (24. maj 2015), 91.
[16] Konferenca dominikanskih škofov, Pastirsko pismo Sobre la relación del hombre con la naturaleza (21. januarja 1987); prim. Okrožnica Laudato si’ (24. maj 2015), 92.
[17] Prim. Okrožnica Fratelli tutti (3. oktober 2020), 125.
[18] Prav tam, 29.
[19] Prim. Sporočilo udeležencem mednarodne konference »Človekove pravice v sodobnem svetu: pridobitve, opustitve, zanikanja«, Rim, 10.-11. december 2018.
[20] Prim. Sporočilo Konferenci ZN, ki je bila namenjena pogajanjem o pravno zavezujočem instrumentu, o prepovedi jedrskega orožja, ki naj bi privedla do njegove popolne prepovedi, 23. marec 2017.
[21] Video sporočilo ob svetovnem dnevu hrane 020, 16. oktober 2020.
[22] Prim. Benedikt XVI., “Mlade vzgajati za pravičnost in mir”, Sporočilo za 45. svetovni dan miru, 1. januarja 2012 (8. december 2011), 2; “Premagaj brezbrižnost in osvoji mir”, Sporočilo za 49. svetovni dan miru, 1. januarja 2016 (8. december 2015), 6.
[23] Govor ugandskim poslancem in senatorjem, Kampala, 1. avgust 1969.
[24] Sporočilo za začetek vzgojnega dogovora, 12. september 2019: L’Osservatore Romano, 13. september 2019, str. 8.
[25] Okrožnica. Fratelli tutti (3. oktober 2020), 225.
[26] Prim. Prav tam, 64.
[27] Prav tam, 96; prim. »Bratstvo, temelj in pot do miru«. Sporočilo za obhajanje 47. svetovnega dneva miru 1. januarja 2014 (8. december 2013), 1.