Papež Frančišek: Bog vedno kliče. Vsako pristno srečanje z Jezusom ostane v živem spominu
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Prizor se odvija pri reki Jordan dan po Jezusovemu krstu. Sam Janez Krstnik je dvema med njimi pokazal na Mesija s temi besedami: »Glejte, Jagnje Božje!« In ta dva zaupajoč Krstnikovemu pričevanju sta šla za Jezusom. On to opazi in vpraša: »Kaj iščeta?« in ona ga vprašata: »Učitelj, kje stanuješ?« (prim. v. 38).
Jezus ne odgovori: »Stanujem v Kafarnaumu ali v Nazaretu«, ampak pravi: »Pridita in bosta videla« (v. 39). To ni vizitka za obisk, ampak povabilo na srečanje. Ta dva sta šla za njim in tisto popoldne ostala pri Njem. Ni težko si ju predstavljati sedeča, kako postavljata vprašanja in predvsem kako ga poslušata in čutiti, kako se srce vedno bolj ogreva za učitelja, ki govori. Zaznata lepoto besed, ki odgovarjajo na njihovo največje upanje. In naenkrat odkrijeta, da medtem ko se dela večer, v njima, v njihovem srcu razganja luč, ki jo lahko samo Bog podari. Stvar, ki pritegne pozornost je, da eden izmed njiju sedemdeset let zatem ali morda še več zapiše v evangeliju, da je bilo okoli četrte ure popoldne. Zapisal je uro. To je nekaj, kar nam da misliti. Vsako pristno srečanje z Jezusom ostane v živem spominu. Nikoli se ga ne pozabi. Toliko srečanj in ti jih pozabiš. Toda resnično srečanje z Jezusom za vedno ostane. In ta dva sta se po tolikih letih spominjala tudi ure. Nista mogla pozabiti tega tako srečnega srečanja, tako polnega, ki jima je spremenil življenje.
Ko gresta ven od tega srečanja in se vrneta k svojim bratom, to veselje, ta luč, bruha iz njunih src kakor narasla reka. Eden od teh dveh, Andrej, reče svojemu bratu Simonu, ki ga bo Jezus imenoval Peter, ko ga bo srečal: »Našli smo Mesija« (v. 14). Ven sta šla gotova, da je Jezus Mesija, prepričana.
Za trenutek se ustavimo pri tej izkušnji srečanja s Kristusom, ki kliče, da bi bili z njim. Vsak klic Boga je pobuda njegove ljubezni. Vedno je On, ki da pobudo. On je, ki te kliče. Bog kliče v življenje, kliče k veri in kliče v poseben stan življenja: »Hočem te tukaj«. Prvi klic Boga je v življenje, s katerim nas oblikuje kot osebe, je posamičen klic, saj Bog ne počne stvari serijsko. Potem nas Bog kliče k veri ter da postanemo del njegove družine kot Božji otroci. In končno Bog kliče v poseben življenjski stan, da podarimo sami sebe na poti zakona, duhovništva ali posvečenega življenja. Različni so načini uresničitve načrta Boga, ki ga ima On za vsakega od nas, ki pa je vedno načrt ljubezni. Bog vedno kliče. Največje veselje vsakega vernika je odgovoriti na ta klic, ponuditi sebe vsega v službo Bogu in bratom.
Bratje in sestre, pred Gospodovim klicem, ki lahko pride do nas na tisoče načinov, tudi preko oseb, srečnih ali žalostnih dogodkov, je lahko naša drža odklonilna, saj se nam zdi, da je v nasprotju z našimi hrepenenji, ali pa je strah, saj ga imamo za preveč zahtevnega, »ne bom zmogel, bolje ne, bolje je bolj mirno življenje in Bog naj bo tam in jaz tukaj«. Toda Božji klic je vedno ljubezen. Iskati moramo ljubezen, ki je za vsakim klicem in nanj se odgovori samo z ljubeznijo. Jezik odgovora na klic, ki izhaja iz ljubezni, je samo ljubezen. Na začetku je srečanje, je srečanje z Jezusom, ki nam govori o Očetu, nam predstavi njegovo ljubezen. Tedaj se tudi v nas spontano porodi želja, da jo posredujemo osebam, ki jih imamo radi: »Srečal sem Ljubezen, srečal sem Mesija, srečal sem Boga, srečal sem Jezusa«, »našel sem smisel svojega življenja«. Z eno besedo: »Našel sem Boga.«
Devica Marija naj nam pomaga, da bomo iz svojega življenja napravili hvalno pesem Bogu kot odgovor na njegov klic in kot ponižno in veselo izpolnitev njegove volje.
Toda zapomnimo si to. Za vsakega od nas je bil v življenju trenutek, ko je Bog postal močneje navzoč s klicem. Spomnimo se ga. Pojdimo nazaj k temu trenutku, da nas spominjanje tega trenutka vedno prenavlja v srečanju z Jezusom.
